Na področju zdravstva se v zadnjih letih opazno vse premika na splet, na najrazličnejše spletne portale in aplikacije, zadnja takšnih je zVem. Čeprav uradna statistika nedvoumno kaže, da uporaba interneta med starejšimi v starostni skupini od petinšestdeset do štiriinsedemdeset let strmo narašča in je leta 2023 dosegla že enainsedemdeset odstotkov, medtem ko je bila leta 2007 le osem odstotkov, je realnost na terenu za marsikoga precej manj optimistična.
Nedavno se je na našo rubriko obrnila osemdesetletna bralka Tončka, ki je s svojo osebno stisko opozorila na izjemno pereč problem, s katerim se danes sooča ogromno njenih vrstnikov. V pismu je potožila, da preprosto ne dohaja več hitre digitalizacije v zdravstvu in da se jim zdaj vsiljuje aplikacija zVem, na kateri naj bi bili zbrani vsi njihovi zdravstveni podatki. Sama se upravičeno sprašuje, kako naj do teh pomembnih informacij sploh dostopa, saj niti približno ni vešča uporabe računalnikov in pametnih telefonov.
Na ministrstvu za zdravje in v uradnih pojasnilih sistema zVem so sicer jasni, da je elektronska komunikacija le eden od možnih načinov naročanja in komuniciranja na zdravstvene storitve. Vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti je v skladu z veljavno zakonodajo o pacientovih pravicah še naprej dolžan omogočati naročanje in stik tudi po telefonu, povsem osebno ali celo po pošti. Pacienti naj bi zdravnika torej še naprej lahko poklicali ali z njim stopili v stik na povsem enake načine kot doslej.
Vsak starejši nima blizu svojcev
Številni strokovnjaki opozarjajo, da gre pri uvajanju teh novitet za globoko sistemsko vrzel in popolno nerazumevanje ranljive populacije. Dr. Vesna Dolničar, izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ki poučuje predmete s področja družboslovne informatike, je za portal rtvslo.si poudarila, da starejši nikakor niso homogena skupina uporabnikov. Medtem ko nekateri digitalne storitve uporabljajo vsakodnevno v zelo raznovrstne namene, predstavlja drugim uporaba določenih tehnologij nepremostljivo težavo, pri čemer do njih sploh nimajo dostopa ali pa jim preprosto primanjkuje motiva za uporabo.
Po njenih besedah ni problem zgolj v pomanjkanju digitalnih veščin posameznikov, temveč predvsem v tem, da so številne elektronske storitve zasnovane ob napačni predpostavki, da ima vsak starejši ob sebi bližnje, ki mu bodo lahko neprestano zagotavljali pomoč. Ko se osnovne storitve preselijo skoraj izključno v spletno okolje, se tveganje za socialno izključenost starejših, zlasti tistih, ki nimajo ob sebi nikogar, bistveno poveča. Zato bi država pri storitvah elektronske oskrbe morala nemudoma prevzeti odgovornost za vse tiste starejše, ki preprosto nimajo bližnjih, ki bi bili v vlogi neformalnih oskrbovalcev stalno dosegljivi in geografsko dovolj blizu. Takšni posamezniki so namreč danes po krivici izključeni iz sistema, čeprav so do storitve povsem upravičeni in jo v jeseni življenja seveda najbolj potrebujejo. Brez ustreznih in premišljenih sistemskih rešitev lahko hitra digitalizacija zelo hitro vodi v še bolj poglobljeno obliko neenakosti in izključevanja najbolj ranljivih članov družbe.
Še ostrejša in zelo neposredna pri oceni trenutnega dogajanja v družbi je Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). V njihovi organizaciji so v več javnih odzivih že jasno opozorili, da morajo biti pacientom na voljo tudi klasične poti do zdravnika, med katere spadata predvsem telefon in pristen osebni stik. Implementacija portala zVem za marsikoga dejansko pomeni popolno odvisnost od drugih oseb ter ogromno tveganje močno omejenega dostopa, kar bi po njeni oceni zlahka postalo ustavnopravno sporno, če učinkovitih alternativ ne bi bilo. Zveza zato kakršno koli pogojevanje zdravstvene oskrbe izključno s spletnimi orodji ocenjuje kot potencialno nevarno in diskriminatorno možnost. Redno prejemajo številna zgovorna opozorila, posamezne primere in zaznave neposredno s terena. Ker številni upokojenci sploh nimajo pametnih telefonov, takšne kaotične situacije pri njih sprožajo ogromen strah, veliko zmedenost in nadvse globok občutek nemoči ob zavedanju lastne ranljivosti.
