Sprehod po ljubljanskih Žalah je bil za našo bralko precej presenetljivo doživetje, saj je z ogorčenjem opazila, da so številni cvetlični nasadi na grobovih razmetani, rože pa izpuljene iz zemlje. Prvotni sum, da gre za delo objestnih vandalov, se je hitro razblinil, ko je pri dejanju zalotila sive vrane. Ker te ptice vse pogosteje videva tudi v okolici stanovanjskih blokov, se ji porajajo vprašanja o njihovi številnosti, agresivnosti in opevani inteligenci.
Populacijo sivih vran v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) spremljajo v okviru popisov za Slovenski indeks ptic kmetijske krajine od leta 2008. Od tedaj je njeno število v kmetijski krajini stabilno. Trenda v mestnem okolju v zadnjem desetletju ne poznajo, nedvomno pa jih je danes v mestih več kot pred denimo tridesetimi leti. Po zgodovinskih podatkih sodeč je bila siva vrana v mestnem okolju pogosta od antike do 18. stoletja, ko je od tam zaradi neumornega preganjanja izginila. Evropsko mestno okolje je ponovno naselila konec 19. stoletja in od takrat se je njeno število v mestih okrepilo do današnjih razsežnosti, razloži dr. Urška Koce iz DOPPS.
Doc. dr. Al Vrezec, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo in kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pojasnjuje, da so opažanja o »invaziji« vran pogosto povezana s subjektivnim dojemanjem okolice. V osnovi postane vrsta v okolju problematična, ko preseže ekološko kapaciteto okolja, o čemer pa pri vrani ne moremo govoriti, čeprav se, kot dodaja, populacije sivih vran v Ljubljani, pa tudi nekaterih drugih ptic, na primer rumenonogih galebov, do neke mere res povečujejo. Koliko, pa ne ve pravzaprav nihče, saj le manjši del pojavljajočih se vran v Ljubljani tudi gnezdi. Po zadnjih ocenah je takih vran od 4300 do 5900 parov, tu in tam pa se najde tudi kakšna črna vrana, ki pa je v Ljubljani bolj kot ne redkost. Pravih podatkov o povečevanju števila sivih vran v Ljubljani torej ni, saj jih v preteklosti ni nihče sistematično prešteval, tako da smo bolj ali manj prisiljeni k anekdotičnim sklepanjem.
Zaščitniške do naraščaja
Siva vrana je v osnovi mrhovinar in tudi žužkojeda vrsta, ki po poljih pobira razne žuželke. Priložnostno lahko upleni tudi kakšne druge živali, vendar se loti le oslabelih osebkov. Včasih, zlasti spomladi, pogosto poslušamo o »napadalnih« vranah, ki na primer napadejo kakšnega malega kužka ali celo človeka. Vrezec pravi, da imajo nekatere vrste ptic to značilnost, da so zelo zaščitniške do svojega naraščaja in sive vrane so tak primer.
»Najbolj kritično obdobje med gnezdenjem je čas, ko mladiči zapuščajo gnezdo. Takrat še slabo letijo in so zelo podvrženi plenjenju. Neizkušena mlada vrana lahko na tleh zelo hitro postane plen mačke, psa ali lisice. Zato starši na mladiče iz gnezda zelo pazijo in napadejo vsako 'žival', ki bi se približala mladiču in bi mu utegnila biti nevarna, tudi človeka. »Ljudje večinoma vranam ne želijo nič hudega, a tega vrane seveda ne vedo, zato napadejo tudi nič hudega slutečega mimoidočega, ki gre slučajno mimo pravkar speljanega mladiča. Take napade lahko pričakujemo zgolj v času speljave mladičev iz gnezda, kar traja dan ali dva. V tem času se je priporočljivo bližine gnezda izogibati, kar v neurbanih okoljih večinoma ni težava, v urbanih pa je zaradi velike gostote ljudi lahko problem,« opozarja in meni, da bi bila opozorila o tem, kje so vranja gnezda, lahko dober pristop za izogibanje incidentom. Sicer so tako zaščitniške do svojih mladičev tudi nekatere druge mestne ptice, na primer galebi, vendar ti gnezdijo večinoma na strehah hiš in stolpnic in imajo tako med samim gnezdenjem malo stika z ljudmi, zato so tudi incidenti redki.
