Za tiste, ki so potisnjeni na obrobje družbe, država pogosto predstavlja hladen birokratski aparat, ki postavlja številne zahteve in potem nekako nejevoljno priskoči na pomoč. Tak je vsaj občutek. Vendar pa se za zidovi institucij, ki jih javnost pogosto slabše razume in še hitreje obsoja, skrivajo posamezniki, ki vsakodnevno skrbijo za to, da naša družba ohranja človeški obraz in prisluhne ljudem, ki potrebujejo takšno ali drugačno pomoč. Adisa Mujčinović, pomočnica direktorja v Centru za socialno delo v Zagorju ob Savi, je ena teh nevidnih posameznic in posameznikov, stebrov, ki stvari držijo pokonci. Njeno delo namreč res ni zgolj administrativna funkcija, pač pa je globoko potovanje v najtemnejše (in najsvetlejše) kotičke človeške izkušnje v naši državi.
V slogu, ki raziskuje stičišče osebnega in sistemskega, se poglabljamo v vsakdan socialne delavke, ki se je odločila, da ne bo zgolj uradnica, temveč tudi zaveznica tistih, ki se znajdejo v osebni ali družinski stiski. V svojo pisarno sprejme tako najstarejše kot otroke, tako tiste, ki so v finančni stiski, kot one, ki potrebujejo zaščito.
Z njo smo se sestali z namenom, da dobimo vpogled v delo socialnih delavcev v centrih, ki so, to moramo reči, eden ključnih akterjev naše družbe, ki skrbijo za to, da brezbrižnost in nasilje pri nas ne zmagujeta in da imajo tudi najbolj ranljivi možnost v tem življenju.
Klic, rojen iz solidarnosti
Pot naše sogovornice se ni začela v pisarni, temveč v bloku njenega otroštva. Kot mladostnica je z veseljem priskočila na pomoč sosedom, jim prinesla stvari iz trgovine in se pogovarjala s starejšimi. Ta zgodnja empatija, preprosta človeška solidarnost, je, kot nam je zaupala, tlakovala pot njeni izbiri študija. Leta 2004, v času, ko je bilo na zavodu za zaposlovanje veliko socialnih delavcev in malo priložnosti, je z vztrajnostjo dočakala svoje pripravništvo. »Imela sem srečo, da sem sploh dobila to možnost,« se spominja obdobja, ko je pod okriljem krasne mentorice teorijo socialnega dela začela prelivati v prakso.
Danes v enoti, ki pokriva območje z okoli 20.000 prebivalci, Adisa Mujčinović opaža paradoks našega časa: medtem ko je bilo včasih pripravništvo redkost, je danes veliko razpisanih prostih delovnih mest za socialne delavce, vendar je malo kandidatov. Morda mlade odvrača kompleksnost poklica, ki se nenehno spreminja in zahteva soočanje s težkimi življenjskimi usodami.
V javnosti pa, lahko ugotovimo, prevladuje stereotip o socialnem delavcu kot tistem, ki zgolj izpolnjuje obrazce in deli socialno pomoč. Čeprav je res, da se je administrativno breme z leti povečalo, je srčika njenega poklica stik z ljudmi. »To je smisel vsega tega,« poudarja, zavračajoč idejo, da je njeno delo omejeno na pisalno mizo.
In mnogi v tem poklicu, ki poslanstvo začutijo v sebi, preprosto ne morejo ostati v pisarni ter gledati skozi okno, kaj se dogaja.
Takšno življenje, ki skorajda ne loči več med službo in prostim časom, pomeni veliko terenskega dela – preverjanje razmer na domovih, da bi razumeli okoliščine, v katerih ljudje dejansko živijo.
V občini Zagorje, ki obsega tudi hribovita območja, so storili korak naprej. Da bi pravice približali starejšim, za katere je pot do centra izziv, so se zaposleni skupaj z Rdečim križem in Društvom upokojencev odpravili neposredno v krajevne skupnosti. Tam so predstavili možnosti pomoči in, kar je še pomembneje, po uradnem delu ostali na voljo za individualne, zaupne pogovore, saj se ljudje o svojih globokih stiskah v skupini težko pogovarjajo.
Ta proaktivnost je del njene vizije, ki jo je udejanjila ob prevzemu vodenja leta 2019 – center mora biti odprta ustanova, vpeta v lokalno okolje. Zato sodelujejo s široko mrežo akterjev, od policije in zdravstvenega doma do Karitasa, Zveze Anite Ogulin in Mladinskega centra. Zanje človek ni številka v spisu, temveč posameznik, ki mu poskušajo pomagati celovito, saj ljudje v stiski pogosto ne vedo, na koga naj se sploh obrnejo.
Teža napačnih predstav
Ena najtežjih plati socialnega dela je soočanje z nerealno in pogosto nepravično podobo v javnosti. Ko pride do tragedij, se socialni delavci v medijih hitro znajdejo na tnalu. Zaradi strogih pravil varovanja osebnih podatkov in poklicne etike se ne morejo braniti ali razkriti ozadja neke družinske zgodbe, v kateri je otrok žrtev. Tako je javnosti težko pojasniti odločitve. »Včasih se ustvarjajo negativne podobe o delu socialnega delavca in to me res močno zaboli,« priznava Adisa Mujčinović.
Še posebej občutljiva je tema, ki smo jo pravkar nakazali – odvzem otrok. V javnosti se pogosto ustvari vtis, da so socialni delavci arbitrarne avtoritete, ki uničujejo družine. Resnica, ki jo pojasnjuje sogovornica, pa je, da je odvzem šele res skrajni ukrep, ki se izvede le takrat, ko so ogroženi otrokovo življenje, zdravje in varnost. Pred tem obstaja dolga pot zgodnje obravnave, pomoči na domu in sodelovanja z vrtci ter šolami.
