Aleksander Lucu Foto: Alenka Žavbi
Za katastrofalnimi napovedmi, kako obupno se bo Sloveniji godilo letos in še naprej, ki jih je javnosti razgrnil guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec, se skrivajo umazane bančne podrobnosti, ki jih je prvi varuh državnih financ mirno zamolčal. Zakaj se državljanom enkrat jasno in preprosto ne pove, kako so slovenski bankirji v službi domačih in tujih bank v navezi s politiko največ pripomogli h grožnjam z državnim bankrotom!?
Ozrimo se za trenutek nazaj na začetek Pahorjeve vlade, ko je bilo jasno, da bo moral imeti minister za finance dr. Franci Križanič ob sebi skrajno vrhunsko podkovanega finančnega velemojstra, ki bo znal reprogramirati državne kredite do tujine, ki bo ustvaril zalogo za kreditiranje domačih podjetij in ki bo znal perfektno držati na vajetih državni proračun. Dr. Križanič je vedel, da obstaja v Sloveniji edini tako usposobljen človek, ki je sicer redko na očeh javnosti, Anton Žunič. Ta je bil v času Janševe vlade odstavljen kot predsednik nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke, ker je zahteval skrben vpogled v poslovanje njene hčerinske banke LHB v Frankfurtu. Zato je dr. Križanič predsedniku vlade Borutu Pahorju predlagal, da v svojem kabinetu za državnega sekretarja postavi Antona Žuniča. Vseh zvijač nasprotnikov vajeni Žunič je pristal, da postane sekretar, vendar šele po srečanju s predsednikom vlade, ki ga mora osebno povabiti, kar ni bilo dejanje pomembnosti, temveč le zagotovilo, da dr. Križanič misli resno. Borut Pahor je Žuniču dal roko, ga po stari navadi potrepljal po rami za dobrodošlico, potem pa je napovedano imenovanje zaokrožilo po političnih kuloarjih. Ni minilo niti dvanajst ur, ko je Pahorja obiskal Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo v Janševi vladi. Do predsednika vlade je imel Vizjak dostop brez najave, kar je bil nikdar pojasnjen privilegij, ki pa se je pokazal v vsej širini tri leta pozneje, ko je Borut Pahor obupno nasprotoval svoji stranki SD, da bi stopila v koalicijo z Zoranom Jankovićem. Tlelo je celo upanje, da bo SD del rdeče-žolte koalicije s SDS.
Po Vizjakovem obisku Pahorja je sledilo sporočilo Žuniču, da se preklicuje njegovo imenovanje za državnega sekretarja na finančnem ministrstvu! Brez uradnega pojasnila! Neuradno je bilo sporočeno, da Žunič ne more postati sekretar, ker je soglašal, ko je bil še nadzornik v NLB, z milijonom evrov odpravnine za predsednika uprave Marjana Kramarja. Žunič je res soglašal, ker je preprosto moral, kajti imenovanje Kramarja in njegova odpravnina sta bili usklajeni med Janezom Janšo in dr. Janezom Drnovškom, saj drugače Kramar nikakor ne bi preživel Janševe vlade na prvem mestu v NLB. Janšev finančni minister dr. Andrej Bajuk se je ves čas trudil, da bi na čelo NLB spravil dr. Franceta Arharja, vendar mu nikakor ni uspelo. V ozadju Kramarjevega presenetljivega imenovanja za predsednika uprave NLB je bila namreč velika bančna dogodivščina, ko je z vedenjem dr. Drnovška prejšnji prvi mož NLB, magister Marko Voljč, nakazal v Avstralijo nekaj deset milijonov evrov za nakup skrivnostnega projekta Sigma. Skrivnost je ostala v Avstraliji, vendar obstaja velika možnost, da se bo prav kmalu razkrila v eni od bank v Singapurju. Da se je ohranilo dobro ime magistra Marka Voljča, zdaj morebitnega kandidata predsednika države dr. Danila Türka za novega mandatarja, potem ko je odstopil zaradi afere Sigma, je politika zamižala še, ko je bilo porabljeno milijon evrov za lobiste in urednike časopisov, ki so reševali njegov ugled. Še vedno pa ni izgubljen Anton Žunič, ki bi verjetno edini znal finančno zavoženost Slovenije peljati v pravo smer. Vendar pod pogojem, da dobi odločilno besedo v slovenskem bančništvu in v NLB sedanji predsednik uprave Slovenske izvozne družbe (SID) Sibil Svilan, ki svojo banko še vedno, kljub krizi, odlično krmari.
