Olimpijska medalja seveda ni zgolj kos kovine. V resnici je prav posebna manifestacija nesmrtnosti. Toda na letošnjih zimskih olimpijskih igrah se je ta večnost izkazala za presenetljivo krhko. Organizatorji so se znašli sredi neprijetne polemike, ki grozi, da bo zasenčila športne dosežke: najžlahtnejša odličja naj bi namreč dobesedno razpadala v rokah zmagovalcev, je poročal BBC.
Za Italijo, ki je svojo kandidaturo gradila na prefinjenem oblikovanju, rokodelski tradiciji in estetiki, je to, vsaj simbolično, več kot tehnična napaka. Če se izkaže za resnično, seveda.
Krhkost trenutka slave
Ameriška smukačica Breezy Johnson, ki je v kraljevski disciplini alpskega smučanja dosegla vrhunec kariere, se je na tiskovni konferenci po tekmi pojavila z nenavadnim kompletom. V eni roki je držala težko pričakovano zlato medaljo, v drugi pa trak, ki bi jo moral nositi.
»Tukaj je medalja. In tukaj je trak,« je prebila led z brutalno iskrenostjo, medtem ko je novinarjem kazala majhen ključen kovinski element, ki je popustil pod težo trenutka. »To je delček, ki bi moral držati medaljo, vendar je, no, razpadel.«
Njene besede niso zvenele jezno, temveč skorajda resignirano, kar je situaciji dalo še bolj absurden prizvok.
Problem je, ker Johnsonova, kot kaže, ni osamljen primer. Podobna usoda je doletela njeno rojakinjo Alyso Liu. Po zmagi v ekipni tekmi v umetnostnem drsanju je na družbenih omrežjih objavila posnetek, ki bi v drugačnih okoliščinah deloval kot satira. »Moja medalja ne potrebuje traku,« je zapisala ob podobi ločenih komponent.
Še bolj nazoren, skorajda tragikomičen prizor pa prihaja iz nemškega tabora. Člani biatlonske reprezentance, ki so si priborili bron, so v hotelu proslavljali uspeh. Med poskakovanjem od veselja je enemu od tekmovalcev medalja preprosto odpadla s traku in zgrmela na tla.
Organizacijski mea culpa
Odziv organizacijskega komiteja je bil hiter. Andrea Francisi, vodja operacij iger, je v izjavi za javnost poskušal pomiriti duhove z birokratsko natančnostjo. Zagotovil je, da zadevi posvečajo maksimalno pozornost in preiskujejo vzroke za te nenavadne napake.
»Popolnoma se zavedamo situacije,« je dejal Francisi s tonom, ki je skušal ohraniti avtoriteto sredi očitne zadrege. »Želimo, da je trenutek predaje medalje popoln, saj gre za enega najpomembnejših trenutkov za športnike.«
Kljub tem zagotovilom pa v zraku ostaja vprašanje: kako se lahko zgodi takšna napaka na dogodku, kjer se proračuni merijo v milijardah evrov?
Ameriški olimpijski in paraolimpijski komite je za BBC potrdil, da čakajo na rešitev organizatorjev, vendar še ni jasno, ali bodo športniki prejeli nadomestna odličja.
Simptom širšega trenda
Težave v Italiji niso izoliran incident. Spomin na poletne igre v Parizu 2024 je še vedno svež. Do februarja 2025 je bilo po nekaterih podatkih vloženih kar 220 zahtevkov za zamenjavo pariških medalj zaradi obrabe in poškodb.
Britanska skakalka v vodo Yasmin Harper je bila ena prvih, ki je opozorila, da njena medalja kaže znake temnenja oziroma oksidacije kmalu po prejemu. Pariški organizatorji so takrat obljubili zamenjavo vseh poškodovanih primerkov.
Morda gre za serijsko napako v proizvodnji, za prešibak zatič ali napačno izbiro zlitine. Toda v svetu vrhunskega športa, kjer o zmagovalcu odločajo stotinke in milimetri, se od organizatorjev pričakuje vsaj takšna natančnost, kot jo vlagajo športniki. Če medalja ne zdrži niti proslavljanja v hotelski sobi, potem je nekaj narobe v sami zasnovi olimpijskega blišča. Do takrat pa športnikom ostaja nasvet, ki ga na olimpijskih igrah ne bi smeli nikoli slišati: »Ravnajte previdno. Lomljivo blago.«
