Imenovali so jo princeska, mala princesa, tako kot v pravljici. Na lase so ji položili svetlikajočo se krono, na kateri se je svetloba tisočkrat lomila. Občudovali so jo zaradi njene lepote, krojili so ji dragocene obleke, ki so skrivnostno šelestele. Pripovedovali so ji o zlatih gradovih, belih konjih in o kraljestvih, brez katerih ni nobene pravljice, o lepih otroških ličkih in darilih zanje.
Zgodba o princeski se ni dobro končala
Življenje male princeske naj bi izpolnilo sanje, vendar ne sanje malih deklic, temveč sanje odraslih ljudi. Toda tudi takšne pravljice je treba povedati do konca, čeprav Eva Ionesco v njih ni umrla, temveč živi še zdaj. Šestinštiridesetletna "princeska" je videti utrujena in premražena. Še včeraj je bila s svojo zgodbo v Mehiki, zdaj pa, oblečena v modri plašč, sedi v luksuznem berlinskem hotelu. Od njenega četrtega leta jo je njena mati, čudaška pariška fotografinja, fotografirala golo v erotičnih pozah. Izpostavila je njeno ranljivost in prodala njeno otroštvo. Tako je Eva postala najbolj znani otroški akt model v sedemdesetih letih. O tem je zdaj posnela film z naslovom I'm not a f**king princess, kar zveni kot zapoznelo obračunavanje. Pravi, da so veliki obračuni šele na vrsti.
Mati in hči v Franciji
Pariz, sredi sedemdesetih let. Imeli sta stanovanje v bližini pokopališča, zelo temno sobo. "Glej, no," je zaklicala mati, ko je njena hči stopila iz teme pod luč, "kako imenitna si videti." Pred njo je stal otrok v srebrnkastem miniju in z rdečimi nogavicami. Njen obraz je bil ljubek, vendar groteskno naličen, spremenjen v nekakšno beneško masko. "Mama, utrujena sem," je za masko govorila deklica. Toda mati je še kar zahtevala, naj pozira. "Glavo nazaj," ji je ukazala. "En zapeljiv pogled, prosim." Klik. "Roko daj stran od tam." Klik. "Ne bodi tako toga." Toda deklica se je branila. "Tako majhna sem še…" Mati ni popustila. "To je vendar tako ljubko, tako kot kakšna strupena roža," je govorila mati in pritiskala sprožilec kamere, tako da je bilo slišati kot rafal strelnega orožja. Kamera se kar ni mogla ločiti od nje. Kaj bolj pa Eva ni dovolila kameri, da bi se ji še približala. Več ne bi mogla prenesti.
"Nič gole kože, je reka mati. To je bilo pomembno. Nisem hotela pripovedovati o golem telesu, temveč zgodbo o nekom, ki nikakor noče biti gol. Ali razumete to?" je spraševala Eva s svojim tihim, globokim glasom. Tako kot da bi se bala, da bodo njen film samo gledali, ne pa tudi poslušali nje. Zaradi te bojazni, je rekla, je tudi sklenila, da svoje zgodbe ne bo predstavila kot psihološko dramo. Hotela je narediti pravljico.
"Popačena pravljica," je razložila. Očarljivo je tisto, česar s prostim očesom ne moreš prenesti. Vsi pomembni značaji pa so predstavljeni: mala princesa, ljubljena stara mati, hudobna čarovnica in ljudstvo, ki verjame v čarovnice. Čarovnica je iz Romunije izhajajoča fotografka Irina Ionescu, tedaj zvezda pariškega umetniškega prizorišča. Po letu 1968 so seksualno ločitev med otroki in odraslimi razlagali kot ozkosrčno nagajanje. "Prišla je iz nekega drugega sveta," pravi v filmu moralni nadzornik.
Isabelle Hoppert tako prepričljivo igra svojo vlogo, da gledalci v njej res vidijo takšno stvarno in strupeno osebo, kot bi si jo želeli. "Rada imam kontrast med nezrelostjo in perverznostjo fotografa," je priznala igralka. "Tako je tudi moja mati mogla zlorabo hčerke neovirano prodajati kot umetnost," je dejala Eva Ionesco in tesneje ovila plašč okoli sebe. Fotografij niso kupovali samo v Franciji. V Italiji je leta 1976 Playboy natisnil serijo fotografij tedaj enajstletnice, v Španiji pa je revija Penthouse podvig ponovila. V Nemčiji je leta 1977 Der Spiegel objavil slike Eve Ionesco, gole vse do čipkastih nogavic, in še posebno vrsto slik o njenem oprsju. Eva Ionesco se je ob tem le trpko nasmehnila. "Takšni so bili tedaj časi," je pripomnila.