Sava in NKBM
Guverner dr. Marko Kranjec je vedel, pa ni hotel izdati niti skrivnosti o navidezni uspešnosti kranjske Save, ko jo je vodil še Janez Bohorič. Inšpektorji Banke Slovenije so z lahkoto prepoznali trik njene uspešnosti. Delnice NLB v Savi so obupno napihnili in prevrednotili ter jih obravnavali kot zunajbilančno postavko. Seštevek negativne bilance in napihnjenih delnic NLB v Savi pa je pomenil pozitivno ali preprosto povedano uspešno poslovanje. Tako so se z vednostjo NLB "reševala" številna podjetja, ki so po navidezno uspešnem poslovanju padala v še večja finančna brezna. Analitiki krize zato upravičeno razlagajo prave vzroke pohlepa neoliberalizma z ustvarjanjem umetnih neupravičeno visokih vrednosti delnic podjetij, ki so sicer poslovala zelo slabo. Sedaj "rešuje" Savo Matej Narat, nekdaj član uprave NLB, ki je menda edini varovalec skrivnosti preteklega poslovanja Save in verjetno edini, ki bo morda našel kakšen začasen zasilni izhod.
Se spominjate, kako smo Slovenci najemali velike kredite za nakup delnic, ki jih je dala na trg Nova Kreditna banka Maribor v času finančnega ministra dr. Andreja Bajuka? Takratni predsednik NKBM Matjaž Kovačič se je sončil v pomembnosti in uspešnosti poslovanja svoje banke, lastniki delnic njegove banke so si obetali milijonsko prihodnost zase in za svoje potomce. Razplet je jasen. Delnice NKBM so padle na tla, Kovačič je odstopil in si umil roke (da ne bo pomote, Matjaž Kovačič brez soglasja NLB ni storil niti koraka), Banka Slovenije pa javnosti še vedno noče pojasniti, kako se je zgodil trik z delnicami. Takole! Hipotekarni agenti na terenu po Štajerskem in Prekmurju so malim kmetom in obrtnikom vsiljevali zajetne hipotekarne kredite z mamljivo prihodnostjo, da bodo postali veliki kmetovalci in industrialci, če že ne veleposestniki ter velekapitalisti. Hipotekarni agenti so ljudem v tesnih stanovanjih ponujali hipotekarne kredite in obljube, da si bodo zgradili sodobne hiše. Kmetje so dali borno kmetijo pod hipoteko, obrtniki svoje delavnice, ljudje so pisali hipoteke na svoja in stanovanja sorodnikov, prijateljev. Vsi so dobili kredite, ki jih kmalu niso mogli niti po naključju odplačevati, toda to je druga zgodba. Važno je, da je hipotekarni agent na terenu za novačenje naivnih kreditojemalcev dobil visoko provizijo od hipotekarne banke, ki ji je bilo prav malo mar, če bodo krediti kdaj povrnjeni. Kredite je namreč takoj odkupila komercialna banka (seveda spet za lepo provizijo) in jih prodala (še za eno provizijo) investicijski banki, ki je iz hipotekarnih kreditov, ki jih je odkupila še od drugih komercialnih bank, ustanovila navidezno izjemno bogat sklad. Iz bogastva izključno knjižne vrednosti je razpisovala prodajo delnic in dajala kredite podjetjem, ki jih tudi niso bila v stanju vračati. Podjetja so šla v stečaj, banke (investicijske, poslovne in hipotekarne) so si umile roke in vse se je končalo z zaplembo revnih kmetij, obrtnih delavnic ter tesnih stanovanj, delnice pa so postale ničvreden papir.
P. S.:
Po pregledu banke Unicredit, ki ga je izvedel inšpektor Banke Slovenije, je bil inšpektor postavljen na stranski tir. Toliko o modrih svarilih, ki jih med ljudstvo pošiljata guverner dr. Marko Kranjec in šef banke Unicredito, dr. France Arhar.