Izjemno inteligentne živali
Vrane veljajo za ene najbolj inteligentnih živali na svetu, kar so pokazale tudi raziskave. »Vrane imajo relativno glede na velikost telesa večjo prostornino možganov, med pticami celo največjo, kar se odraža tudi na njihovi inteligenci. Lahko iščejo rešitve za določene težave, zaradi česar so tudi zelo prilagodljive,« pojasnjuje Al Vrezec. Kot primer take prilagodljivosti navede, kako so se mestne vrane naučile odpreti orehovo lupino. Jeseni vrane pobirajo orehe na mestnih vrtovih, vendar jih s svojim sicer velikim kljunom ne morejo odpreti. Zato jih pogosto nosijo na ceste, kjer jih vržejo na asfalt in počakajo, da oreh povozi kakšen avtomobil, strti oreh pa potem poberejo. Tudi v Ljubljani je mogoče jeseni opazovati te prizore, saj orehe mečejo na cesto zlasti na prehodih za pešce ali na križiščih, kjer so se naučile, da v nekem trenutku na cestišču ni avtomobilov, ker je rdeča luč, ko imajo čas, da orehovo jedrce poberejo.
Vrane imajo tudi zelo dober spomin. »Pred leti sem reševal vranjega mladiča, ki je sedel sredi ceste. Na hitro sem ga pobral in nesel stran. Starša seveda tega nista razumela kot dobrohotno dejanje, pač pa sta me napadala, vse skupaj pa je v njunih očeh verjetno izgledalo kot neuspeli primer plenjenja. Ta vranji par je v tistem parku potem živel in gnezdil še leta in vsakič, ko sem šel mimo, sem bil deležen glasnega krakanja, pri čemer česa takega pri drugih mimoidočih ni bilo. Torej si ljudi zapomnijo tudi individualno,« opisuje Vrezec. Na vprašanje, kako naj se sprehajalci obnašajo, če se jim vrana začne nevarno približevati ali pa če na tleh opazijo njenega mladiča, odgovarja, da se je vranjih mladičev na tleh dobro ogniti v kar največjem loku. Vrane sicer mimoidočega vedno najprej opozorijo z glasnim krakanjem in šele če to ne zaleže, sledi napad. Sicer ne napadajo vse vrane, a ni mogoče vedeti, katera bo napadla in katera ne. Še prej kot človeka pa znajo vrane napasti tudi psa, zato tudi približevanje vranjemu mladiču s psom ni priporočljivo. Kritično obdobje je aprila in maja, ko bi morala biti pozornost meščanov na morebitne gnezdeče vrane večja.
Pospravljajo mrhovino
Morda pa se v javnosti premalo poudarja, da so sive vrane tudi zelo koristne živali. »Vrane imajo v kulturni krajini vlogo plenilca, ki uravnava populacije nevretenčarjev, med katerimi so tudi tisti, ki povzročajo škodo v poljedelstvu. Prav tako imajo pomembno čistilno vlogo, saj pospravijo velike količine mrhovine, s čimer preprečujejo širjenje bolezni pa tudi neprijetnega vonja, kar v mestnem okolju ni nezanemarljivo. Sive vrane niso ogrožene, bojijo pa se predvsem ljudi, s katerimi imajo slabe izkušnje, na primer lovcev. Menda nevarnost prepoznajo že ob dvignjeni puški, še predno ta poči,« pravi Urška Koce in pristavi, da z naravovarstvenega vidika potrebe po zmanjševanju populacije sivih vran v slovenskih mestih ni, saj ne kaže, da bi ogrožale kakšno drugo urbano vrsto.
Sive vrane so prilagodljiva sinantropna vrsta. Sinantropna pomeni, da lahko uspešno živi in se razmnožuje v bližini človeka, torej tudi v urbanih oziroma mestnih območjih. Urbana območja so namreč poseben novonastali ekosistem, katerega ključna vrsta je seveda človek. Zaradi specifičnosti okolja ta ekosistem lahko naseljujejo le nekatere vrste, ki jim pravimo sinantropne, z njimi pa ekosistem raste in se razvija. Ena takih vrst je tudi siva vrana. Kot že rečeno, prisotnost sivih vran ni kak novodoben pojav, pač pa so o pojavljanju vran v naseljih po Evropi poročali že renesančni avtorji iz 16. stoletja, nekateri takratni slikarji pa so jih celo upodobili, ko so slikali urbane pejsaže. V tistem času so bile sive vrane in nekatere druge urbane ptice, kot so bili krokar, črni škarnik in egiptovski jastreb, v takratnih renesančnih in verjetno tudi že v srednjeveških mestih izjemnega ekološkega pomena. Mesta takrat še niso imela učinkovitega upravljanja odpadkov in odplak, zato so ljudje odpadke preprosto metali skozi okna na cesto.
