V Sloveniji se zavetišča za zapuščene živali po lani sprejeti noveli zakona o zaščiti živali (ZZŽ) soočajo z velikimi izzivi. Strožji pogoji so začeli veljati tudi za zavetišča, ki morajo zagotavljati več prostora za psa ali mačko, strožji so tudi pogoji za bokse, število živali pa je, glede na zmogljivosti, omejeno. To pomeni, da lahko posledično sprejmejo manj živali, četudi zapuščenih živali ni manj, temveč celo več.
Pred mesecem dni smo na facebook strani Zavetišča Horjul prebrali zapis, da so bili primorani zavrniti sprejem mačka, ki ni spadal med nujne primere. »Nakar nam je občanka z Jesenic dejala, da če tega ne zmoremo, naj razmislimo o zmanjšanju obsega. In prav to počnemo. Jeseniška občina je le ena od občin, s katerimi smo bili primorani prekiniti sodelovanje. To je posledica dolgoletnega sistemskega zanemarjanja odgovornosti, ki so jo številni raje prelagali na nas, zavetišča, ki pa nismo odlagališča. Niti nismo varovalka za neodgovorno lastništvo, rešitev za pomanjkanje nadzora, izgovor za neizvajanje preventive ali prostor, kamor se 'pospravi problem'. Smo strokovne ustanove z omejenimi zmogljivostmi in zakonsko odgovornostjo. Zato tudi mi ne bomo sprejemali več psov, kot jih lahko varno in strokovno oskrbimo,« so zapisali.
Hkrati so zagotovili, da bodo za živali, ki so že pri njih, še naprej skrbeli, saj se zavedajo, da druge rešitve zanje ni. Ker tudi druga zavetišča občinam zaradi novega zakona odpovedujejo pogodbe, to resno ogroža sistem oskrbe zapuščenih živali. A po drugi strani so občine dolžne imeti sklenjeno pogodbo z enim od uradno registriranih zavetišč. Teh je v Sloveniji 16, in sicer v Dramljah (Zonzani), Pobegih (Obalno zavetišče za zapuščene živali), v Gmajnicah v Ljubljani, Šempasu (Oskar Vitovlje), Horjulu, Novem mestu (Turk), Trebnjem (Meli), Moravskih Toplicah (Mala hiša), v Mariboru (Snaga), Škofji Loki (Mačji dol), Sevnici, Brežicah, Tolminu, Celju (Mačja hiša), na Vranskem (Zavod Muri) in v Šempetru v Savinjski dolini (Potepuhi). Vodja Zavetišča Horjul Polona Samec zagotavlja, da je bil novi zakon v teoriji usmerjen v izboljšanje zaščite živali, v praksi pa je žal prinesel številne težave, na katere so opozarjali že v času njegovega sprejemanja. »Trenutno imamo 25 psov in 86 mačk. Kapacitete so polno zasedene, pogosto pa celo presežene, saj se število zapuščenih živali ne zmanjšuje. Čeprav si želimo pomagati, smo v zagati, ker hkrati ne smemo kršiti zakona. V praksi to pomeni nenehno iskanje začasnih rešitev in sprejemanje odločitev, komu bomo pomagali in komu žal ne. Na drugi strani nenehno rastejo tudi stroški oskrbe in veterinarskih storitev,« še razloži Samčeva.
Živali so čuteča bitja, lastništvo pa odgovornost
Da bi država lahko dopolnila lokalne zmogljivosti z gradnjo centralnega zavetišča, še posebno tam, kjer je veliko zapuščenih živali, menijo tudi v Javnem podjetju Snaga, ki upravlja Zavetišče za živali Maribor, kjer imajo pogodbe sklenjene z 20 občinami, odpovedali pa niso nobene. Da letos niso prekinili pogodbe z nobeno od 12 občin, odgovarjajo tudi v Zavetišču Ljubljana. Še več, nameščajo tudi živali iz drugih občin, ki nimajo sklenjene pogodbe z nobenim zavetiščem, ali v primerih, ko pogodbeno zavetišče nima razpoložljivih zmogljivosti. A seveda le, če imajo prostor. Kot pravi vodja ljubljanskega zavetišča Olja Ivanović, se jim zdi dolgoročno pomembnejše ozaveščanje javnosti o pomenu sterilizacije in kastracije živali ter o odgovornem lastništvu. »Ljudje se še vedno premalo zavedajo, da je žival čuteče bitje s svojimi potrebami in da lastništvo pomeni dolgoročno odgovornost. Največji poudarek bi moral biti na izobraževanju ljudi o odgovornem odnosu do živali.«
