Gost, ki zavije k Šurcu v Rateče, se mora sprijazniti z nekaterimi dejstvi. Prvič, v ponudbi ni nobenega pretresljivega vina, drugič, na jedilnem listu so zgolj klasične, menda domače jedi, ki so jih mnogi slovenski gostinci posvojili po vsem svetu in jih na hitro poslovenili, in tretjič, imeti morate tudi nekaj sreče, saj stvari lahko tečejo počasi, prepočasi, še posebno če je gostov preveč, tako kot se je pred kratkim zgodilo nam.
Na radiu so navijali najbolj bedne narodno-zabavne viže, to je treba reči, je pa treba tudi poudariti, da so nam na mizo dokaj hitro prinesli orjaško porcijo tatarskega bifteka. Pisalo je, da tatarec, ki stane 17,5 evra, zadostuje za dve osebi, a bi število udeležencev zlahka podvojili. Preveliko, malce premalo pikantno in preveč pašteti podobno hladno predjed so opremili z belo in rdečo čebulo ter s konfekcijskimi kumaricami, feferoni in (polnjenimi) olivami. In ko smo kepo mesa ob pomoči masla ter popečenega kruha pomlatili, smo bili že precej siti.↪️
Pravzaprav ni nobenega dvoma, da je ena najboljših etap pri Šurcu goveja juha. Pripravijo jo lahko z nekaj različnimi prilogami, naš nasvet je, da jo pojeste s palačinkami (fritati), je pa res, da v takšnem primeru ne gre za lahko juhico, ampak konkreten obrok, ki za zmernih 3,5 evra zadovolji tudi razvajene želodčke. V podobnem cenovnem razredu je tudi izvrstna gobova juha (z žlico smetane), ki so jo ob paradižnikovi imeli na voljo tokrat. Mimogrede, če ste ljubitelji predjedi, ki mejijo na enolončnice, vam za visokih 12,5 evra skuhajo tudi divjačinski golaž, ki smo ga tokrat preskočili.
Kaj pa vina? Že na začetku smo omenili, da velikih vin pri Šurcu ne gre pričakovati. Imajo cviček, refošk, haložana, janževec, merlot, teran… in Lisjakovo belo zvrst, ki se je na koncu izkazala za solidno spremstvo predjedem. A tudi s tem vinom nismo pretiravali. Zavzeto smo se namreč lotili najmočnejšega hišnega orožja, ocvrtega piščanca. Polovico smo ga naročili (11 evrov) in ga popestrili z motovilcem z jajcem. Pri Šurcu v teh dneh zaradi navodil zdravstvenih oblasti nimajo značilnega samopostrežnega solatnega bifeja – kar zadeva našo posadko, lahko pri tem tudi ostane.
Si pa nismo mogli pomagati in smo naročili tudi eno redkih jedi, ki niso v širši ponudbi vseh domačih gostiln. Ploščo oziroma krožnik Tromeja sestavljajo trakci svinjskega fileja s praženo čebulo, krompirjev čips in zeljna solata s slanino. Ni bilo slabo, a piščanec je bil neprimerno boljši.
Za tiste, ki boste v te kraje, če ne prej, zavili pozimi, naj naštejemo še nekaj biserov rateške »domače« kuhinje: ocvrti lignji, čevapčiči, ražnjiči, vsi mogoči zrezki in ocvrti sir. Našteto smo tokrat preskočili in se počasi (proti koncu večerje je strežba skoraj povsem odpovedala, ker so stregli večjo družbo z nekega avtobusa) lotili povsem solidnih palačink z marelično marmelado in jabolčnega zavitka.