Slabe higienske razmere so pripeljale tudi do izbruhov bolezni. Vrane in druge mrhovinarske ptice so torej delovale kot čistilci mest, saj so odnašale te odpadke iz mest, kar je blagodejno vplivalo tudi na zdravje in dobrobit meščanov. Neki angleški kralj je te ptice celo dal zavarovati in strogo kaznoval njihovo preganjanje ravno zaradi njihove pomembne ekosistemske čistilne funkcije, razlaga Al Vrezec in poudari, da imajo tako funkcijo te živali v ekosistemih še danes, v mestih pa se je njihova funkcija morda malo izrodila zaradi razvoja sistema za upravljanje odpadkov. Vendar pa večina vran v mestih sploh ne živi, pač pa gre primarno za poljske ptice, ki prihajajo v mesta samo prenočevat. Tako se velike jate vran in kavk zgrnejo v mestne parke ob večerih, zgodaj zjutraj pa že odidejo. Razlog je varnost pred plenilci. V Ljubljani je plenilskih ptic, ujed, sokolov in sov še malo, zato gre za vranam še vedno varno mesto, a vse to moramo gledati v luči razvoja urbanega ekosistema, ki se razvija in spreminja tudi v biodiverzitetnem smislu.
Jih bodo pregnali plenilci?
Na vprašanje, ali je kakršno koli »uravnavanje« vran sploh smiselno ali možno, Al Vrezec odgovarja, da se poskusi uravnavanja populacij v naravi izjalovijo in problem še povečajo oziroma odprejo celo novega. »Obstaja kar nekaj odvračal vran, zlasti zvočnih, s katerimi zmanjšujemo zlasti probleme defekacije na hišah in parkih, a to velja predvsem za zimski čas na prenočiščih. Sicer pa so v urbanem okolju Ljubljane vrane trenutno bolj ali manj na vrhu prehranjevalne verige in izkoriščajo specifične vire hrane in gnezdišč, ki nastajajo v mestu zaradi ljudi. Povečevanje mestnih populacij vran, tudi galebov, je nekak proces že prej omenjene ekosistemske sukcesije, torej zorenja urbanega ekosistema.«
Če pogledamo naravne ekosisteme, so na vrhu prehranjevalne verige tako imenovani končni plenilci in med pticami so to ujede, denimo kragulj, sove, na primer velika uharica, in sokoli, denimo sokol selec. Ti se v Ljubljani že pojavljajo, ne pa tudi gnezdijo. Iz nekaterih drugih evropskih mest je do vzpostavitve populacij končnih plenilcev že prišlo. Pojavljajo se na primer sokoli selci v Bruslju, kragulji v Berlinu in velike uharice v Helsinkih. Izkušnje iz teh mest kažejo, da pride ob vzpostavitvi populacij končnih plenilcev do ponovnih ekosistemskih sprememb in da se zaradi povečanega plenjenja začnejo zmanjševati prej številne populacije nekaterih vrst, kot so vrane, galebi, tudi podgane.
»V Ljubljani ta vrh prehranjevalne verige še čakamo in vsi prej našteti plenilci se v Ljubljani že pojavljajo, vendar v samem mestu še ne gnezdijo. Prej ali slej bo prišlo tudi do tega in problem vran se bo hitro razblinil, kot da ga nikoli ni bilo. To ne pomeni, da bodo vrane iz mest izginile, ampak bodo spremenile svoje življenjske navade, saj jih bodo tako kot v naravnih ekosistemih uravnavali plenilci,« prihodnost napoveduje Vrezec. Ob tem dodaja, da so urbani ekosistemi po svojem ustroju umetni ekosistemi in se razvijajo nekoliko drugače kot naravni ekosistemi, saj so podvrženi tudi vnosom tujerodnih vrst, ki tu lahko razvijejo svoje populacije. V Ljubljani so to domači golobi, vendar po izkušnjah iz drugih evropskih mest lahko v prihodnosti pričakujemo tudi papige, na primer aleksandre ali meniške papige in še kaj.