V ozadju je bil tudi incest
Toda moč časa je bila v tem primeru precenjena, o čemer priča zgodba o Evi Ionesco, pri kateri čas ni pozdravil vseh ran. Ni dočakala opravičila za tisto, kar ji je storila lastna mati. "Na meni je, saj razumete, izživela svoje obsesije." Predzgodovina je znana, vendar je Eva kljub temu nadaljevala: "Škandal svojega življenja je hotela omiliti s tem, kako je ravnala z menoj. Škandal je bilo njeno življenje od prvega dne dalje. Irina Ionesco je bila otrok krvoskrunstva, ki ga je njen ded zagrešil s svojo lastno hčerko. Sramota, pred katero bi najraje zaprla oči. Celo njena mati je ni spoštovala," je povedala Eva Ionescu. Tako se je razblinila njena želja, da bi jo opazili in priznali.
Eva je imela štiri leta, ko jo je mati zaradi slikanja odpeljala od babice, pri kateri je živela. V filmu je deklica bistveno starejša, kar nekaj let, saj v pravljici to ni velikega pomena. "Jaz sem umetnica, ti pa nisi," je hitela bleda, suhljata mati in oštevala staro gospo ter pri tem vihtela svojo kamero kot kakšno dirigentsko palico ter odpeljala Evo iz njene hiše. To je bilo bivališče, polno mrtvaških glav, mrliškega okrasja in skrivnosti. Igro s spolnostjo in smrtjo, ki je bila njen reklamni izvesek, je mati nadaljevala s svojim otrokom. "Ti si najlepša deklica tega sveta," ji je šepetala za kulisami.
Eva Ionesco je po svoje še vedno lepa. Njeni plavi lasje se bojujejo z berlinskim vetrom, ki jih hoče mršiti, njeno ljubko telo izginja v brezobličnih zimskih oblačilih, na obrazu pa skoraj nima ličil. Znana je takšna malomarna lepota pri zelo mladih dekletih, nikakor pa ni primerljiva z vtisom, ki ga naredi Eva. Zelo rada pa bi bila zelo lepa.
Močno opazni so prizori v filmu, ki kažejo, kako se otrok vključuje v hudobno dogajanje. Kako se zaveda svoje erotične moči, kako zna vabiti in pritegniti moške in kako zapeljivo se zna vesti pred kamero. Predvsem pa se ni mogoče znebiti vtisa, da si je ta čas njena mati izmišljala prizore za prihodnje fotografske podvige. Ali to drži? "Seveda," je odgovorila. Veliko prepozno pa je tudi spoznala, kaj v bistvu je filmska kamera in kaj je fotografski aparat. Čisto neprizadeto pa se čuti, ko je treba odgovoriti na vprašanje, kako je prenašala težo dejstva, da je njen objekt štiriletna deklica. Že kmalu po tistem Eva ni hotela več gola pred kamero, rada pa je bila še naprej princesa, tako kot vse majhne deklice. Bila je edina v šoli, ki ji je uspelo nositi krono, si nadeti ogrlice in drug nakit, pa čeprav samo za čas, ko je snemala.
Tožbo z materjo je Eva izgubila
Urad za varstvo otrok je posegel v dogajanja, ko je bila Eva stara 12 let. Gola igralka je prišla v otroško zavetišče. Fotografije so ostale zunaj, vendar noben razumen človek dandanes ne bi razstavil slik golega otroka in opozarjal na pedofilijo. Eva pa tudi zdaj zna prodajati tisto, čemur pravi umetnost. Na sodišču je obtožila svojo mater, vendar je tožbo izgubila. "Bila sem stara že 30 let pa so mi rekli, da bi morala že veliko prej odrasti."
Zdaj si Eva Ionesco prizadeva dobiti pravice do svojih slik. Scenarij za film, ki je že posnet, je napisala pred leti, vendar si noben producent ni upal prevzeti projekta. "Vsi so se bali posneti pedofilsko zgodbo in jo povedati na filmskem platnu," je rekla. Tega pa Violetta, kot se Eva imenuje v filmu, tudi ni hotela, temveč si je želela videti samozavestno glavno igralko, ki na koncu še vedno ostane otrok. (fl)
