Andraž Rožman
Igrala je tišina. Usedla se je na sosednji grič, njen zvok se je razprostrl čez vso vas, razdeljeno na tri dele. Od zgornjega Brega, srednje Grabe do spodnjega Varaša, kjer so hiše še najbolj zgoščene v vaško jedro. Sonce je počasi odhajalo k počitku. V škrlatni barvi je mahalo v slovo in se vse bolj pogrezalo proti dnu. Posebni misterij, kot bi se za gričem skrivalo nekaj nadčasovnega, je pričarala blaga meglica. Po cesti, ki se kot kača vije po hribu, je tu in tam pripeljal avto. Ravno toliko se ga je slišalo, da je za trenutek zmotil misli. Zacümprane misli, bi rekel Vlado Kreslin. Mestni vrvež je bil potisnjen nekam daleč v ozadje, utonil je v pozabo, izgubil smisel. V ušesih, očeh, srcu in glavi je bil mir. Ob popolni spokojnosti bi se duh in telo lahko zlila z naravo in doživela nirvano.
"Poglejte, kakšno slikarsko vzdušje," je iz visoke silhuete prihajal žameten glas. Moški v tridesetih je stal na poljski cesti ob vznožju brega in bil obrnjen proti nasprotnemu hribu. Nekaj časa je pogledoval proti 163 domovom, nekaj časa proti zemlji. Proti zemlji, ki je na Goričkem tako neizprosna, a tako pomemben vir preživetja. Vsak košček je obdelan, vsaka njiva počesana v vzporedne gredice, vsak travnik pokošen, seno pa spravljeno v bale.
Na rob vasi evangeličanski duhovnik iz Bodoncev občasno pride nabirat ideje za pridige. Tu najde trenutke, ko lahko zaplava v svoj svet. A le tu. Kajti Simon Sever pravi: "Protestantizem je čisti realizem." Ali kot je rekel Primož Trubar: "Stati inu obstati." Na Goričkem stojijo in obstajajo. In to v sožitju - narava s civilizacijo, protestantska s katoliško vero, mladi s starimi, ženske z moškimi, revni z bogatimi, Slovenci z Romi… V Bodoncih zmorejo. Kako jim uspe?
Duhovnik v džinsu
Enega od možnih odgovorov ponuja nekdanji predsednik države in protestant Milan Kučan. "Protestantizem je vnesel pluralizem in strpnost v slovensko družbo," je dejal pred leti. Bodončani strpnost in pluralizem živijo vsak dan. Sodobna družba ob izostanku teh vrednot ne bo preživela. Na Goričkem so to davno spoznali, sicer ne bi stali niti obstali. "Povsod po svetu se išče konsenz pluralnosti. Gre za modus vivendi, s katerim bomo morali iti v prihodnost," je misel nadaljeval Sever, ki ve, kakšen pomen ima besedna zveza protestantska etika. "Bistvena je naklonjenost sočloveku. Zavedati se moraš svojih mej in se na njih srečevati z drugimi ljudmi. Vera ni nekaj odmaknjenega. Treba se je povezovati in drugim privoščiti najboljše. Gre za svobodo, svobodo razmisleka," je razložil oče (ima leto dni starega sina), ki je študiral na Slovaškem, v Nemčiji in ZDA. Svoboda je od nekdaj vpeta v protestantizem. V to sfero spada prosta izbira duhovnikov do življenja v zakonski zvezi, tudi istospolni. "S spolno drugačnostjo sem se soočil že v času študija. Imel sem priložnost spoznati istospolno usmerjene duhovnice in duhovnike iz več evropskih držav. S tem nimam težav. Evangeličanska cerkev zagovarja družinske vrednote, a ne izključuje nobene drugačnosti. Nikogar ne stigmatiziramo zaradi drugačne spolne usmerjenosti," je dejal o temi, ki se dotika aktualne polemike o družinskem zakoniku. Simon Sever ne odseva duhovniškega stereotipa. Moderne črne jakne, hlač iz temnega džinsa, živordečega puloverja in belega ovratnika srajce s karirasto podlago marsikdo ne bi pripisal nekomu, ki je v božji službi. Če bi sestavili vse niti, ki so sešite v njegov pulover, bi dobili povezovalno vlogo, ki jo ima v vasi. Je rdeča nit, ki veje med cerkvijo, šolo, gasilskim domom, nogometnim igriščem, gozdom, tremi gostilnami…
Kadar obišče šolo, ga pozdravijo razposajeni otroci. Tistega januarskega dopoldneva so na svojih liliputanskih stolčkih in za liliputanskimi mizicami sedeli in poslušali učiteljice. Nič se niso pritoževali, ko so tople razrede za nekaj minut zapustili. Priskakljali so v večnamenski prostor, ki je včasih jedilnica, drugič telovadnica, tretjič gledališki oder, in se slikali, da bodo v časopisu. Višji so stali, nižji sedeli in ležali na tleh ter v družbi učiteljic pozirali. V ozadju so bile na rožnato-zeleni podlagi različne risbe in slike, na eni od sten slovenski grb. Razločno je bil viden napis "Za naravo živimo vsi". Ta ni tam kar tako, ampak ima pomen, ki osmišlja delovanje šole. "Skrb za okolje je pomembna in to želimo poudariti," je dejala vodja podružnične šole Bodonci Majda Novak. Da ne ostane le pri besedah, se vsako leto borijo za ekozastavo, v okviru katere morajo izpolniti ekološko naravnane naloge. Prek fotocelic na strehi pridobivajo električno energijo. Koliko so je pridelali, si lahko ogledajo na zaslonu v jedilnici. Sodelujejo tudi pri prireditvah, ki jih prirejajo v vasi. "Šola zelo dobro sodeluje z okolico. S kulturnim programom ali kakšnimi drugimi dejavnostmi smo prisotni skoraj na vsaki prireditvi. Ne le v Bodoncih, ampak tudi v drugih krajevnih skupnostih. Imamo glasbene točke, pevski zbor, sodelujemo na prireditvi o bučah, na prireditvi za starejše občane, ob dnevu žena, vsako leto organiziramo prihod dedka Mraza in proslavo ob koncu šolskega leta," je razlagala vodja šole, ki ima na očeh 48 otrok iz Bodoncev, Vadarcev, Zenkovcev in Beznovcev.
