"Tam za hribom Ajdovščina nad Dolom je bilo. Proti Ihanu. Brata Jože in France Jerman sta nas zbrala in smo tekli. Premočeni od naporov smo v cilju dobili čaj. Lipov čaj. Mogoče tudi kakšen piškot. Ja, tako je bilo včasih," se je Jakob Kuhar spominjal pogostitve po tekmi v smučarskih tekih marca 1937. Še živi spomini vitalnega devetdesetletnika so odmevali na odprtju razstave ob 75-letnici smučarije v Dolu. Na obletnici prav zgoraj omenjene, prvo uradno zabeležene tekme. Zbralo se je mlado in staro. Za kraje na sončni strani Save je bil po obisku sodeč eden večjih dogodkov v kraju. Smučarski tek, smučanje je v tem kraju zapisano v genih.
Živi eksponati garaškega športa
Kar trije možje od takrat devetih mladih fantov, ki so se pred 75 leti pomerili v smučini za podpeškega prvaka, so bili živi eksponati garaškega športa, predhodniki prvakov, olimpijcev, nosilk kolajn. Jakob Kuhar, Franc Mejač in Franc Pogačnik so sedaj že krepko v devetdesetih. Še kako si je želel priti tudi Alojz Johan, a ga je ustavila bolezen. "Smučali smo že prej. S sedmimi leti smo začeli. Smuči so bile narejene v vasi. Pri kolarjih. Takrat bilo povsem drugače," so vreli spomini iz Jakoba, ki je še letos januarja potegnil "špuro" za hišo. Edini dan s snegom v Dolu.
Še z večjimi pričakovanji je na razstavo prišel Franc Mejač. Da bi še enkrat videl najbolj znamenito športno lovoriko Dola. Poleg olimpijske kolajne in malega kristalnega globusa, ki ga je na razstavo na ogled prinesla prva dama športa te doline Petra Majdič. Mejač bi rad znova videl srebrno palico s kristali, ki jo je znamenita dolanska štafeta osvojila leta 1940 v Radovljici. "Na tekmi je nastopilo osem, devet štafet od Maribora do Rateč, pa smo vse premagali. Čez most v Radovljici so s samokolnicami navozili sneg, vendar je do tekme skoraj skopnel, da je pobralo vso mažo izpod smuči. Če so bile tedaj smuči namazane? Seveda, s klistrom," je pritrdil, kot bi bilo včeraj. "To je bila velika zmaga. Z lojtrnim vozom so nas prišli iskat na železniško postajo v Črnuče. V najbolj znani dolski gostili Pr'zidarju smo proslavljali do jutra. Takega veselja ni mogoče sedaj niti videti, kaj šele doživeti," se je spominjal osvojitve srebrne palice. Ni je videl. "Bila bi vsaj taka znamenitost kot Petrin globus," so menili poznavalci.
Prav po tej znameniti lovoriki v Dolu od leta 1963 ohranjajo tradicionalno tekmovanje "za srebrno palico", letos izvedenem pod številko 47. Po smrti Jožeta Jermana je to tudi njegov memorial. Ob Rožičevem memorialu, ki ga imajo v rokah Ratečani in Kranjskogorčani, je to najstarejše in najbolj ugledno slovensko tekmovanje z neprekinjeno tradicijo. Do letos so imeli Zgornjesavci enoletno prednost po številki, a med pripravami na dolsko razstavo se je zgodil preobrat. "Nedvomno je bilo izvedeno eno tekmovanje za srebrno palico več, kot smo šteli. Zakaj napaka, ne vem. Nismo pa si nove številke izmislili zaradi Rožičevega memoriala. Imamo dokumentirano," Jože Klemenčič, pobudnik in kustos razstave, ni želel preveč razpihovati klubskega rivalstva.
Že na prvi tekmi sta zmagovalca v članski in mladinski kategoriji nastopala za različna kluba, za domači Smučarski klub Ajdovščina in SK Ljubljana. "So bili pač nekateri že tedaj bolj gosposki," so se šalili nad klubaštvom po 75 letih.
Samosvoje smučine
Vendar tek, s katerim so začeli pisati zgodovino, ni zgolj vaška zgodba desetih fantov, devetih fantov in časomerilca Franceta Jermana. Prva tekma spomladi 1937 bi bila le simbolnega pomena, če pionirji s prve tekme ne bi sami ali njihovi sorodniki pisali zgodovine smučarskega teka še naprej. Jože Jerman je bil več kot petdeset let gonilna sila športa in smučarskega teka v Dolu. Bratje Jakoba Kuharja so prvi pisali klubsko zgodovino po drugi svetovni vojni. Miro kot prvi v vrsti državnih prvakov leta 1950, kjer so sedaj že prišli do 146 vrstice v analih. Franc Vidmar je oče olimpijca biatlonca Marjana Vidmarja. Stane Klemenčič je stric Jožeta Klemenčiča, prav tako olimpijca v tekih v Sarajevu. Tudi pionir iz zgodovinske tekme Lado Gregorin in ihanska biatlonka Teja Gregorin, ena junakinj svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu, nimata le enakega priimka.
Več v tiskani izdaji!
