Danes se na volišča odpravimo v sproščenih, vsakdanjih oblačilih. Včasih gre kar vsa družina, v vsakem primeru pa lahko volijo vsi, ki so dopolnili 18 let. Danes tudi vstopimo v sterilno tišino šolske telovadnice, pokažemo osebno izkaznico, obkrožimo ime na kosu papirja za kartonsko pregrado in v petih minutah pozabimo na vse skupaj. Volitve so postale zgolj še en opravek na našem tedenskem seznamu. Toda če bi se s časovnim strojem vrnili sto let v preteklost, v slovensko vas ali mesto v dvajsetih letih prejšnjega stoletja – v čas prve Jugoslavije, Kraljevine SHS –, bi ugotovili, da je bil volilni dan vse prej kot »zgolj še en dan«. Bil je teater. Bil je ritual. In zelo pogosto se je končal s krvavimi nosovi.
Če želimo razumeti ta čas, si moramo zamisliti nedeljsko jutro. Volitve so bile vselej ob nedeljah, kar pomeni, da so bile neločljivo vtkane v sakralni ritem tedna. Moški (in samo moški, saj ženske v Kraljevini SHS na državni ravni niso imele volilne pravice) so oblekli svoja najboljša pražnja oblačila. Najprej so se zbrali pri maši, kjer je lokalni župnik zbrane diskretno (ali pa povsem neposredno) poučil o njihovih krščanskih in nacionalnih dolžnostih. Nato je sledil skupinski, skorajda slavnostni sprevod. Kam? Ne v šolo, temveč v središče vaškega in mestnega življenja: v gostilno.
Da, volišča so bila v dvajsetih letih pretežno v lokalnih krčmah. Volilni akt ni bil ločen od družabnega življenja, bil je njegov absolutni vrhunec. Stranke so odkrito sponzorirale sode vina in brezplačne obroke za svoje volilce. Politika se ni dogajala v zadušljivi tišini, pač pa ob trkanju kozarcev in glasnih, strastnih razpravah.
Še bolj fascinanten pa je bil sam mehanizem glasovanja. Zaradi visoke stopnje nepismenosti v južnejših delih nove države (čeprav so bili Slovenci večinoma pismeni) se ni glasovalo s papirjem, temveč z majhnimi gumijastimi kroglicami. Volilec je prejel kroglico in stopil k mizi, na kateri so bile globoke lesene skrinjice, označene s simboli strank. Da bi ohranil tajnost, je moral stisnjeno pest vstaviti v vsako skrinjico in v eno izmed njih neslišno spustiti kroglico. Opazovalci so pogosto napenjali ušesa in poskušali slišati udarec kroglice ob dno, zato so bile skrinjice znotraj oblazinjene s filcem. Ta skorajda zarotniška igra je volitvam dajala dramatičen naboj, ki ga današnje obkroževanje s kemičnim svinčnikom preprosto nima.
Ko so bile kroglice oddane, se je začel drugi polčas. Gostilne so se napolnile z alkoholom in moškim ponosom. Napetosti med klerikalci in liberalci so v popoldanskih urah redno eskalirale. Dan, ki se je začel s sveto mašo, se je ob mraku pogosto prevesil v ulične pretepe in prerivanje na vaških trgih – kar je bil nekakšen grob podaljšek političnega boja z drugimi sredstvi.
Modernost nam je res prinesla učinkovitost, zasebnost in popolno birokratizacijo volitev, toda v tem procesu smo nedvomno izgubili tistega surovega, skupinskega duha. Volitve nekoč niso bile zgolj izbira predstavnika, ampak javna demonstracija pripadnosti skupnosti, fari, družbenemu razredu. Bile so umazane, glasne in prekipevajoče od življenja.
Mimogrede, leta 1920 je bila volilna udeležba v Sloveniji najvišja v kraljevini, volitev se je udeležilo 73,5 odstotka upravičencev.
