V rokah držite časopis. Berete tedenski časnik s častitljivo tradicijo, saj izhaja že 64 let. In bržkone sodite med tiste, ki si radi za branje vzamejo čas in o zadevah premislijo. Za vas pomembne informacije niso zgolj nekajsekundni poudarek, ker želite biti informirani na drugačen način. Ste pa tudi na neki način, ironično, pionir novega časa, kot kažejo nekatere filozofske in strokovne razprave.
Verjetno vas je začetek prispevka presenetil. Zato, no, berite dalje. Kajti v dobi, ko nas algoritmi hranijo z vsebino v 15-sekundnih odmerkih in se resnica drobi v digitalnem hrupu, postaja šumenje časopisa nekaj več kot zgolj navada. Je intelektualno zatočišče in zadnja linija obrambe naše – malce strokovno povedano – kognitivne suverenosti.
Predstavljajte si, da bi vam nekdo ponudil revolucionarno tehnologijo. Napravo, ki ne potrebuje baterij, ne sledi vašemu pogledu, ne prodaja vaših zasebnih podatkov oglaševalcem in se ne sesuje sredi branja. Napravo, ki dokazano znižuje krvni tlak, izboljšuje dolgoročni spomin in vas imunizira proti histeriji najnovejših, »izrednih« novic. Ta tehnologija obstaja že dve tisočletji. Imenuje se papir. In čeprav se zdi, da jo je digitalni cunami v večji meri odplaknil, se v današnjem svetu dogaja nekaj nepričakovanega. Papir se vrača – ne kot prevladujoči medij, temveč kot ekskluzivni klub za tiste, ki si želijo razumeti svet in ne zgolj drseti po njegovi površini.
Živimo v paradoksalnem času. Dostop do informacij je neomejen, toda naše razumevanje sveta postaja vse bolj plitvo. S prihodom digitalnih medijev se je razširilo prepričanje, da tiskana industrija ne more preživeti, saj je na telefonu vse na voljo z enim klikom in brez dodatnih stroškov. Vendar pa se moramo vprašati: kako razkaditi meglo podatkov, novic in slik, ki brez premora prasketa na naših zaslonih?
Odgovor se morda skriva v načinu, kako naši možgani procesirajo informacije. Digitalno branje je postalo bitka za preživetje v vojni za pozornost, ki divja na naših zaslonih. Strokovnjak za računalniško ergonomijo Jakob Nielsen je s pomočjo sledenja očem ugotovil, da prevladujoči vzorec branja na spletu spominja na črko F. Bralci preletijo naslov, morda prvo vrstico, nato pa drsijo navzdol po levi strani in berejo vse manj besedila na desni. Posledica? Povprečen obisk spletne strani traja 54 sekund, na novičarskih portalih pa redko preseže dve minuti.
Časopis kot sidro
V Sloveniji se ta trend odraža v skrb vzbujajoči statistiki bralne pismenosti. Medtem ko so Slovenci nekoč veljali za narod bralcev, podatki raziskave Knjiga in bralci kažejo, da se delež nebralcev povečuje, sposobnost poglobljenega branja pa kopni. To ni presenetljivo. Celo hiperpovezave, ti dragulji digitalnega formata, dejansko zmanjšujejo razumevanje, saj vsaka odločitev o kliku obremeni naše kognitivne zmogljivosti in pretrga tok misli.
V nasprotju s tem je časopis tehnologija, če tako rečemo, počasnega časa. Njegova preprostost nam preprečuje, da bi ga dojeli kot vrhunsko tehnologijo, čeprav bo za določene rabe ostal neprekosljiv. Študije, opravljene v ZDA, Evropi in Izraelu, dosledno kažejo enako: bralci na papirju izkazujejo boljšo koncentracijo, globlje razumevanje in trajnejši spomin kot tisti na zaslonih.
Razlog je tudi v fizičnosti. Prostorski spomin nam omogoča, da si zapomnimo, kje na strani je bila določena informacija, možnost podčrtovanja in fizičnega listanja pa v mislih ustvarja zemljevid besedila, ki ga na drsečem zaslonu ni mogoče ustvariti. Časopisi so organizirani. Najpomembnejše novice so na prvi strani, lokalne na drugi, šport na zadnji. Pri tednikih, kot je Nedeljski dnevnik, je podobno, le da so poudarki drugačni in članki namenjeni še bolj prijetnemu branju. Ta urejenost bralcu v kaosu informacij ponuja strukturo in občutek zaključenosti, ki ga neskončni trak družbenih omrežij nikoli ne more.
V Sloveniji, kjer je naklada dnevnikov v zadnjem desetletju drastično upadla (podatki kažejo tudi na več kot 50-odstotni padec prodanih izvodov v zadnjih 15 letih), se morda zdi vztrajanje pri tisku donkihotsko. Toda ravno ta padec je ustvaril novo elito: bralca, ki si vzame čas. Za mnoge, zlasti tiste v srednjih letih in starejše, je časopis del jutranjega obreda, ki določa ritem dneva. To je čas za digitalni detoks, če uporabimo sodobni novorek, trenutek, ko se oči spočijejo od modre svetlobe in ko se um umiri ob branju, ki ne zahteva takojšnje reakcije.
Pristnost v dobi dezinformacij
Največja prednost časopisa pa ni zgolj kognitivna, temveč epistemološka, kot ugotavljajo strokovnjaki. Nedavno je o tem obsežneje pisal francoski mesečnik Le Monde Diplomatique pod naslovom Hvalnica papirju v času digitalne poplave.
