Bakalica: obara, ki jedca očara

Slovencem se rado kaj hitro zatakne, kadar se trudijo tujemu gostu našteti tipične slovenske jedi. Potem pa mencamo in nekaj cmokamo o žgancih, kislem zelju, kranjski klobasi, potici in gibanici. Tako rekoč praviloma pa pozabimo na jagnjetino na različne načine, ki je pri nas povsem domača. Na jugovzhodu je priljubljena predvsem pečena, na zahodu, zlasti na Idrijskem in tudi v Posočju, pa prisegajo na koštrunovo obaro, ki ji po domače pravijo bakalca. Lepo po knjižno se ji pravi bakalica in v resnici ni nič drugega kot jagnječji »ajmoht« oziroma obara. Jed je ime dobila po koštrunu, ki mu na idrijskem narečno pravijo bak. Bak pa je le velik bacek, kakor se ljubkovalno reče mlademu ovčjemu samcu. Jed se prileže s krompirjevo ali navadno koruzno polento, zlasti na idrijskem pa jo radi ponudijo z žlikrofi. Ni odveč povedati, da podobno jed v Italiji strežejo z njoki ali drugimi testeninami, ki jih posujejo z naribanim ovčjim sirom oziroma pekorinom. Španci ovčjo obaro podložijo z mehko polento in obložijo s poširanim jajcem, poleg pa si privoščijo še hrustljavo popečen kruh, na katerega namažejo mehak sveži ovčji sir.