V teh dneh poslušamo glasne vojaške bobne, ki vse glasneje odzvanjajo okoli Irana. Medtem pa v nekaterih medijih kot možen scenarij konca vojne uporabljajo izraz »balkanizacija« in v naslednjem stavku omenjajo našo nekdanjo domovino Jugoslavijo. Zakaj?
Za razumevanje trenutnih geopolitičnih napetosti namreč ni dovolj zgolj analiza vojaških spopadov, pač pa je treba prodreti v demografsko tkivo Irana in razumeti, zakaj se v tem kontekstu kot opozorilo – ali pa kot ciničen strateški cilj – v zavest prikliče duh nekdanje Jugoslavije.
Izraz: balkanizacija
Izraz »balkanizacija«, skovan ob koncu prve svetovne vojne ob razpadu velikih imperijev, označuje geopolitični proces, pri katerem se večja, večnacionalna država razdeli na manjše, etnično homogene in pogosto med seboj sovražne entitete. V sodobnem političnem besednjaku je to postal sinonim za nasilen razpad državnega aparata, etnične konflikte in trajno regionalno nestabilnost.
Ko zunanji akterji danes razpravljajo o vojni v Iranu, ta izraz uporabljajo za opisovanje strategije »deli in vladaj«. Iran namreč ni etnično homogena država, temveč izjemno kompleksen mozaik.
Perzijci predstavljajo dobrih 60 odstotkov prebivalstva in obvladujejo center moči. Azerbajdžanci (Azeri), naseljeni predvsem na severozahodu, predstavljajo veliko in politično izjemno vplivno manjšino. Kurdi, Beludžistanci in Arabci živijo na obrobju države (v provincah, kot so Kurdistan, Sistan in Beludžistan ter Kuzistan). Tam se pogosto soočajo z gospodarsko marginalizacijo, kar je že rodilo občasna separatistična gibanja.
Duh Jugoslavije
Zakaj pa se v analizah iranske prihodnosti tako pogosto omenja Jugoslavija? Paralela sloni na specifični razlagi državnega propada, ki so jo zahodni in bližnjevzhodni strategi ponotranjili v devetdesetih letih.
Tako kot je bila Jugoslavija kompleksna federacija različnih narodov, ki jo je pred neizbežnimi trenji varoval močan politični aparat, Islamsko republiko Iran skupaj drži trda roka teokratskega režima in Islamske revolucionarne garde (IRGC).
Zunanji analitiki predvidevajo, da bi v primeru obsežnega vojaškega posredovanja ali stopnjevanja vojne centralna oblast v Teheranu drastično oslabela. Po »jugoslovanskem scenariju« bi varnostni vakuum hitro zapolnile lokalne oborožene skupine (na primer kurdske milice), ki bi zahtevale avtonomijo ali polno odcepitev.
Rezultat strmoglavljenja režima po tej teoriji ne bi bila mirna tranzicija v liberalno demokracijo, temveč krvava državljanska vojna in razkosanje države po etničnih ločnicah – natanko to, kar se je zgodilo na Balkanu.
Tragična zabloda
Čeprav je intelektualno mikavno vleči vzporednice med Balkanom in Bližnjim vzhodom, je takšen pogled zgodovinsko slep in nevarno redukcionističen. Gre za tvegano iluzijo tistih, ki kompleksno geopolitiko rišejo poenostavljeno in od daleč.
Jugoslavija je bila razmeroma mlada, politično zasnovana tvorba 20. stoletja, medtem ko je Iran civilizacijska država z večtisočletno neprekinjeno zgodovino in močno zakoreninjeno nacionalno identiteto. Kljub nezadovoljstvu mnogih z represivnim režimom iranski nacionalizem močno presega etnične meje. Iranski Azeri so na primer globoko vpeti v iransko družbo, državno upravo in celo sam vrh oblasti. Ne pozabimo, da je bil ubiti vrhovni voditelj Ali Hamenej in da je predsednik države azerbajdžanskega rodu.
Pa vendar: aktivno spodbujanje balkanizacije Irana prek zunanjega vmešavanja – na kar opozarjajo kritiki trenutnih vojnih strategij – bi zanetilo požar, ki bi hitro ušel izpod nadzora. Sprožilo bi verižno reakcijo: Turčija bi lahko posredovala proti rastočemu vplivu Kurdov, Pakistan in Afganistan bi bila potegnjena v beludžistanski konflikt, celotna regija pa bi zdrsnila v kaos z begunskim valom in humanitarno katastrofo, ki bi zasenčila vojno v Siriji.
Omenjanje »jugoslovanskega scenarija« na Bližnjem vzhodu torej ne govori o poti do osvoboditve, temveč predvsem o receptu za popoln regionalni zlom.
