Naša družba postaja vse bolj digitalizirana, naj gre za delovanje gospodarstva, države in javne uprave ali samo posameznika. Številne mobilne aplikacije, platforme, oblaki, v katerih shranjujemo fotografije in datoteke, digitalne storitve, zadnja leta pa še eksponentna rast umetne inteligence dvigujejo potrebe po energiji. Digitalni sektor je namreč velik porabnik elektrike, z vsakim klikom, ki ga naredimo, porabljamo elektriko, obenem pa proizvaja elektronske in digitalne odpadke. Gre za temo, o kateri se pred leti kot družba nismo niti pretirano spraševali niti je nismo posebej omenjali, ko pa tega problema v takem obsegu še ni bilo. Toda danes so dejstva vse bolj neizpodbitna.
Količina digitalnih in elektronskih odpadkov se iz leta v leto izjemno povečuje, že danes porabi informacijsko-komunikacijska tehnologija približno pet odstotkov svetovne energije za delovanje vseh podatkovnih centrov, strežnikov, omrežne infrastrukture in milijarde naprav, ki poganjajo digitalno družbo. Občutek, da je digitalni razvoj nematerialni razvoj ter nima oprijemljivih okoljskih in družbenih posledic, je torej povsem napačen. O tem in še marsičem so govorili različni strokovnjaki na konferenci z naslovom »Kako je digitalno lahko fizično«, ki so jo organizirali Ekologi brez meja in komunikacijska skupina o28 v sklopu akcije Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov, obenem pa spodbudili razmislek, kako digitalne rešitve zasnovati, da bodo dolgoročno vzdržne, tako tehnološko, okoljsko kot družbeno.
Neskončno shranjevanje
Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) ima velike potrebe po energiji. Če je trenutno potrebno za njeno delovanje okoli pet odstotkov svetovne energije, pa so napovedi precej bolj skrb vzbujajoče. Do leta 2030, kar je že čez štiri leta, se bo za delovanje IKT porabilo od sedem do 20 odstotkov svetovnih potreb energije. Kot je poudarila izredna profesorica Mojca Ciglarič, dekanja ljubljanske Fakultete za računalništvo in informatiko ter nosilka predmeta Trajnostni vidiki računalništva, naraščajo tudi potrebe podatkovnih centrov po energiji. Leta 2010 so ti porabili en odstotek svetovne elektrike, to je 270 TWh, medtem ko je ocena za letošnje leto, da bo potrebne za njihovo delovanje 1000 TWh. Samo za primerjavo, naša jedrska elektrarna v Krškem letno proizvede od 5,4 do 6 TWh.
»Z rastjo umetne inteligence in podatkovnih centrov se te potrebe le še povečujejo. IKT ima velike materialne potrebe, naprave pa kratko življenjsko dobro. Danes se računalniki zelo hitro kvarijo, naše naprave imajo življenjsko dobo tri leta, težko ali nemogoče jih je popraviti. Vanje so vgrajeni redki materiali, kot so kobalt, baker, zlato, redke zemlje, njihovo pridobivanje je okolju škodljivo in socialno nepravično, te materiale tudi težko recikliramo,« je profesorica Mojca Ciglarič poudarila samo nekaj problemov, ki jih prinaša digitalna tehnologija.
Danes zato, da prihranimo papir, marsikaj shranimo v oblak. Toda so ti oblaki sploh okolju prijazni? »Ko nekaj shranimo v oblak, dobimo občutek, da smo naredili nekaj dobrega, ker je zadaj neki strežnik in ne vidimo fizično odpadka. Obenem se ob tem ustvarja iluzija neskončnosti, da lahko neskončno dolgo shranjujemo. Vsak podatek shranimo na pet različnih strani in se nam ni treba odločati, katere podatke in fotografije bomo brisali. Tega je nato tako veliko, da se nam zgodi, da ko nekaj iščemo, tega ne najdemo več. Ne osredotočamo se več na kakovost. V ozadju se torej izvajajo psihološki mehanizmi, da podatke shranjujemo in shranjujemo ter se ne ločimo od njih. Gre za poslovni model podatkovnih centrov, ki prinaša posel. Toda preden sploh kaj shranimo, bi morali pogledati, kaj zares potrebujemo. Kajti tri četrtine podatkov lahko po navadi brez težav zavržemo,« je poudarila Mojca Ciglarič.
Največje podatkovne centre imajo danes družbena omrežja, kot je facebook, umetna inteligenca (chatGPT), oblačne storitve (Amazon), pretočne storitve (youtube), storitve hranjenja podatkov (photo, google docs). Vse to je brezplačno, toda vse, kar objavimo na facebooku ali instagramu, na primer fotografija zajtrka, se hrani. In za to, da se hrani, je potrebna energija. »Nekaj, kar ni videti kot odpadek, je v resnici odpadek,« dodaja Ciglaričeva.
Večja učinkovitost, več uporabe
Čeprav IKT po eni strani omogoča optimizacijo in tudi zmanjševanje emisij v nekaterih panogah, pa po drugi strani tudi sama povzroča ogljični odtis in ta ni nezanemarljiv, saj povzroča od dva do štiri odstotke svetovnih izpustov toplogrednih plinov, kar je toliko kot celotna letalska industrija. Uporabniške naprave, predvsem pametni telefoni, računalniki in televizorji, so odgovorne za več kot polovico vseh emisij panoge IKT. Največji del ogljičnega odtisa pa nastane pri proizvodnji uporabniških naprav. »Od osem do deset milijard pametnih telefonov je v uporabi in ti se menjajo na dve leti. To je ogromno fizičnih odpadkov,« je poudarila v razmislek Mojca Ciglarič.
