Nova multidisciplinarna študija razkriva, da »črna smrt«, kakor so poimenovali pandemijo kuge, ni bila zgolj biološka nesreča, temveč posledica številnih dejavnikov, vrtinca, ki se je začel s kataklizmo tisoče kilometrov stran od evropskih pristanišč.
Zgodovina človeštva je pogosto zapisana s črnilom, včasih pa tudi s krvjo. Toda zgodba o črni smrti, ki je v sredini 14. stoletja z obličja Zemlje izbrisala skoraj polovico evropskega prebivalstva, je bila morda zapisana v pepelu, še preden je prva podgana stopila na krov genovske ladje.
Dolga leta so zgodovinarji in epidemiologi kugo obravnavali kot biološki cunami – neizogiben trk bakterije Yersinia pestis s človeško populacijo, ki ni bila imuna. Toda nova, prelomna študija, objavljena te dni v ugledni reviji Communications Earth & Environment, ponuja srhljivo nov pogled na to tragedijo. Raziskovalci so s sestavljanjem mozaika iz drevesnih letnic, ledu z Antarktike in zaprašenih carinskih zapisov prišli do zaključka, da se apokalipsa ni začela z bolho, temveč z — vulkanom. O tem pišejo številni svetovni mediji, med drugim tudi CNN.
Prva domina
Znanstveniki zdaj verjamejo, da je prva domina padla leta 1345, približno dve leti, preden je kuga uradno potrkala na vrata Sicilije. Nekje v tropskem pasu – točna lokacija ostaja geološka neznanka – je prišlo do silovitega vulkanskega izbruha.
Posledice so bile globalne, vendar sprva neopazne. Ogromen oblak žveplovega dioksida in pepela se je dvignil v stratosfero in ustvaril tančico, ki je zatemnila sonce nad Sredozemljem. To ni bil zgolj spektakularen sončni zahod, ampak začetek klimatskega zloma. Temperature so padle, padavinski vzorci so se spremenili, za srednjeveškega kmeta, ki je bil popolnoma odvisen od muhavosti narave, je to pomenilo katastrofo.
»Ugotovil sem, da se je najbolj izrazita lakota v 13. in 14. stoletju zgodila prav v letih pred črno smrtjo,« pojasnjuje Martin Bauch, zgodovinar z Leibnizovega inštituta za zgodovino in kulturo vzhodne Evrope ter soavtor študije. »Fenomena kuge leta 1347 preprosto ne moremo razložiti brez tega ozadja podnebno povzročene lakote.«
Tu zgodba postane geopolitična. Ko so lokalni pridelki v Italiji propadli zaradi nenadnega ohladitve, so se mogočne mestne države, kot sta Benetke in Genova, znašle v eksistencialni krizi. Njihova moč je temeljila na trgovini, ne na kmetijstvu. Soočeni z lačnim prebivalstvom so svoje trgovske flote preusmerili proti Črnemu morju, v žitnico takratnega sveta, da bi uvozili nujne zaloge žita.
To je bila logična ekonomska odločitev, ki pa se je izkazala za usodno napako. Ladje, ki so plule iz črnomorskih pristanišč, niso bile natovorjene samo s pšenico. V podpalubju, skritem med tonami tovora, je potoval tihi potnik.
»Bakterija kuge primarno inficira bolhe, te pa iščejo svoje gostitelje – glodavce,« razlaga Bauch. V normalnih okoliščinah bi potovanje čez Sredozemlje morda trajalo predolgo, da bi okuženi vektorji preživeli brez gostiteljev. Toda žito je spremenilo to enačbo. »Podganje bolhe privlačijo skladišča žitaric. Na žitnem prahu lahko preživijo mesece,« dodaja strokovnjak.
To je omogočilo smrtonosnemu tovoru preživeti dolgo plovbo do Italije. Ko so ladje pristale in je bilo žito raztovorjeno v centralne kašče ter nato poslano naprej, se je s hrano po celini razširila tudi smrt. Ironija je bila popolna: ukrep, namenjen reševanju življenj pred lakoto, je postal mehanizem za uničenje.
