Če se peljete po vijugasti cesti, ki zareže globoko v osrčje Kamniško-Savinjskih Alp, boste morda čakali na trenutek, ko boste prispeli v vas. Toda resnica o Kokri, kraju, ki nosi ime po smaragdni reki, ki ga je izklesala, je preprosta in hkrati begajoča – v vas namreč ne prispete, pač pa se skoznjo preprosto peljete … kar traja kar dolgo.
Z razponom desetih kilometrov je Kokra najdaljša vas v Sloveniji. Toda to ni vas v klasičnem pomenu besede, s trgom, lično nanizanimi hišami in vaško lipo v središču. Je razpršen mozaik »gorenjske trme«, raztresen po strmih pobočjih pod dvatisočaki, kot so Grintovec, Kočna in Kalški greben. Je geografski fenomen, ujet med preteklostjo trdega dela in sedanjostjo, ki išče svojo identiteto v senci gora.
Geografija izolacije
Zgodovina te doline je zgodba o prehodu. Že od leta 1147, ko so peresa menihov prvič zabeležila ime Kokra, je ta soteska služila kot ključna, čeprav nevarna arterija, ki je povezovala deželo Kranjsko s Koroško na severu. Ljudje se tu niso naselili zaradi udobja, temveč prišli sem, ker je prašna cesta prinašala življenje, reka pa energijo.
Danes je naselje razdeljeno na zaselke, katerih imena – Polana, Podlebelca, Fužine – zvenijo kot odmevi iz drugega časa. Medtem ko se nekateri domovi stiskajo ob rečni strugi v dnu doline, kamor sonce pozimi komaj posije, so drugi drzni, skorajda kljubovalni, postavljeni visoko na sončnih legah. Tam, bližje nebu kot asfaltu, samotne gorske kmetije vztrajajo kot spomeniki kmečki vzdržljivosti.
Življenje tu nikoli ni bilo idila z razglednice, čeprav bi nas pokrajina na to lahko napeljevala. »Tu je kruh trši kot v dolini,« bi lahko rekli domačini. Nekoč so se preživljali z izkoriščanjem naravnih virov, ki jih je dolina ponujala v izobilju, a terjala visok davek.
Kasneje so gozdovi dajali les za žage, kamnolomi pa porfir, trdi kamen, ki je tlakoval ceste imperija. Še po drugi svetovni vojni je v Leskovcu hrumel drobilec kamenja, simbol industrijskega upanja, ki pa je utihnil in propadel, podobno kot so propadli predvojni načrti, da bi skozi to ozko sotesko speljali železnico.
Brazgotine vojne in miru
Če je narava v Kokri neizprosna, je bila zgodovina do nje pogosto kruta. Druga svetovna vojna je v to odmaknjeno dolino zarezala rano, ki se je celila desetletja.
Incident, ki je zaznamoval kolektivni spomin vasi, je bil strašljiv v svojih posledicah. Ko je bil v vasi ubit nemški prevoznik, je okupacijska vojska odgovorila z drakonskimi povračilnimi ukrepi. Gorele so hiše, gorela so gospodarska poslopja. Številni gospodarji kmetij, stebri tega krhkega gospodarstva, so bili pobiti.
Danes Kokra, ki upravno spada pod občino Preddvor, živi dvojno življenje. Je spalno naselje za tiste, ki se vsako jutro spustijo v dolino proti industrijskemu Kranju, in hkrati trdnjava tradicionalnega kmetijstva. Na strmih pašnikih se še vedno pase živina, v gozdovih donijo motorne žage.
Cerkev Marije Brezmadežne, postavljena leta 1797, stoji ne le kot verski objekt, ampak kot orientacijska točka v prostoru, kjer se razdalje merijo v urah hoda in ne v minutah.
Ko zapustite Kokro in se cesta začne vzpenjati proti prelazu Jezerski vrh, za seboj torej ne pustite samo vasi. Pustite zgodbo o preživetju v soteski, kjer je vsaka ravnica darilo in vsaka zima preizkušnja. To je Kokra – vas, ki je prevelika, da bi jo objeli s pogledom, a preveč pomembna, da bi jo spregledali.