Težava tehnologije IKT je, da postaja vse bolj učinkovita, toda to, da je učinkovita in so učinkoviti procesi, samo še povečuje njeno uporabo in s tem potrebe po energiji.
»Poskrbeti moramo, da pošljemo na internet samo podatke, ki so potrebni, kajti vsak podatek se mora shraniti. Moje sporočilo bi bilo, da oblaka ni, so le računalniki drugih ljudi. In ti porabljajo energijo. Zato lahko največ naredimo, če ljudi ozavestimo, ker jih veliko ne ve, kaj se dogaja zadaj, ali pa celo mislijo, da se za instagramom in youtubom nič ne dogaja. Če bodo ljudje vedeli, kaj je zadaj, bodo morda drugače delovali,« pa je prepričan profesor Geoffrey Aerts z Vrije Universiteit Brussel.
Popravilo? Nemogoče
Digitalizacija je res prinesla izjemno dodano vrednost, od elektronske pošte, videokonferenc do pametnih naprav, toda hkrati tudi pospešuje nastajanje e-odpadkov in povečuje sistemsko ranljivost, je izpostavil izredni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko Urban Sedlar, čigar področje delovanja je kibernetska varnost. Elektronski oziroma e-odpadki so vsa elektronska oprema, od starih telefonov, računalnikov do drugih naprav, njihova težava pa je, da jih je vedno več in se jih obenem slabo reciklira. 62 milijonov ton elektronskih naprav odvržemo vsako leto.
»Ideja je bila preprosta, da zamenjamo analogno z digitalnim in se s tem izognemo nekaterim težavam. Dodane vrednosti je veliko, toda imamo tudi temno plat, o kateri ne govorimo veliko. Veliko občutljivih podatkov ustvarjamo in jih je zdaj lažje ukrasti, ker so na enem računalniku, več je soodvisnosti in več e-odpadkov. Toda digitalizacija ni edini krivec, je pa pospeševalec,« je dejal Urban Sedlar.
Internet stvari se množično širi, toda številne pametne naprave niso zasnovane za dolgo življenjsko obdobje ali popravila. »Danes ima vse rok uporabe, to je okoli sedem let. Razlog: da lahko podjetja stvari prodajajo. Toda ko se pokvarijo, postanejo elektronski odpadek,« je dejal Sedlar. Prihodnje leto bo na trgu 24.000 milijonov takih naprav, ki se jih ne da ali ne splača popraviti, nekatere pa so tudi varnostno problematične.
»Ko je Amazon ustvaril amazon dash button, je to postal eden najbolj množičnih e-odpadkov na svetu. Narejenih je bilo več milijonov, toda ogromno jih niso prodali. Gumb, povezan z wi-fijem, je deloval tako, da si ga prilepil na pralni stroj, in ko ti je zmanjkalo pralnega praška, si pritisnil nanj – in poštar je prinesel nov prašek. Drug primer so pametne ure, ki jim ni mogoče zamenjati baterije; proizvajalec poudari, da če lastnik uro odpre, ta ne bo več vodotesna. Zato posamezniki pametno uro, ki stane tudi tisoč evrov, zavržejo in kupijo novo. Na količino e-odpadkov pa vpliva tudi tako imenovana temufikacija. Na Temuju najdete vse, in to po nizki ceni, tablico za 35 evrov, pametno uro za 10 evrov, brezžične slušalke za šest evrov … Se to res splača popraviti? Mar ni ceneje kupiti novih slušalk?« se sprašuje Sedlar in odgovarja, zakaj je tako. Ekonomija, kapitalizem, lov za dobičkom.
Kaj je dovolj
Da bo tako digitalnih kot elektronskih odpadkov v prihodnje manj, je treba spremeniti predvsem miselnost, so prepričani strokovnjaki. »Spremeniti moramo svoj odnos do odpadkov. Ohranimo čim manj podatkov, samo toliko, kot jih je še dovolj. Če brišemo podatke, ni to nič groznega. Razmislimo, katere aplikacije so dovolj. Kaj je torej dovolj in kaj preveč,« razmišlja Mojca Ciglarič.
»Uporabljajmo le toliko, kot potrebujemo, in tako malo, kot je mogoče. Ključno ni, kako narediti nekaj digitalno učinkovitejše, ampak koliko digitalnega je dovolj,« je dejal profesor Geoffrey Aerts.
Urban Sedlar pa vidi rešitev v odprtokodnih sistemih (ti se nanašajo na programsko opremo, katere izvorna koda je javno dostopna), ki dajejo napravam novo življenje. V možnostih nadgradenj in pragmatičnem digitalnem minimalizmu, kar na primer pomeni, da digitalne knjige zamenjamo za papirnate, s čimer imamo knjigo doma, nihče nam je ne more vzeti in na voljo bo tudi za naslednje generacije. Ali da uporabljamo naprave in aplikacije na telefonu, ki delujejo brez povezav in ne v oblaku.