Gre za vprašanje resnice. Časopisi ostajajo pristni vir informacij predvsem zato, ker imajo novinarji več časa za raziskovanje in niso podvrženi pritisku novic v realnem času. Na spletu je na prvem mestu hitrost: kdor objavi prvi, dobi klike. Časopis izide naslednji dan ali sredi tedna, kot Nedeljski. Ta »zamuda« pa je pravzaprav varovalka. Novinarjem in urednikom omogoča preverjanje dejstev, kontekstualizacijo in filtriranje šuma.
Slovenski prostor pri tem ni izjema. Raziskave zaupanja v medije (na primer Valiconovo Ogledalo Slovenije) v zadnjih letih kažejo zanimiv razcep. Medtem ko zaupanje v anonimne spletne objave in komentarje na družbenih omrežjih v svetu na splošno dosega dno, tradicionalne medijske hiše – kljub vsem svojim težavam in pritiskom – še vedno uživajo višjo stopnjo verodostojnosti kot vplivneži na tiktoku. To velja tudi za Slovenijo.
Morda najbolj srhljiv vidik digitalne dobe je nevidna roka algoritma. Podatki, ki jih puščamo na spletu, hranijo algoritme, ti pa statistično določajo, kaj bomo videli, brali in slišali, da bi ostali povezani čim dlje. To vodi v tiho preoblikovanje uredniških politik. Analiza videoprispevkov medija Brut je pokazala, da so metrike gledanosti začele narekovati vsebino: teme o okolju in osebnih zgodbah so izpodrinile poročanje o družbenih gibanjih in ekonomiji, ker so prve generirale večji angažma.
V dobi algoritemskih informacij papir ne nadzoruje svojega bralca. Ne evidentira, kako dolgo ste gledali oglas za avto, ne ve, ali ste preskočili komentar o zunanji politiki, in ne proda teh informacij kakšni politični stranki. Papir si ne utira statistične poti proti vaši volji. Je nosilec ponovno pridobljene suverenosti nad našo pozornostjo.
To ima globoke politične posledice. Evropska unija in nacionalne vlade, vključno s slovensko, vse bolj posegajo po regulaciji spleta pod pretvezo boja proti dezinformacijam. Uvajajo se mehanizmi dobronamerne cenzure, kjer postajajo določena stališča nevidna, ker so označena za neprimerna ali lažna s strani zaupanja vrednih prijaviteljev. Usoda svobodnega tiska je tako bolj kot kadar koli odvisna od medija, ki ga ni mogoče izbrisati na daljavo ali potisniti na dno časovnice zgolj s spremembo kode v Silicijevi dolini.
Ne smemo pozabiti niti na socialni vidik. Govorimo o digitalni dobi, toda v Sloveniji, zlasti na podeželju in med starejšo populacijo, digitalni razkorak ostaja realnost. Čeprav projekti, kot je Simbioza, in prizadevanja za digitalno opismenjevanje dosegajo napredek, so za mnoge časopisi in tradicionalni mediji še vedno edini oziroma primarni vir informacij. Dokler družbe ne opremimo z ustrezno tehnologijo in pismenostjo vseh slojev, trditi, da časopisi niso relevantni, pomeni izključevati velik del populacije iz demokratičnega procesa. Starejši ljudje uživajo v branju časopisov zaradi njihove enostavnosti in odsotnosti tehnoloških ovir.
Vrnitev k počasnosti
Čeprav bo civilizacija tiska verjetno še dolgo sobivala s civilizacijo digitalnih medijev, je usoda papirnatega časopisa negotova. V Franciji in po svetu prodaja pada. Tudi v Sloveniji se soočamo s krčenjem mrež prodajnih mest, kar otežuje dostop do tiska. Toda časopis obstaja, dokler ga nekdo drži v rokah, posodi, pusti na mizi v kavarni ali ga kupi.
Branje časopisa danes pravzaprav ni več samo iskanje informacij. Je izjava. Je zavrnitev kulture nenehnih motenj. Je odločitev, da bomo »hiteli počasneje«, kot je svetoval že Erazem Rotterdamski, ki se je pritoževal nad poplavo knjig že v 16. stoletju. V svetu, kjer trg na preveč odgovarja s še več in kjer aplikacije obljubljajo branje povzetkov v 60 besedah, je sedeti pol ure s skodelico kave in šuštenjem papirja pravzaprav nekakšno dejanje upora.
To seveda ne pomeni, da je spletni medij manj relevanten. To ni namen tega zapisa in razmisleka. Se pa, to je bistveno, ta dva medija dopolnjujeta. In tisti, ki da kaj na svojo razgledanost, prebere tako enega kot drugega. In si na koncu vzame čas za razmislek.
Hvalnica papirju tako ne izraža nekega romantičnega pogleda v preteklost, temveč racionalno gibanje in nekakšno politično nujnost. Medtem ko čakamo na sistemske rešitve, ki bi informiranje izvzele iz primeža trga in državnega nadzora, lahko vsak od nas stori nekaj preprostega: odpre tisto okno iz papirja, ki ga tudi zdajle držite v rokah ali pa ga boste kupili jutri zjutraj v trafiki. Vaši možgani – in morda tudi demokracija – vam bodo navsezadnje hvaležni.
