Predstavljajte si, da imate osemdeset let. Vaše telo je utrujeno, pestijo vas številne kronične bolezni – od visokega tlaka do sladkorne bolezni, kar stroka imenuje polimorbidnost. Vaš dolgoletni osebni zdravnik, ki je poznal vsak vaš vzdih, vedel, katero zdravilo vam ustreza in katero ne, ter vas spremljal skozi desetletja, se je upokojil. Nadomestila ni. Ostali ste sami, ujeti v hladno statistično kategorijo »neopredeljeni«. Ko v stiski pokličete v svoj zdravstveni dom v osrednji Sloveniji, upajoč na pomoč, vam hladno povedo, da noben zdravnik ne opredeljuje več novih pacientov, in svetujejo: »Vpišite se v Maribor, tam so še prosta mesta.« Za nekoga brez vozniškega izpita, ki težko hodi, je to cinizem brez primere, pravi naša bralka iz okolice Ljubljane, ki ne želi biti imenovana. Zdaj hodi v dodatne ambulante, kjer jo sprejme vsakič drug zdravnik in vsakemu posebej mora razlagati svojo pestro zdravstveno zgodovino.
Marjan Sušelj, ljubljanski zastopnik pacientovih pravic, pritrjuje, da je za starejšega človeka, ki je vajen, da je zdravnik na dosegu roke, izguba te varnosti lahko kritična. Ključna funkcija osebnega zdravnika je vloga »vratarja«. Osebni zdravnik je namreč tisti, ki pacienta pozna, ga usmerja in zanj prevzema odgovornost. »Pacienti mi včasih zaupajo: 'Veste, jaz sem še živ, ker me je zdravnik poznal.' Vedel je, kje je pacient šibak, kakšne bolezni ima in podobno. To izgubljamo, če smo v ambulanti za neopredeljene ali v ambulantah, kjer se zdravniki stalno menjujejo,« pojasnjuje Sušelj.
Namesto stalnega zdravnika sistem ponuja nadomestne oziroma dodatne ambulante, kjer pa se pacienti srečujejo z vedno novimi obrazi. »Zdravljenje postaja bolj površno, saj mora zdravnik, ki pacienta vidi prvič, najprej preštudirati dokumentacijo, kar zahteva dragocen čas. Zdravnik predpiše zdravila malo drugače kot drugi. Pacient se pritožuje: 'Prej sem to zdravilo uporabljal deset let, zdaj mi ga je ukinil.' Takšne spremembe brez poznavanja ozadja lahko vodijo do zapletov,« svari sogovornik.
Skrivnost izginulih 100.000 pacientov
Uradne številke kažejo, da je v Sloveniji brez izbranega osebnega zdravnika še vedno ogromno ljudi – številka se giblje med 135.000 in 140.000. Vendar pa Sušelj opozarja na nenavaden fenomen: v nadomestne ambulante (za neopredeljene oziroma dodatne) hodi le peščica teh ljudi, nekaj več kot 31.000. Kje so ostali? »Kam gredo ostali, se človek upravičeno sprašuje. Mnogi gredo na urgenco. Verjetno nekateri pridejo v zdravstveni dom in jih za silo oskrbijo, velik del pa preprosto ne gre nikamor, dokler ni res hudo. Ljudje se naučijo potrpeti, kar pa je lahko nevarno,« razmišlja Sušelj. Del odgovora se skriva tudi v tihi privatizaciji. Sušelj, ki funkcijo zastopnika opravlja tri leta, opaža drastičen porast ljudi, ki so prisiljeni iskati pomoč v samoplačniških ambulantah. »Trend je skrb zbujajoč. V teh treh letih se je ogromno ljudi usmerilo v zasebni sistem. Bojim se, da se bo na področju družinske medicine zgodilo enako kot v zobozdravstvu, kjer brez (do)plačila skoraj ne prideš do storitve,« opozarja. Medtem ko politika javno zagovarja javno zdravstvo, realnost na terenu kaže povsem drugačno sliko – pacienti glasujejo z denarnicami, ker v javnem sistemu naletijo na zaprta vrata.
