Pri hiši mora biti vedno vsaj en koledar. Nekaterim ga prinesejo gasilci, setvenega radi podarjajo lokalni trgovci. Eni zagovarjajo stenskega, drugi namiznega, tretji si opomnike zapisujejo na koledarje na pametnih urah, telefonih in računalnikih. Koledarji so danes nekaj tako vsakdanjega kot sol v juhi, nekdaj pa so mislece zaposlovali dan in noč. Nemogoče je sešteti, koliko računanja, truda, koliko zmot, popravkov in koliko tisočletij prizadevanj je človeštvo vložilo v pripravo koledarja in iskanje najbolj posrečene rešitve, kako čas spraviti na 12 listov papirja. Ste se kdaj vprašali, kdo je iznašel koledar, zakaj je pust vedno na drug datum in ali je naš gregorijanski koledar res najboljši približek delitve časa na dneve, tedne in mesece? Vas zanima, zakaj so prebivalci Balija 1. januarja 2026 vstopili šele v leto 1948, Grki pa kar v leto 2802?
Pojdimo lepo po vrsti. Na svetu poznamo cel kup najrazličnejših štetij časa, uporabljamo pa približno 40 različnih koledarjev. Nekateri se ravnajo po luni, drugi po soncu, nekateri so kombinirani. Gregorijanski koledar, ki ga je leta 1582 izpopolnil papež Gregor, je danes nekakšen nadkoledar, po katerem se usklajujejo svetovni sestanki in srečanja, zelo veliko ljudi se še vedno ravna po islamskem in kitajskem koledarju, za najstarejšega pa velja hebrejski.
Človek si je vprašanja o času postavljal že v prazgodovini, sledil je naravi, ki je čas razdelila na dan in noč, na letne čase ter suha in deževna obdobja. Bržkone je že takrat iskal odgovore, zakaj se nekatere stvari v naravi ponavljajo, in se z vprašanji oziral v nebo. Ko so se v začetku starega veka ljudje začeli naseljevati ob Nilu, Evfratu, Tigrisu in drugih rekah ter se začeli ukvarjati s poljedelstvom, je čas postal življenjskega pomena – od setve ob pravem času je bilo odvisno, ali bodo družine pridelale dovolj hrane za preživetje.
Nekateri se ozirajo po luni, drugi po soncu
Na različnih koncih sveta so se delitve dnevov in njihovega smiselnega razporejanja lotevali vsak po svoje. Poklicno so se s koledarji prvi ukvarjali učenjaki v Babilonu in Egiptu. Teden je pri Babiloncih prvič štel sedem dni – izračunali so namreč, da približno toliko dni traja ena lunina mena. Njihov hebrejski oziroma judovski koledar se je ohranil do danes in je najstarejši, še vedno ga uporabljajo v Izraelu. Leta štejejo od njihovega dojemanja stvaritve sveta, ki naj bi se zgodila leta 3761 pred našim štetjem, kar pomeni, da so trenutno v letu 5786, saj novo leto praznujejo oktobra ali novembra. Njihovo leto ima 12 ali 13 mesecev, praznike pa izračunavajo po zelo zapletenem sistemu.
Egipčani so se v nasprotju z Babilonci ravnali po soncu. Ugotovili so, da Nil začne poplavljati, ko sonce in zvezda Sirij vzideta hkrati. Izmerili so, da se ta pojav ponovi vsakih 365 dni, in dobili časovno enoto, ki je zelo blizu današnjemu sončnemu letu. Dan, ko sta zvezdi vzšli hkrati in povzročili poplavljanje Nila, so določili za dan novega leta. 365 dni so razdelili na dvanajst mesecev po trideset dni, pet preostalih dni pa dodali ob koncu leta, a izkazalo se je, da takšen koledar ni najbolj natančen. Vsako leto jim je ostala četrtina dneva, ki je niso znali ujeti na papir. Egipčanom gre zahvala, da ima današnji dan 24 ur. Njihov zvezdoslovec Ptolomej je v drugem stoletju našega štetja dokončno razdelil dan na 24 ur in ure na 60 minut. Z eno napako: še vedno je trdil, da se sonce vrti okoli Zemlje.
Svoj koledar so pripravljali tudi Rimljani, za osnovo so vzeli grškega, ki se je ravnal po luni. Njihovo leto je sprva štelo deset mesecev, začelo se je s 1. marcem, leto nič je bilo leto 753 pred našim štetjem, ki sovpada z legendo o nastanku mesta Rim. Po rimljanskem koledarju bi torej imeli letos za seboj že 2779 novoletnih dni. A Rimljani so koledar jemali kot nekaj, kar se lahko po potrebi spreminja. Nekatere odločitve, tudi tiste o dolžini leta, je sprejemal vrhovni svečenik za vsako leto sproti. Kasneje so dodali še meseca januar in februar, vsaka štiri leta so duhovniki v koledar samovoljno vstavili dodaten mesec. Takole pod črto: vse skupaj je bila ena precejšnja zmeda!
