V zadnjem času smo se navadili, da ribje restavracije in gostilne primerjamo s tistimi, kjer smo že malicali. Na eni strani so primerjave z najboljšimi modernimi slovenskimi, kamor gotovo sodita recimo Salicornia v Kopru in Dam v Novi Gorici, ali s klasiko, kamor gre recimo šteti Marini v Portorožu in Izoli. Občasni svetovalec, ki na različne načine sodeluje pri skupini Miha First, si je upal trditi, da lahko gostilno Godina, ki domuje v divaški občini, brez zadržkov primerjamo z najboljšimi klasičnimi ribjimi restavracijami. Pa smo šli pogledat.
In bili presenečeni. Pričakovali smo namreč, da bomo našli preprosto oštarijo, prišli pa smo v urejeno gostilno z velikim parkiriščem, ki sta ga leno čuvala samozavestna in kar krepka mačka. Očitno sta tudi onadva med gosti gostilne, čeprav nismo mogli ugotoviti, ali sta mačka domača ali sosedova. Spraševali pa tudi nismo. Notranjost pri Godini je očitno prenovljena, prostor je opremljen s pečmi, akvarijema in predvsem mehkimi stoli ter velikimi mizami, na katerih stojijo tri steklenice oljčnega olja Gregorja Lisjaka – klasično ter pomarančno in limonovo.
Kot se že malce razume v boljših ribjih restavracijah, pa naj gre za slovenske ali bližnje italijanske, v začetku dobesedno briljirajo s krožniki hladnih predjedi. Podobno ali morda še bolje je pri Godini. Izbrali smo krožnik s celim naborom predjedi, ki lahko tekmuje z najboljšimi: sipo narežejo in pripravijo v solati, enako je s kalamari in hobotnico, a je treba reči, da v teh solatkah ne pretiravajo s kisom, več je oljčnega olja.
Hobotnica ob solati nastopi tudi kot karpačo, lososa in tuna pripravijo kot mousse oziroma prijetno začinjen namaz, bakalar je, kot mora biti, skoraj sladek. Na sredini je kraljevala najzanimivejša v nizu predjedi, pita, polnjena z lososom, skuto in rukolo, ki so ji na vrh postavili še file sardona, posebej pa smo naročili še sladko rakovico. Takole čez palec – rakovica je bila zelo okusna, a z 20 evri tudi kar draga, medtem pa omenjeni krožnik osmih predjedi stane 15 evrov, kar je sijajna vrednost za denar. Vse jedi spremljata črni in popečeni beli kruh, ki lahko obogati našteto serijo, je pa lahko kot spremljava povsem dovolj že kozarec penečega vina. V našem primeru so točili soliden koprski Capris Grand Cuvee, ponudili so tudi prosecco Soligo, ki pa se ob vseh peninah, ki jih pridelujejo slovenski vinarji, zdi povsem nepotreben.
Testenine pri Godini računajo 15 evrov na krožnik. Ob steklenici bogatega Batičevega belega Angela smo naprej pokusili fuže s škampi, jurčki in črnimi tartufi. Popolno skuhane testenine, obilje škampov, jurčkov in tartufov, natančno odmerjene začimbe, boljše »surf & turf« kombinacije že dolgo nismo pokusili. In če pri fužih hvalimo tudi obilje škampov in tartufov, moramo pri raviolih, ki jih polnijo z gamberi, pohvaliti omako s pokrovačami in prekajeno rikoto. Na ta krožnik bomo zagotovo še prišli.
Podobno zmerni so pri Godini s cenami tudi pri ribah, dnevno ponudbo prodajajo za zmernih 50 evrov na kilogram, ob našem obisku so med drugim našteli brancina, kovača, škarpeno in morsko žabo, ki je vzbudila našo pozornost.
Predlagali so jo pečeno v pečici, kjer se je z njo družil krompir, in rezultat je bil fantastičen, količine ene porcije pa bi zadostovale za dva lačna.
Nekaj manj je bilo škampov, ki jih ocvrejo po pariško in, zakaj pa ne, opremijo s tatarsko omako. Simpatična rešitev za tiste, ki si zaželijo kaj ocvrtega.
Posebej ponosni so pri Godini na svoje hišne sladice, male umetelne mojstrovine. Ponudili so tri okuse: belo čokolado z mangom, tri vrste čokolade in pistacijevo kremo z jagodami, v katero smo se zapodili mi.
Na videz majhna sladica je bila okusna in nasitna, precej lažji je klasični limonov sorbet, ki ga lahko namešajo tudi brez alkohola. Konec koncev večino alkohola dobite skozi žganice, ki jih kar vztrajno ponujajo ob koncu večerje.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
