Marsikateri skrbnik psa se je že znašel v zadregi, ko je njegov sicer miroljuben štirinožec nenadoma divje lajal na naključnega mimoidočega, medtem ko je druge popolnoma ignoriral. Čeprav se nam zdi takšno vedenje nepredvidljivo ali celo nekako osebno, pasja psihologija razkriva, da so vzroki za selektivno lajanje globoko zakoreninjeni v komunikaciji, biokemiji stresa in minulih izkušnjah.
Cyrill Matter, priznani švicarski strokovnjak za vedenje psov in ustanovitelj šole Charly's Dog Training, je za švicarski medij 20 minuten poudaril, da lajanje ni zgolj hrup, temveč ključno orodje za izražanje notranjega stanja živali.
»Lajanje je v prvi vrsti komunikacijsko sredstvo za posredovanje informacij okolici,« pojasnjuje 35-letni Matter, ki se pri svojem delu osredotoča predvsem na reaktivne in zahtevne pse ter sledi filozofiji, da vzgoja temelji na razumevanju. »Hkrati je to ventil za izražanje vzhičenosti, frustracije ali negotovosti.«
Mehanizem navade
Za psa lajanje pogosto predstavlja obliko obvladovanja stresa. Ko žival doseže svojo mejo tolerance – bodisi zaradi prevelike stimulacije, frustracije (»rad bi tja, pa ne morem«) ali omejitve gibanja – se odzove z laježem. Matter opozarja, da se to vedenje hitro spremeni v trdovratno navado, saj psu prinaša biološko olajšanje.
Med lajanjem se v pasjem telesu sproščata adrenalin in dopamin, kar lahko v določenih situacijah celo zniža raven stresnega hormona kortizola. To ustvari povratno zanko. »Pes se hitro nauči, da ima njegovo lajanje učinek. Če dražljaj izgine, če se vrata odprejo ali če se nekdo odzove na njegov hrup, žival to razume kot uspeh in strategijo ponavlja,« pravi Matter.
Zakaj so nekateri ljudje tarča
Psi ne izbirajo ljudi naključno. Medtem ko obstajajo splošni razlogi za lajanje, kot so opozarjanje, teritorialnost, ločitvena tesnoba, je lajanje na specifične osebe pogosto posledica podrobnega spremljanja okolice.
Matter izpostavlja več dejavnikov, ki lahko sprožijo reakcijo. To so lahko velikost telesa, specifična hoja ali globina glasu. Lahko pa s tudi oblačila, klobuki, sončna očala ali celo specifični vonji.
Direkten očesni kontakt ali neposredno približevanje, ki ga pes razume kot grožnjo, je prav tako lahko razlog.
Pogosto je v ozadju ena sama negativna izkušnja, ki vodi v generalizacijo. »Če je psa v preteklosti udarila oseba s palico, obstaja velika verjetnost, da bo kasneje reaktivno lajal na vse ljudi s pohodnimi palicami ali berglami,« pojasnjuje strokovnjak.
Paradoks strahu
Zanimivo je, da psi pogosto najmočneje reagirajo prav na ljudi, ki so do psov skeptični ali se jih bojijo. Ljudska modrost pravi, da pes voha strah, toda Matter pojasnjuje, da je mehanizem bolj zapleten. Pes reagira na nepredvidljivost.
»Ljudje, ki so napeti, kažejo subtilne spremembe v govorici telesa – oklevajoč korak, umikanje, zamrznitev ali protislovne poglede. Pes te signale v kombinaciji s stresnimi vonjavami, ki jih oddaja človeško telo, zazna kot nekonsistentne in s tem potencialno nevarne,« dodaja strokovnjak. Za psa, ki je že sam po sebi negotov, je takšna oseba grožnja, ki jo je treba z laježem odgnati.
Kako ukrepati
Reševanje težave zahteva analitičen pristop. Matter skrbnikom svetuje, naj najprej ugotovijo, ali gre za čustven odziv na strah ali na negotovost oziroma za naučeno strategijo.
Če gre za strah: psu je treba pokazati, da vodnik obvladuje situacijo. Ključno je povečanje razdalje do dražljaja in nagrajevanje pomiritve. »Psa ne kaznujemo za opozarjanje, temveč ga pohvalimo, ko se umiri,« pravi Matter.
Potrebna je prekinitev vedenja in preusmeritev na alternativno nalogo. Lajanje mora izgubiti svojo funkcijo uspeha.
Za mimoidoče pa velja zlato pravilo: ostanite mirni. »Če pes na vas zalaja, se ustavite ali počasi ustvarite bočno razdaljo. Izogibajte se strmenju v oči, kričanju ali sunkovitim gibom, saj to psa potrdi v prepričanju, da ste grožnja,« zaključuje Matter.
