Med temi so Maček, Zlata ladjica, bistro Linda in seveda Breg, ki je zrasel na pogorišču Viteza, nekoč ene najboljših ljubljanskih gostiln. Zakaj so novi najemniki spremenili ime, ni povsem jasno, menda so se bali slabe karme, ki bi jo prinesli prejšnji neuspešni poskusi na tej lokaciji. No ja.
V vsakem primeru ima nova različica veliko prednost pred prejšnjimi, saj deluje kot ena od točk nove ljubljanske transverzale, ki se vije od Peti 181 mimo vinoteke Dvorni bar, Paninoteke, Zlate ladjice, picerije Pop's, vinoteke Šuklje se za Bregom konča z Manno in Jakobom Francem. Vmes je še nekaj manjših lokalov, vsi skupaj pa sestavljajo pisano ponudbo, v kateri je gostilna Breg vsaj za zdaj zelo visoko.
Hrana pri Bregu je raznolika, bogata in ne predraga, vina – ob šampanjcih imajo samo slovenska – pa pametno izbrana in v veliki večini na voljo na kozarec. Očitno se je ekipa, ki se trudi v Ateljeju, edini ljubljanski restavraciji z Michelinovo zvezdico, dovolj dobro ujela in zdaj lahko ponudi svoje ideje tudi v lokalu, ki so ga uredili med korona zaprtjem.
Treba je reči, da jim je uspelo odpreti enega lepših gostinskih vrtov v Ljubljani, ki z drevjem, okoliškimi zgradbami in Ljubljanico, ki tiho teče mimo, podobno kot pri sosedu Šukljetu, tvori zelo simpatično vzdušje.
Gremo k hrani. Zgodba Brega je povsem drugačna od tiste v Ateljeju, prvem lokalu ekipe, ki jo vodita Jorg Zupan in Matjaž Ivanc. Predvsem lahko govorimo o tem, da so krožniki manj avtorski, manj zapleteni, hrana je bolj prvinska, porcije večje. Veganskih jedi skoraj ni, imajo pa široko ponudbo za vegetarijance in seveda za vsejede.
Izmed hladnih jedi, pet možnosti je, smo poskusili kombinacijo petih vrst paradižnika s feto in mešanico arabskih začimb, okusno in osvežilno jed, ki se je izkazala celo bolj kot tatarski biftek, ki ga opremijo s čebulnim maslom in svežimi redkvicami. Jasno, tatarski in maslo gresta na kruh, dve možnosti sta – fokača z oljkami in tipičen Jorgov drožast kruh z močno skorjo, ki se lepo rima tudi z oljčnim oljem Rodica.
Za hladno predjed vam lahko tudi marinirajo jadranske ribe ali burrato povežejo z rdečo peso, naš mesojedi apetit pa se je lotil govejega jezika, ki ga pripravijo po svoje, »na šavor«, kjer ob čebuli sodelujejo bučno olje in semena ter koromač. Mimogrede, ob hladnih predjedeh smo srkali šampanjec Jacquesson za znosnih osem evrov na kozarec.
Težko je reči, kaj so tople predjedi, kaj pa glavne jedi na Bregu, v jedilnem listu so vse »tople jedi«. Najbolje je, da storite tako kot mi, jih naročite nekaj več in si jih razdelite. Denimo vedno bolj priljubljene »steamed buns« oziroma soparjene štručke, ki jih nadevajo s telečjim repom, luštrekovo majonezo in mlado čebulo. Izjemen prigrizek, ki bi z lahkoto nastopal kot poznovečerna jed ob kakšnem kozarcu vina preveč.
Mi smo jo podložili z izvrstnim Frešerjevim renskim rizlingom Markus, nato pa napadli še več mesa. Denimo osso buco, torej kos prečno prerezane telečje krače. Veliko porcijo močnih okusov in mehkega mesa so oplemenitili še z zajetno količino vrhunske žafranove rižote. Ne dve, vsaj tri osebe bi se lahko nasitile z jedjo, ki stane pri Bregu zmernih 18 evrov.
Le evro več je kotlet krškopoljskega prašička, ki ga pripravijo po milansko, torej ocvrtega, medtem ko je priloga, krepka krompirjeva solata, bolj dunajska. V vsakem primeru še ena odlična jed. Še najmanj je navdušil stročji fižol z gorgonzolo, orehi in granatnim jabolkom, ki bi bil veliko okusnejši, če bi bil mehkejši. A smo se hitro potolažili z bogato in ne predrago rdečo zvrstjo Rubido (štiri evre na kozarec) vipavskega mojstra Lemuta.
Naj še enkrat omenimo, da so porcije na Bregu skorajda orjaške, cene pa nasprotno za ljubljansko sceno pravzaprav nizke. In nič drugače ni pri sladicah. Velik kos zažgane skutne torte (zažganost v tem primeru ni spodrsljaj) so pospremili z marelično marmelado, pečeno kremo karamelne čokolade pa z variacijo malin in sečuanskim poprom. Ja, sladice so verjetno najbolj avantgarden del projekta Breg, ki bi jih lahko podprli še s kakšnim sladkim vinom.