Pogrešajo osebni stik
Še posebno in povsem upravičeno bojazen pa med vsemi deležniki vzbuja izguba tistega prepotrebnega osebnega stika s pacientom. Tehnološka komunikacija namreč nikdar ne more pristno nadomestiti osebnega stika, kar še posebno velja pri starejših bolnikih, pri katerih je zdravstvena obravnava najpogosteje tesno prepletena tudi z različnimi socialnimi in kognitivnimi okoliščinami. Pri pošiljanju kratkih sporočil prek portala lahko vsak zdravstveni delavec hitro izgubi ali spregleda izjemno pomembne informacije, ki jih sicer brez težav zazna ob navadnem obisku. Starejši človek lahko namreč doma v aplikacijo napiše, da se počuti povsem v redu, v resničnosti pa sploh ne razume zdravnikovih navodil, ne jemlje zdravil po pravilnem urniku ali pa je celo v hudi akutni stiski. V živo ali prek telefonskega pogovora bi izkušen strokovnjak takšne dileme seveda prepoznal v zgolj nekaj dragocenih trenutkih.
Zdenka Jan izjemno ostro in brez dlake na jeziku obsoja pogosto prisotno predpostavko, da bodo vse digitalne postopke za starejše preprosto urejali njihovi sorodniki. Takšno razmišljanje snovalcev politik v organizaciji razumejo kot nesprejemljivo in nedopustno prelaganje sistemske odgovornosti neposredno na pleča družinskih članov. Odgovorne zato vztrajno pozivajo in opominjajo, da mora nemoten dostop do javnega zdravstva brezpogojno zagotavljati država oziroma zdravstveni sistem, ne pa obremenjeni posamezniki znotraj družine. Zastavlja se izjemno preprosto vprašanje: kaj sploh naredi sistem za starejšega človeka, ki na tem svetu nima nikogar ali pa je njegova socialna mreža izjemno šibka? Če jasnega odgovora na to preprosto vprašanje ni, potem zdravstveni sistem po njihovem prepričanju preprosto ni dovolj dostopen vsem.
Enaka dostopnost – mar res?
Tej ostri kritiki se pridružuje tudi ljubljanska zastopnica pacientovih pravic Irena Žagar, ki prav tako jasno pritrjuje, da je pritisk na celotno starejšo generacijo, ki v svojem dolgoletnem delovnem življenju nikoli ni uporabljala računalnikov ali pa vsaj v manjši meri, v sedanjem času preprosto nehuman in prevelik. Prepričana je in odkrito svetuje, da bi bilo edino pravično, da bi naša družba vzporedno še vsaj nadaljnjih dvajset let ohranjala in uporabljala tudi klasični analogni sistem ter s tem omogočila, da se ta specifična generacija poslovi v miru in brez nepotrebnega stresa. Čeprav zakon o pacientovih pravicah v svojem petnajstem členu in letos sprejeti pravilnik o naročanju formalno in črno na belem zagotavljata obvezno telefonsko naročanje ter osebno prisotnost v ordinaciji, pa je žalostna realnost v marsikateri čakalnici povsem drugačna.
Zadevni pravilnik namreč na eni strani strogo določa, da je telefonsko naročanje treba dosledno zagotoviti v okviru ordinacijskega časa za najmanj štiri ure na dan, v primeru neizogibne nedosegljivosti zdravstvenega delavca pa bi moral biti vsakemu klicatelju vrnjen klic najpozneje v teku naslednjega delovnega dne. Prav tako veljavni predpisi zagotavljajo in podpirajo možnost neposrednega osebnega naročanja v času uradnega ordinacijskega časa ambulante.
Zastopnica pacientovih pravic nato izpostavi še en izjemno kritičen in pogosto spregledan vidik vsiljene digitalizacije, to je varstvo ustavno zajamčene zasebnosti, ohranjanje dostojanstva in pravico do samostojnosti posameznika. Dejstvo, da številnih stvari, ki so bile še do pred kratkim za vse popolnoma samoumevne, danes ne moreš več suvereno urediti povsem sam, izredno slabo vpliva na posameznikovo samopodobo. Še večji nesmisel in absurd celotnega sistema pa tiči v tem, da so ljudje praktično prisiljeni drugim dovoliti dostop do svojih osebnih gesel in posledično do nadvse občutljivih podatkov o svojem lastnem zdravstvenem stanju. Ker prav vsi starejši nimajo ob sebi otrok ali vnukov, ki bi jim pri teh postopkih pomagali, se v svoji globoki stiski vse prevečkrat obračajo celo na znance in sosede. Tem osebam nato v obupu razkrijejo intimne podatke, kar je glede na to, da ima naša država uradno postavljeno izredno visoko raven varstva osebnih podatkov, najmanj visoko vprašljivo in moralno sporno početje.
