Dolgo je veljalo prepričanje, da je slonji rilec predvsem orodje surove moči, sposobno ruvati drevesa in dvigovati težka bremena. Toda nova študija, objavljena v ugledni znanstveni reviji Science, razkriva, da se skrivnost izjemne nežnosti in natančnosti tega organa skriva tam, kjer je znanstveniki doslej niso iskali – v na videz običajnih dlakah.
Raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka za inteligentne sisteme in Univerze Humboldt v Berlinu so opravili prvo podrobno analizo anatomije slonjih tipalnic oziroma vibrisov. Njihove ugotovitve kažejo, da te dlake niso samo naključni ostanek evolucije, temveč visokotehnološki senzorji, ki slonom omogočajo, da z rilcem primejo čips, ne da bi ga zdrobili, ali pa zaznajo najrahlejše tresljaje v okolici.
Spregledani čudež evolucije
Medtem ko je znanost desetletja preučevala tipalnice glodalcev, so bili sloni v tem pogledu zanemarjeni. Andrew Schulz, strojni inženir in vodilni avtor študije – njegove besede je te dni povzel ameriški časnik Washington Post – poudarja, da so slonji vibrisi primer tako imenovane materialne inteligence. Čeprav gre za mrtvo tkivo, ki se ne more premikati samo od sebe ali razmišljati, njihova fizična struktura omogoča obdelavo informacij, še preden signal doseže možgane.
S pomočjo mikroskopskih analiz, računalniškega modeliranja in celo 3D-natisnjenih modelov so raziskovalci odkrili, da so slonje tipalnice drastično drugačne od tistih pri drugih sesalcih.
»So kot bitja z drugega planeta,« je dejal Schulz. »Če jih primerjate s katero koli drugo strukturo tipalnic, so si različne v skoraj vseh pogledih.«
Mehke kot trava
Ključna razlika je v obliki in togosti. Medtem ko so tipalnice podgan in miši okrogle, goste in se nenehno obnavljajo, so dlake na slonjem rilcu sploščene – podobno kot travne bilke. Ta oblika jim omogoča lažje upogibanje, drobne pore v njihovi strukturi pa preprečujejo lomljenje pri velikih obremenitvah. To je ključnega pomena, saj se slonji vibrisi v nasprotju s tistimi pri glodalcih ne obnavljajo. Kar slon izgubi, je izgubljeno za vedno.
Najbolj presenetljivo odkritje pa je gradient togosti. Slonja dlaka je pri korenu trda, proti konici pa postaja vse mehkejša. Ta specifična lastnost omogoča vibriranje pri širokem razponu frekvenc, kar dramatično poveča občutljivost in natančnost signalov, ki potujejo do živčnih končičev (mehanoreceptorjev) v koži.
V nasprotju s podganami, ki z mišicami aktivno premikajo svoje brke, da bi si ustvarile mentalno sliko okolice, sloni svoje tipalnice uporabljajo pasivno, a nič manj učinkovito. To pa navdušuje tudi znanstvenike, ki gradijo robote, saj se lahko iz teh dognanj marsikaj naučijo.