Denar zbirajo s pranjem avtomobilov
Med njimi je peščica učencev iz romskih družin. V nekaterih delih Slovenije so se poskusi, da bi Romi in Slovenci v sožitju živeli v isti skupnosti, ponesrečili. V Bodoncih takih tegob ni. "Za romske učence je dobro poskrbljeno. Z integracijo ni nobenih težav. Naši romski otroci so v primerjavi s tistimi, ki v šolo hodijo v Puconcih, naprednejši. Starši so večinoma zaposleni. Nimamo težav z nepošiljanjem otrok v šolo." Po petem razredu bodo nadaljevali izobraževanje v Puconcih, kajti šola v Bodoncih je podružnična. "Zelo dobro sodelujemo s centralo. Pri nas imajo učenci enake pogoje za kakovostno učenje ali še boljše, ker nas je malo." Imajo sodobno učno tehnologijo, računalnike in interaktivne table, športna igrišča. Le telovadnice bi si želeli. In jo bodo tudi dobili. Stala bo v neposredni bližini šole in še bližje cerkve. Na drugi strani ceste sta pošta in gostilna, ki zaokrožata središče vasi. Bogati ga razgled na Mursko Soboto na jugu in avstrijske gozdove na zahodu.
V Bodoncih evropskih in državnih sredstev ne potrebujejo, zanje niso niti zaprosili. Zadostujeta volja in anahronistična iznajdljivost, ki pa je učinkovita. Denar za novo dvorano zbirajo s pranjem avtomobilov, prodajo palačink, namenskim darovanjem, prodajo slik, pet evrov na leto v malho prispeva vsak vernik v okviru cerkve, na začetku maja bodo organizirali dobrodelno prireditev. Po reku kamen na kamen palača je kupček z denarjem rasel in danes je dovolj velik, da bo lokalna skupnost izključno po lastni zaslugi lahko začela graditi dvorano, ki naj bi bila zgrajena do konca leta 2013. Vsa prizadevanja temeljijo na prostovoljni bazi. Pomembno vlogo pri zbiranju sredstev in ostalih aktivnostih imajo vaška društva - gasilsko, športno, mladinsko, govedorejsko, društvo podeželskih žena Klas… Z vsemi sodeluje in jih povezuje duhovnik.
Večkrat se srečajo v gasilskem domu. Ko ga je Vlado Vlaj, gonilna sila društva, razkazoval, so mu žarele oči, kot žarijo, ko se srečata mlada zaljubljenca. Starodavna brizgalna, do zadnje smeti pometeno dvorišče, prostor, namenjen družabnim srečanjem, v katerem so na goste čakale milimetrsko natančno zložene klopi, in klubska soba z ogromno mizo za sestanke so delovno in družabno okolje članov gasilskega društva in ostalih vaščanov. "Združujemo vse generacije. Gasilko društvo je nosilec družabnega življenja," je dejal, ko so se v duhovnikovi pisarni zbrali predstavniki različnih društev. Ostali so mu prikimali. Nobena prireditev ne mine brez gasilcev. Še posebno velik organizacijski zalogaj je bilo lansko borovo gostüvanje ali poroka z borom. Če se v času od svetih treh kraljev do pustnega torka ali od božiča do pepelnice nihče ne poroči, ima vaška skupnost pravico sklicati borovo gostüvanje, ki lahko poteka le na vsakih sedem let. Lani so ga v Bodoncih organizirali petič, sodelovalo je 205 likovnih figur. Prireditev, ki se začne v gozdu z ljudsko igrico, je prekmurska posebnost in atrakcija. Poteka skozi ves dan, pri ljudski igri z narečnimi besedili pa sodelujejo vsi prebivalci. Vas, ki uspe organizirati borovo gostüvanje, dokaže složnost.