Da so se težave z delovanjem zavetišč začele že leta 2021, ob sprejetju zakona, ki je prepovedoval evtanazije psov v zavetiščih, opozarja Dušan Hajdinjak, vodja trebanjskega zavetišča Meli, ki je hkrati predsednik Združenja oskrbnikov slovenskih zavetišč za zapuščene hišne živali. »Že takrat smo zakonodajalca opozarjali, da je po veljavni zakonodaji, na 800 psov en bivalni prostor, v zavetiščih premalo namestitvenih enot. Zato smo predlagali, da se ustanovijo zavetišča za pse, ki ne bi bili oddani, podobno, kot imajo to urejeno v Italiji. A posluha ni bilo. Le tako bi lahko nemoteno nameščali nove pse, ki so se pojavljali na terenu. Mi pa smo bili celo 'kaznovani' z 90-dnevno brezplačno oskrbo psov, ki niso bili oddani v 30 dneh,« pravi Hajdinjak, ki se zaveda, da so dali premalo alternativ ob spreminjanju zakona leta 2023, ki zadevajo prepovedi privezovanja psov na verige. »Populistični predlagatelji niso imeli niti osnovnega podatka, koliko psov je pri nas dejansko privezanih, zato smo opozarjali, kaj bo sprememba pomenila za že tako polna zavetišča. Posledično je začelo prihajati do odpovedi pogodb, saj bi sicer plačali kazen zaradi prezasedenosti, kar se je v nekaj primerih že zgodilo. Od leta 2023 do lani je zato brez pogodb ostalo že okoli 70 občin,« je razložil Hajdinjak. Pred letom dni je bila zavetiščem predstavljena novela zakona, ki je začela veljati avgusta lani in se predstavlja kot največji korak v zaščiti živali. »Takrat smo predstavnike uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) ter ministrstva opozorili na anomalijo glede določanja števila bivalnih enot za pse, kakor tudi mačke, pa tudi finančno breme, a niti ena naša pripomba ni bila upoštevana,« pravi. Zato so bili tudi sami prisiljeni v odpovedovanje pogodb. »Če je kdo ob sprejemu zakona mislil, da bodo občine čez noč postavile svoja zavetišča, ne živi v realnem svetu,« pristavi Dušan Hajdinjak.
Občine so imele 26 let časa
Da bo novi zakon obremenil občine, so že od začetka obravnave predloga opozarjali v Skupnosti občin Slovenije (SOS). Ker zavetišča občinam odpovedujejo pogodbe, te ne morejo zagotoviti namestitve zapuščenih živali, čeprav je zagotavljanje zavetišč za zapuščene živali obvezna lokalna javna služba, ki jo zakonodaja vsebinsko in organizacijsko natančno ureja ter jo s spremembami postopno širi in zaostruje (zahteve glede standardov oskrbe, prostorskih pogojev in kadrov).
»Po našem mnenju bi moral biti interes države usmerjen v spodbujanje posvojitev zapuščenih živali, saj bi se s tem zmanjšali stroški njihove dolgotrajne oskrbe v zavetiščih, izboljšala pa bi se tudi učinkovitost celotnega sistema zaščite živali,« pravijo v SOS, ki so o tej problematiki razpravljali tudi na nedavni seji predsedstva, ki pa se je niso udeležili ne ministrica za kmetijstvo ne predstavniki uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).
Županje in župani so poudarili, da trenutni sistem za občine ni več vzdržen, saj je država z zakonodajnimi spremembami bistveno povečala obseg obveznosti in stroškov, ne da bi hkrati zagotovila ustrezno organizacijsko in finančno podporo. Zato zahtevajo, da država prevzame vlogo financerja izgradnje regijskih zavetišč za zapuščene živali, pri čemer bi bila naloga občin financiranje storitve oskrbe živali, ne pa tudi celotno investicijsko in organizacijsko breme. V UVHVVR poudarjajo, da je skrb za zapuščene živali javna zadeva lokalnega pomena že skoraj tri desetletja, občine pa da so imele 26 let časa, da izvajanje te službe ustrezno uredijo. Številne so to storile in dolgo nosile breme tudi tistih, ki te obveznosti niso izpolnjevale.
Trenutno je od 212 slovenskih občin 60 takšnih, večinoma manjših, ki javne službe oskrbe zapuščenih živali ne izvajajo, 23 pa jih, v dogovoru z zavetišči, to ureja.
»Namen ureditve ni sankcioniranje, temveč vzpostavitev preglednega in predvidljivega sistema. Če zavetišče občino zavrne, mora občina izvajanje javne službe zagotoviti z drugim zavetiščem ali drugačno organizacijo službe. Država pri tem ne prevzema vloge nadomestnega izvajalca, temveč zagotavlja zgolj pravni okvir in nadzor,« pojasnjujejo v UVHVVR.
Pravijo, da je v prehodnem obdobju predvidenih nekaj blažitvenih ukrepov, med drugim uvedba instituta začasnega skrbnika za premostitev zapolnjenih zmogljivosti in pomoč pri socializaciji živali za hitrejšo oddajo novim posvojiteljem. Kot so še pojasnili v Zavetišču Horjul, je v praksi občina, četudi nima sklenjene pogodbe z nobenim od zavetišč, za žival dolžna poiskati prosto mesto. Če ga ne najde, ji ga poišče UVHVVR in žival vanj namesti z odločbo, stroški pa bremenijo občino. »Odgovornost za zapuščene živali je torej izključno na občinah, zavetišča pa nismo 'reševalni ventil' za slabo načrtovanje,« so jasni v Zavetišču Horjul.