»Naše delo je usmerjeno v pomoč družini,« je poudarila sogovornica. In ko so te storitve sprejete, je tudi ukrepov za zaščito otrok manj. Tudi ko mora center sodišču predlagati odvzem, si hkrati prizadevajo sodelovati s starši, da bi odpravili razloge za ta ukrep, kar je izjemno zahtevna dinamika.
Vsakodnevna realnost socialnega delavca je zaznamovana tudi z nenehno, včasih bolečo napetostjo med osebno intuicijo in neizprosno črko zakona. Kot priznava Adisa Mujčinović, morajo pri svojem delu neizogibno slediti predpisom, tudi kadar bi jih človeška intuicija morda vodila drugam. Toda pri tem niso zgolj pasivni izvrševalci državne volje. Ker so v vsakodnevnem stiku z ljudmi, velikokrat prevzemajo vlogo njihovega glasu v sistemu.
Preko Skupnosti centrov za socialno delo aktivno naslavljajo težave s terena, predlagajo nujne spremembe zakonodaje in celo bedijo nad tem, kako se njihove pobude realizirajo.
Če bi imela čarobno palico, Adisa Mujčinović ne bi izbrisala samo človeških stisk, temveč bi si želela tudi sistemskega premika od kurative k preventivi. Zaveda se namreč, da je bistveno lažje in bolj človeško pomagati družini na samem začetku težav kot pa takrat, ko so razmere že tako globoke, da je nujno potreben odvzem otroka.
Filozofija sodobnega socialnega dela se tudi sicer poskuša čim bolj približati ljudem.
Nekoč je, kot mlada delavka, verjela, da mora ona organizirati življenje tistega, ki išče pomoč, in da ima zanj popoln načrt. Toda hitro se je naučila, da rešitve, ki niso oblikovane skupaj s pomoči potrebnim, ne delujejo. Človek mora biti njen sogovornik, soraziskovalec, sopotnik. Namesto da center rešuje težave namesto ljudi, jim pomaga raziskati njihove lastne vire moči. »Naša naloga ni, da kaznujemo ljudi, ampak da razumemo njihove stiske,« je jasna.
To sodelovanje prinaša tudi skrite, javnosti nevidne zmage. Adisa Mujčinović s toplino deli zgodbo dekleta, ki je po rejništvu doživelo nasilje. S pomočjo centra je dobila občinsko stanovanje in zaposlitev. Ko si je kasneje dekle ustvarilo družino z novim partnerjem v drugi regiji, ju je Adisa Mujčinović osebno obiskala in se prepričala, da je končno našla varno in ljubeče okolje. »To so take zadeve … tisto, ko spremljaš človeka iz neke težke situacije in vidiš, da se je postavil na noge,« pravi z zadoščenjem.
Kako nositi breme sveta
Vpogled v temno plat družbe – nasilje nad otroki, zlorabe, huda revščina – terja svoj davek. Kako se socialni delavec na koncu dneva ne zlomi pod težo teh usod?
Sogovornica priznava, da je na začetku potrebovala veliko časa za predelavo travmatičnih zgodb. Preživetje v tem poklicu zahteva podporo, pri čemer igra ključno vlogo njen supervizor, kot se je izrazila, sodelavec, ki pomaga predelati težke občutke.
Pomembni pa so tudi odnosi znotraj enajstčlanskega kolektiva. Ritual, ki ohranja njihovo človeškost in povezanost, je jutranja kava – kratek sestanek, kjer se uskladijo, predvsem pa se vidijo in začutijo. Ne smemo zanemariti niti osebnega okolja. Njena družina razume njeno potrebo, da včasih rabi »urico ali dve zase«, da si skozi dihalne vaje povrne notranji mir.
Morda najbolj poetičen dokaz njene predanosti pa se je zgodil izven zidov pisarne. Z Društvom Sožitje Zagorje aktivno sodeluje v obliki predavanj in delavnic. Ob 50-letnici Društva Sožitje Zagorje, ki združuje 200 oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih svojcev, je sogovornica želela, da kot CSD sodelujejo na drugačen način. Kolektivu je predlagala, da se jim pridružijo na odru. Pet zaposlenih iz centra je s člani društva vadilo plesne korake v telovadnici VDC Zasavje in na koncu zaplesalo v Delavskem domu. S to gesto so prebili neviden zid med »odločevalci« in »uporabniki« ter navsezadnje pokazali svoj človeški obraz.
V svetu, ki se zdi vse bolj razdrobljen, socialno delo ostaja eno redkih področij, ki neposredno branijo človekovo dostojanstvo. Za Adiso Mujčinović upanje ni le pasivno čustvo, temveč tudi aktivna drža. Verjame v boljšo družbo, a opozarja, da jo moramo soustvarjati vsi. Njen poziv je preprost, a revolucionaren v svoji intimnosti: »Pogledati najprej pri našem sosedu, ali je vse v redu, ali ta oseba potrebuje pomoč … Nesti vrečke iz trgovine …«
Dokler bosta v sistemu prisotna ta entuziazem in smisel, bo Center za socialno delo v Zagorju več kot le urad – bo zatočišče človečnosti.
Tako smo, upamo, tudi tokrat uspeli odstreti tančico, ki zakriva vpogled v resničnost poklicev. Naj spomnimo, da smo na teh straneh že predstavili delo sodnikov, kriminalistov, družinskih zdravnikov. Tokrat smo se ustavili pri delavcih centra za socialno delo in pot nadaljujemo naprej.