Zmeda s prestopnimi leti
Zmedi je konec naredil rimski vojskovodja Julij Cezar, ko je leta 46 pred našim štetjem svojim znanstvenikom naročil, naj izdelajo koledar, ki bo veljal za vse večne čase. Za osnovo so vzeli sončno leto, dolgo 365 dni in 5 ur, 48 minut in 46 sekund in se odločili, da bo leto dolgo 365 dni, vsako četrto pa bo prestopno s 366 dnevi. Določili so tudi število dni posameznih mesecev, ki velja še danes. Za začetek novega leta so določili prvi januar. A tudi julijanski koledar, poimenovan po Juliju Cezarju, ni bil popoln. Vsako leto jim je namreč zmanjkalo 11 minut in 14 sekund. V drugi polovici 16. stoletja je koledar že konkretno zaostajal za sončnim letom. Začetek pomladi, ki je bil po koledarju 21. marca, se je dejansko zgodil 11. marca. To razliko je papež Gregor leta 1582 rešil enostavno: prečrtal je deset dni, 4. oktobru je sledil 15. oktober. Da pa se čez stoletja ne bi soočili z enako težavo, je nekoliko preuredil pravilo prestopnih let: odtlej so prestopna leta vsa tista, ki so deljiva s 4, če pa so hkrati deljiva s sto, niso prestopna, razen (!) če so deljiva s 400. Brez skrbi, takšna izjema se bo zgodila šele leta 2400.
Gregorijanski koledar danes poznamo po celem svetu, je osnova za dogovore za srečanja ljudi z različnih koncev sveta in kultur, sprejele so ga vse krščanske države. Vendar so pravoslavne države praznike ohranile po starem koledarju in jih še danes praznujejo trinajst dni kasneje: pravoslavni božič praznujejo ta teden, v novo leto bodo vstopili 13. januarja.
Kljub temu tudi gregorijanski koledar ni do stotinke natančen. Na vsakih 4000 let pridela pol dneva zamude. A to bo že stvar kakšnega drugega Julija ali Gregorja, ki bosta v daljni prihodnosti znova popravljala koledar. Natančnejši od gregorijanskega je perzijski koledar, ki ga uporabljajo v Iranu in Afganistanu, kjer leto začnejo s pomladnim enakonočjem.
Vsi niso v letu 2026
Mnoge države in ljudstva so zaradi spoštovanja tradicije ohranili tudi svoje lokalne koledarje. Za muslimane se čas začenja 16. julija 622 našega štetja, ko je ustanovitelj njihove vere Mohamed bežal iz Meke v Medino. Letošnje leto je torej v muslimanskem koledarju zapisano z letnico 1404. Na Baliju so, kot že omenjeno, 1. januarja stopili v leto 1948. A niti ne vsi, saj imajo kar dva koledarja. Pri prvem leta štejejo od leta 78 našega štetja, njihovo leto je dolgo 354 dni in vsakih trideset mesecev imajo dodaten mesec. Tisti otočani, ki merijo čas po pawukonskem koledarju, ki ne sledi ne lunam in ne soncu, temveč lokalnim običajem in ritualom, pa lahko novo leto praznujejo tudi dvakrat v enem našem običajnem letu, saj ima njihovo leto vsega 210 dni. Tudi mnoga druga ljudstva leta štejejo drugače: v grškem koledarju od prvih olimpijskih iger naprej, ki so se zgodile leta 776 pred našim štetjem, kar pomeni, da letos vstopajo v leto 2802.
Popoln koledar, po katerem bi bil božič vedno na nedeljo?
Vprašanje je, ali bi bila takšna rešitev idealna za vse, saj načeloma nismo najbolj veseli, ko prazniki padejo na dela proste dni. Ne glede na to znanstvenike še vedno zaposluje ideja popolnega koledarja. Pred dobrimi stotimi leti je Svetovna koledarska zveza predlagala vpeljavo novega koledarja, po katerem bi imelo leto štiri enaka trimesečja s po 91 dnevi. Novo leto in vsako trimesečje bi se vedno začelo z nedeljo. Predlagana reforma je bila takrat odložena, saj je prevladalo prepričanje, da bi težko izkoreninili aktualno koledarsko ureditev.
Podobno idejo ima tudi fizik iz Baltimora Dick Henry, ki je izumil koledar z zgolj 364 dnevi, kar pomeni, da bi imel novi koledar točno 52 tednov v letu, praznike vedno na isti dan v tednu in božič ter novo leto vedno na nedeljo. Da bi koledar ostal v skladu z letnimi časi, mu je Henry vsakih pet ali šest let dodal dodaten teden, ki ni del nobenega meseca. Ta dodatni teden je poimenoval Newtonov teden, v čast velikemu fiziku Isaacu Newtonu. Utopična ideja? Morda, morda pa jo bodo nekoč sprejeli. Tudi Anglija je potrebovala skoraj 200 let, da je popustila in sprejela sedanji gregorijanski koledar.