Priče v ledu in lesu
Da bi potrdili to teorijo, so morali raziskovalci zapustiti arhive in se obrniti k naravi sami. Ulf Büntgen, profesor z Univerze v Cambridgeu in specialist za dendrokronologijo, je analiziral stara drevesa. »Govorimo o forenziki, stari 800 let,« pravi Büntgen.
Drevesni godovi so pomembni naravni zapisi: široki godovi pomenijo dobra leta, ozki pa stres in mraz. Analiza je pokazala drastičen upad rasti in nenadno poslabšanje pogojev točno v času domnevnega vulkanskega izbruha.
Še bolj neizpodbiten dokaz je prišel iz ledenih vrtin. V večnem ledu Antarktike in Grenlandije so znanstveniki našli ostre skoke v koncentraciji žvepla – kemični podpis vulkanskega izbruha, ki se časovno ujema s podnebnimi spremembami v Evropi. »Ti dokazi so popolnoma neodvisni od dreves, vendar pripovedujejo enako zgodbo,« poudarja Büntgen.
Ta nova teorija vulkanskega sprožilca ponuja tudi elegantno razlago za eno največjih ugank pandemije: zakaj so nekatera območja izgubila 60 odstotkov prebivalstva, medtem ko so druga ostala skoraj nedotaknjena?
Rim in Milano, denimo, kuga ni prizadela v enaki meri kot pristaniška mesta. Razlog ni bil v božji milosti ali boljši higieni, temveč v ekonomiji. »To so bila velika mesta, vendar obdana s plodnim zaledjem za pridelavo žita,« pojasnjuje Bauch. Ker niso bila odvisna od nujnega pomorskega uvoza iz okuženih regij Črneg48a morja, niso uvozila trojanskega konja v obliki okuženega žita.
Študija slika pandemijo kuge kot preplet, kjer so se srečale geologija, klima, ekonomija in biologija. »Veliko stvari se je moralo prekriti,« zaključuje Büntgen z mislijo, ki odzvanja tudi v današnjem času globalnih kriz. »Če bi manjkal en delček te sestavljanke – recimo vulkan – se ta pandemija v takšni obliki verjetno nikoli ne bi zgodila.«
Med letoma 1347 in 1351 je umrlo najmanj 25 milijonov ljudi. Danes vemo, da se je njihov konec začel z oblakom prahu na drugem koncu sveta.
Katastrofa v slovenskih krajih
Za Kranjsko in v širšem slovenskem prostoru je bilo v 14. stoletje na splošno katastrofalno. Leto 1348 opisujejo ko leto dvojnega udarca. Specifika slovenskega prostora je tako bila, da kuga ni prišla v mirno okolje.
25. januar 1348 je namreč udaril veliki koroški potres. Porušeni so bili gradovi, cerkve in mesta.
Ljudje so ostali brez strehe nad glavo, lačni in prestrašeni. Higienske razmere so se drastično poslabšale, kar je ustvarilo še idealnejše pogoje za hitro širjenje kuge, ki je prišla spomladi.
Kuga je na Kranjsko pljusknila iz smeri Benetk. Čeprav nimamo tako natančnih popisov prebivalstva kot italijanska mesta, zgodovinarji posledice rekonstruirajo prek urbarjev (davčnih seznamov) in cerkvenih zapisov. Ocenjujejo, da je na slovenskem ozemlju umrla tretjina do četrtina prebivalstva. V nekaterih vaseh je smrtnost dosegla tudi 50 odstotkov.
V urbarjih iz let po 1348 se množično pojavljajo zapisi o pustih kmetijah, kjer ni bilo nikogar, ki bi obdeloval zemljo, ker je cela družina umrla ali pa so preživeli zbežali.
Janez Vajkard Valvasor tako opisuje tisti čas kot čas groze. Omenja rušilni potres in kugo, ki sta »čistila deželo«. Njegovi opisi so dramatični in dajejo dober vpogled v to, kako se je katastrofa vtisnila v kolektivni spomin.
Zanimivo je, da se je v ljudskem spominu (in kasneje v Valvasorju) potres sicer včasih ohranil celo močneje kot kuga, ker je fizično spremenil pokrajino (podori gora, uničeni gradovi), medtem ko je kuga tiho morila. Vendar pa zgodovinarji opozarjajo, da je bila prav kuga tista, ki je dolgoročno spremenila ekonomsko sliko slovenskih dežel.
