Tudi če se zapuščinska razprava zaključi, to še ne pomeni dejanskega zaključka postopka dedovanja, če je dedičev več. Dediščina namreč predstavlja skupno lastnino dedičev, ki jo morajo ti še razdeliti. Včasih je delitev težavna, ker so težavni tudi sami dediči, ki zaradi različnih kapric in osebnih interesov ta postopek zapletejo.
Kljub temu pa velja, da lahko delitev dediščine zahteva vsak dedič ob vsakem času, razen ob nepravem času. Kaj je nepravi čas, zakon ne pojasni, verjetno pa je to tedaj, ko je kateri od dedičev zadržan, denimo na bolniškem dopustu, odsoten, v tujini, na službenem potovanju.
Pravica do delitve sicer ne zastara in neveljavna je pogodba, s katero se dedič odpove pravici zahtevati delitev, kot tudi določilo v oporoki, s katerim se delitev prepoveduje ali omejuje.
Do delitve pa dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno.
Koristno je, da v zvezi z delitvijo dediščine imenujejo izvršitelja oporoke, saj on poskrbi za vse podrobnosti delitve. Če se vendarle ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja.
Naj omenim še možnost, da dediči še pred delitvijo prenesejo svoj dedni delež na enega od drugih dedičev. Ta, na katerega prenesejo svoj dedni delež, mora prav tako imeti status dediča, ne sme biti torej tretja oseba. Pogodba o prenosu dednega deleža mora biti sicer overjena.
Če pa dedič sklene pogodbo o odstopu dednega deleža z osebo, ki ni dedič, ta zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku – z njo slednji ne dobi nobene druge pravice. Za delitev se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari.
Posebnost delitve dediščine je tudi ta, da lahko sodišče odloči, da se na zahtevo dediča, ki je živel ali pridobival skupaj z zapustnikom (denimo hčerka, ki je živela s svojo mamo), takemu dediču pustijo posamezne premične ali nepremične stvari ali skupine stvari, ki bi sicer pripadle v delež drugim dedičem, on pa jim vrednost teh stvari izplača v denarju v roku, ki ga določi sodišče glede na okoliščine.
Vsakemu dediču so drugi dediči po zakonu odgovorni, če bi mu kdo drug, sklicujoč se na kakšno pred delitvijo nastalo pravico (denimo zastavo), vzel stvar, ki mu je bila dodeljena v njegov dedni delež, ali če bi kako drugače zmanjšal njegovo pravico. Prav tako jamčijo dediči za to, da stvari, ki so prišle v njegov delež, nimajo skritih hib.
Dediči jamčijo tudi, da zapustnikova terjatev, ki je prišla v delež kakšnega dediča, obstaja in da je obenem izterljiva, se pravi, da jo bo mogoče izterjati od dolžnika do zneska, ki je prišel v njegov delež.
Obveznost jamčenja za obstoj in izterljivost terjatev traja tri leta po končani delitvi, za terjatve, ki zapadejo po delitvi, pa tri leta od zapadlosti.
V vseh primerih jamčenja dedič jamči in dolguje povračilo sorazmerno svojemu dednemu deležu.
