V vsakem primeru se boste morali za Kmečki hram Fortuna, celo če prihajate iz Idrije, malce voziti po ovinkastih cestah, ki jih narekujeta teren in seveda slovenska infrastruktura. Treba je tudi paziti. Iz Žirov proti Idršku si domačini upajo malo več in prišlekom seveda radi vozijo za hrbtom, da je skoraj čutiti njihovo sapo. To so kraji, kjer po eni strani skačejo neustrašni smučarski letalci in po drugi strani vozijo reli vozniki, ki sicer še niso dovolj pogumni za tekmovanja formule 1, so pa dovolj neustrašni za prehitevanja po nepreglednih ovinkih. Naše vozilo se takšnega dirjanja tradicionalno ni udeležilo, raje smo se leno poglobili v pregledovanje narave, ki se je počasi prebujala iz zimskega spanja tudi v teh z gozdovi bogatih krajih.
Kmečki hram Fortuna domuje v veliki hiši, ki je verjetno tudi pohodniško izhodišče, tega nismo preverjali, v vsakem primeru pa je mogoče tam za ne prevelik denar tudi prespati. Sami pa smo ob koncu obeda ugotovili, da tudi nedeljsko kosilo, ki smo ga naročili, ni bilo drago. Nasprotno. Juha, obilna glavna jed treh mesnin in prilog, solata in sladica so po 18 evrov na osebo, pa še nekaj evrov smo dali za narezek.
Lanska in letošnja salama
Zadnjič smo v eni najpopularnejših ljubljanskih gostiln za narezek odšteli okoli 120 evrov in nemalo bentili ob visokem rezultatu, ki je bil zapisan na računu. Pa nismo dobili prav ničesar posebnega. Tokrat, pri Fortuni, je bilo zelo drugače.
Za pet evrov (ja, za 24-krat manj) smo dobili soliden krožnik, recimo za dve lačni osebi, na katerem je kraljeval čvrst primorski pršut, za hitro primerjavo smo dobili tudi hišni pretežno svinjski salami, lansko in letošnjo. Katera je boljša? Težko je reči, lanska je malce bolj pikantna in to je gotovo dobro, smo se mastili in napadli še nekaj kosov budžole. Za spremljavo so bili Modrijani, za spremljavo je bil Brendi, pa tudi nekaj preveč enostavnega sira in paradižnik. Kot rečeno, narezki niso v ponudbi kosil, jih pa radi prinesejo, konec koncev jih morajo velik del narezati za zajtrke pohodnikom, ki se odpravijo na bližnje hribe in v zelene gozdove, saj se, kot se pohvalijo, od tod v daljavi vidijo tudi Alpe.
Goveja in gobova juha
Ne smemo pozabiti, kako tudi bi, da v začetku, še preden se začnejo pogovarjati o hrani, ponudijo šnops ali travarico, drugače pa na pol poti med Žirmi in Spodnjo Idrijo pri pijači niti približno ne zapletajo. Imajo zgolj dve pregovorno primorski vini, najboljši, kot poudarijo. Enostaven chardonnay za privržence belega in merlot za ljubitelje rdečega vina, oboje iz največje briške kleti. Za en evro na kozarec, kar je pravzaprav najnižja cena, ki smo jo za tako dobro vino plačali v zadnjem letu ali celo dveh.
Pri juhah so imeli v nedeljo na dnevnem redu dve, gobovo in krepko govejo z domačimi tankimi rezanci, ki so jih na gosto primešali zelenjavi. Juha močnega karakterja, brez dvoma. Nekje se mora poznati dejstvo, da imajo kakšna dva kilometra stran kmetijo, na kateri redijo praktično vse slovensko živalstvo, pa tudi nekaj zelenjave, ki jo gostje pomalicajo v gostinskem delu.
Najboljši idrijski žlikrofi
Jedilnica v Kmečkem hramu Fortuna je slikovito opremljena, to moramo dodati. Na svojem mestu je televizijski kamin, veliko je volnenih rož in seveda še več idrijskih čipk, seveda, saj smo v krajih, kjer so tovrstne mojstrovine del zgodovine, sedanjosti in gotovo, zakaj pa ne, prihodnosti. Podobno je tudi z žlikrofi.
Nekje smo prebrali, da so ravno v tej jedilnici najboljši, in morali smo jih poskusiti. Nekaj malega so nam povedali, kakšni morajo biti, kako jih pripravijo, a je neizpodbitno, da vseh detajlov ne izdajo. Skrivnost. Pravzaprav so bili res izvrstni idrijski žlikrofi konkretna spremljava glavnih jedi, enostavnih mesnin, svinjske pečenke z božansko omako, izvrstnih svinjskih rebrc in dišečih domačih pečenic. Ob krepki porciji žlikrofov so sodelovali še skutni štruklji z drobtinami in porcija različne pražene zelenjave in gob. V nedeljo okoli dveh si težko želite še več.
Tiramisu in torte
Lahko bi rekli, da imajo v Kmečkem hramu Fortuna še največ težav pri sladkem delu. Zdelo se je, da so ponujali bolj ali manj tisto, kar je ostalo od zajtrkov.
Navadno imajo torte in tiramisu, a kakšne prepričljivosti jim ne gre pripisovati. Morda je celo bolje napasti še kakšno žganico, po drugi strani pa se mora šofer zavedati, da je na terenu, ki ne dovoljuje neodgovorne vožnje. Če smo prišli po vijugasti poti iz Žirov, smo se vrnili po še malce bolj vijugasti v Idrijo in od tam proti Logatcu.