Bujta repa za prestolnico
Te v Bodoncih ne manjka, tako so zatrjevali sogovorniki. "Smo tako povezani in imamo toliko prireditev, da nam v drugih vaseh kar malo zavidajo," je dejal predsednik mladinskega društva Goran Šukar. Mladenič je v Ljubljani končal študij telekomunikacij, a mestnega načina življenja ni vzljubil. "V Ljubljani ljudje nimajo toliko medsebojnih stikov kot na Goričkem. Vsako jutro imamo pri drugem sosedu zajtrk, skupaj pijemo kavo, se družimo. Tega v Ljubljani ni, čeprav je bilo prvi dve leti v redu," je dejal Šukar, ki ima računalniško podjetje in pomaga na družinski kmetiji. Skupaj s prijatelji v društvu organizira kvize na temo mladih v kmetijstvu in vaške igre. Najraje igrajo ter spremljajo mali nogomet, ki je najbolj priljubljen šport v vasi. Na derbijih lokalne lige se na tekmah proti sosednjim Vadarcem zbere do 300 ljudi, približno toliko kot na slabše obiskanih tekmah prve slovenske nogometne lige. Ko beseda nanese na nogomet, je prvi na vasi predsednik športnega društva Uroš Kamenšek. Še posebno je ponosen na infrastrukturo. Imajo dve travnati igrišči, klubske prostore s slačilnicami in sodoben namakalni sistem. "Za to se moramo zahvaliti gasilcem, oni so naši zlati donatorji," je dobrodušno dejal mladenič, ki so se mu ustnice ves čas na rahlo raztezale. "Imamo avtomatski namakalni sistem na ravni stadiona v Stožicah, Ljudskega vrta in Bonifike. Isti izvajalec je delal tudi namakalni sistem Benfice iz Lizbone," ni skrival ponosa.
Nogometnih tekem se kot gledalke udeležujejo tudi ženske iz društva podeželskih žena Klas. Še raje se posvečajo drugim opravilom, kot je priprava na vsakoletni praznik buč, ko je vsa vas okrašena, vzdušje pa čarobno jesensko. "To je glavna prireditev, na katero pride veliko ljudi. Na ta dan je tudi občinski praznik," je dejala predsednica društva Jožica Vlaj. Bodonske žene može in otroke razvajajo s prekmurskimi dobrotami, ki so iskano blago tudi na drugih koncih Slovenije. "Ravno danes je šlo nekaj naših žena v Ljubljano na tržnico. S seboj so vzele bujto repo, zelje s fižolom in koline." Da emancipacija nekaj velja, so poskrbeli njihovi možje. Nekega dne so jih presenetili z odločitvijo: od sedaj naprej vam bomo skuhali kosilo vsakega osmega marca. Rečeno - storjeno. Ob dnevu žena v Bodoncih moški kuhajo (in tudi sicer so menda ustrežljivi). Ženske pogostijo v gasilskem domu, kjer se nato nadaljuje zabava. "Neverjetno je, kako je povezana naša skupnost. Vas je prostorsko velika. Če je velika, po navadi pride do nesoglasij. Toda pri nas jih ni. Prebivalci smo različnih poklicev, od kmetov do učiteljev; od delavcev do intelektualcev. A se odlično razumemo!" je zadovoljno ugotovila Vlajeva.
Medtem ko so veljaki bodonskih društev razlagali o svojih dejavnostih, je duhovnik Simon Sever sedel na stolu za pisalno mizo in se v debato občasno vključeval s šaljivimi komentarji. Vmes je razkazal stare recepte in listine ter pokazal na artefakte v vitrinah. Je zbiratelj starin, raznih predmetov, od glasbenih do avtomobilov in motorjev. Ne oprava ne način govora ne položaj in kretnje telesa niso dajali znakov avtoritete. "Ne poznamo odnosa nadrejeni-podrejeni. Med Jezusom in učenci ni ločnice," je razložil sin avtomehanika in prodajalke. Pravi, da Jezus nikogar ne kliče v nebesa, ampak da je življenje tukaj in zdaj. Nebesa in pekel je označil za zgodovinsko navlako. Torej je protestantizem nekaj, kar je mogoče prijeti in občutiti? "Ja, ampak z občutkom, da človek ni zadnji. Protestantizem ni pravljica." Enako kot pravljica ni življenje.
Ali kot je zapisal Simon Gregorčič: "Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti deloven dan!"
V Bodoncih je vsak dan deloven. Včasih je trd kot kamen. A ko se zberejo ljudje, zaigra srce. In ko se tista tišina usede na grič. In ko se prikaže tisto škrlatno sonce. In ko se pojavi tista nadčasovna blaga meglica. Takrat…
Takrat je vseeno, če se z Goričkoga ne vidi f Piran.
