Ko je letalo ameriškega predsednika Air Force One v sredo pristalo v Zürichu, so bili obeti za transatlantsko zavezništvo mračni. Diplomatski kanali so bili preobremenjeni, retorika o »invaziji na Grenlandijo« je dosegla vrelišče, grožnja z uničujočimi carinami pa je visela nad svetovnim gospodarstvom kot damoklejev meč. Toda samo nekaj minut pozneje, v senci švicarskih Alp, se je zgodilo nepričakovano: predsednik Donald Trump je stopil korak nazaj. Analitiki se sprašujejo, zakaj je prišlo do tako nenadnega zasuka, nekateri evropski mediji pa že poročajo, kaj je Trumpa odvrnilo od hoje čez rob.
Čeprav so si zavezniki oddahnili, analitiki v Washingtonu in Bruslju opozarjajo, da to ni bil trenutek predsednikove velikodušnosti ali nenadnega diplomatskega razsvetljenja. Bil je rezultat hladne kalkulacije. Po navedbah visokih uradnikov, ki so seznanjeni z zakulisnim dogajanjem, je Bela hiša trčila ob zid nepričakovane evropske enotnosti in, kar je še pomembneje, ob kruto realnost domače ameriške ekonomije. Odtujila je celo nekatere skrajne desničarske evropske politike, ki sicer v Trumpovi administraciji črpajo navdih.
Enotna fronta
Ključni preobrat se je tako zgodil daleč od soja žarometov Svetovnega gospodarskega foruma. Pod taktirko nekaterih pomembnejših evropskih držav, še posebej Nemčije in Francije, so države EU v zadnjih dneh zavzele ostrejši pristop v zunanji politiki. Evropska unija je sestavila strategijo, ki ni dopuščala nobenih dvoumnosti.
Namesto običajne strategije posamičnih pogajanj, na katero je Washington morda računal, je Bruselj na mizo položil mehanizem »carinskega avtomatizma«. Sporočilo je bilo jasno: če ZDA uresničijo grožnje s kaznovanjem držav, ki nasprotujejo prisilni aneksiji Grenlandije, bo EU sprožila takojšnje in obsežne povračilne ukrepe.
Seznam ciljev je bil skrbno izbran, da bi povzročil največjo možno politično škodo republikancem – od viskija do soje in drugih kmetijskih pridelkov, ki so ključni za Trumpovo volilno bazo na ameriškem srednjem zahodu. To ni bila zgolj grožnja, ampak je bil pripravljen zakonodajni sprožilec. Ta prikaz enotnosti je po poročanju medijev presenetil svetovalce v Beli hiši, ki so bili vajeni bolj razdrobljene in neodločne Evrope.
Strah pred domačo inflacijo
Vendar pa zunanji pritisk sam po sebi morda ne bi bil dovolj, če ne bi bilo notranjih opozoril. Medtem ko je Trump javno še vedno govoril o »kaznovanju« neposlušnih zaveznikov, so njegovi ekonomski svetovalci v Ovalni pisarni risali precej bolj mračno sliko.
Ameriško gospodarstvo, ki je v občutljivi fazi, si novega inflacijskega šoka ne more privoščiti. Ekonomisti so Belo hišo svarili, da bi trgovinska vojna z Evropo neizogibno dvignila cene za ameriške potrošnike. V času, ko so volilci že tako občutljivi za življenjske stroške, bi spirala podražitev lahko spodkopala temelje Trumpove notranje politike.
Za ameriškega predsednika, ki svoj mandat gradi na obljubi gospodarske blaginje, je postalo tveganje preveliko. Ironično je, da je prav skrb za ameriško denarnico, in ne zgolj diplomatski pritisk, na koncu zaščitila evropsko ozemeljsko celovitost.
Konec grenlandske avanture?
Poleg ekonomskih dejavnikov je igralo vlogo tudi politično vzdušje v Washingtonu. Celo znotraj republikanske stranke je navdušenje nad idejo o priključitvi Grenlandije, ki je sprožila celotno krizo, začelo kopneti. Kar se je začelo kot ambiciozen, čeprav kontroverzen geopolitični manever za zagotovitev arktičnih virov, se je sprevrglo v diplomatsko nočno moro brez jasnega izhoda.
Trumpova tišina glede carin v dneh pred prihodom v Davos je bila prvi signal, da se v Beli hiši pripravlja sprememba smeri. Tudi novinarji, ki so bili na njegovi tiskovni konferenci, ki je zaznamovala leto dni njegovega predsednikovanja, so poročali, da je bil manj odrezav in manj energičen kot običajno. Niso pa vedeli, ali se v zakulisju dogaja kaj presenetljivega ali pa je samo slabo spal. Zdaj vemo. Ko je končno stopil pred kamere v Švici, je bila retorika omiljena, grožnje pa umaknjene.
Evropa je tokrat zmagala v igri živcev. Dokazala je, da lahko, ko nastopa enotno in s podporo močnega vodenja, parira celo najagresivnejšim taktikam iz Washingtona. Vendar pa dogodki tega tedna niso nujno znamenje trajnega miru. Analitiki ocenjujejo, da so transatlantski odnosi vstopili v novo, bolj transakcijsko dobo, kjer se spoštovanje ne podarja, ampak izsiljuje z gospodarsko močjo.