Ena najbolj kontroverznih točk pogovora z zastopnikom pacientovih pravic je razkorak med poročili o preobremenjenosti zdravnikov in dejanskim stanjem v čakalnicah. »Včasih grem malo za firbec v kakšen eminenten zdravstveni dom. Nikjer nobenega. Skoraj prazni hodniki. To je zame nerazumljivo,« priznava Sušelj. Ko o tem povpraša zaposlene, dobi odgovore o gori administrativnega dela in odgovarjanju na elektronska sporočila. A dvom ostaja. »To, da telefonov ne dvigujejo, da so ordinacije prazne, hkrati pa trdijo, da so tako obremenjeni, da imajo za pacienta le pet minut … Zdravniki so si izborili sindikalne pravice, ki jih varujejo z vsemi štirimi,« je kritičen. Spominja se časov, ko je sam delal na otroškem dispanzerju v Zdravstvenem domu Šiška: »Takrat je bil tam živžav do poznega večera. Pediatri so otroke sprejemali še ob 20. uri, vsi so delali … Danes pa se zdi, kot da nekateri živijo v paralelnem svetu.«
Pozabljena pravica
V stiski mnogi pacienti pozabijo na svoje pravice ali pa jih zdravstveni domovi o njih ne poučijo. Sušelj poudarja ključno varovalko: »Če nekdo izgubi zdravnika zaradi njegove upokojitve ali odhoda, je zdravstveni dom dolžan tega pacienta obravnavati še dve leti. To se včasih kar malo pozabi.« Ironija je v tem, da zdravstveni domovi za te paciente še vedno prejemajo denar. Plačni model družinske medicine je zasnovan tako, da 70 odstotkov sredstev pride na račun števila opredeljenih pacientov (glavarina), le 30 odstotkov pa na opravljene storitve. »Torej, če pacient izgubi zdravnika, bo zdravstveni dom še dve leti dobival 70 odstotkov plačila zanj. Kljub temu paciente pogosto odslovijo. Na to je treba ljudi ponovno opozoriti,« poudarja sogovornik.
Prav tako so nezakonite prakse, ko zdravstveni domovi zavračajo vpis pacientov iz drugih občin. »Zadnje čase se dogaja, da občina reče: 'Tale ni iz naše občine, tega ne bomo vzeli.' To je protizakonito. Tega argumenta ne smejo uporabiti,« je jasen in pristavi, da preskrbljenost z družinskimi zdravniki in pediatri v ljubljanski regiji že več let zapored ostaja najnižja v Sloveniji. Težave z dostopom do osebnega zdravnika zaradi njegove središčne vloge in najpogostejših stikov s pacientom (62 odstotkov od vseh v letu 2024) vodijo do težav z dostopom do vseh drugih pravic in storitev v zdravstvu, ki jih zagotavlja kot pravico Ustava Republike Slovenije. Osebe, ki niso imele možnost izbrati osebnega zdravnika, so dejansko diskriminirane, je prepričan.
Če je stiska starejših tiha in nevidna, je stiska mladih staršev glasna in boleča. Zastopnik opozarja, da je v zadnjih mesecih pomanjkanje pediatrov postalo kritično, zlasti v Ljubljani in okolici. Po odhodu dveh pediatrinj je stanje kritično na Vrhniki. »Pri novorojenčkih ni instrumenta dvoletnega podaljšanega obravnavanja, ker gre za nove paciente. Mame v obupu kličejo od Grosupljega do Domžal, kjer jih zavračajo. Mame z dojenčki so občutljive, vzpostavlja se dojenje, družina se formira. Ko naletijo na zaprta vrata in birokratske zavrnitve, je to zares velik stres,« opisuje.
Manj napotnic in več solidarnosti
Kje je izhod iz te slepe ulice? Marjan Sušelj meni, da brez iskrenega dialoga in sodelovanja vseh udeleženih ne bo napredka. Rešitev vidi v tem, da bi z obstoječim številom zdravnikov – teh je na primarni ravni okoli 1100 aktivnih – pokrili celotno populacijo 2,1 milijona ljudi. »To bi pomenilo, da bi vsak zdravnik dobil še nekaj pacientov zraven. Ob dobri volji in razbremenitvi administracije to ne bi smel biti problem. Tako bi imeli preskrbljene vse paciente,« ocenjuje. Vendar pa takoj, ko se to omeni, sindikati »skočijo na okope« in grozijo s tožbami zaradi preobremenjenosti. Dialoga ni, vsaka stran vidi le svojo resnico. Po drugi strani pa zastopnik pacientovih pravic nastavi ogledalo tudi pacientom. »Postali smo razvajeni. Pacienti pridejo k zdravniku in za vsako malenkost 'zahtevajo' magnetno resonanco, ultrazvok in tako dalje. Slovenija je na primer v vrhu po številu artroskopij kolena, pa nimamo tako slabih kolen,« ilustrira Sušelj.
Prepričan je, da več storitev ne pomeni nujno boljšega zdravja. »Včasih smo v šali rekli, da je tisti na najslabšem, ki ima zveze v zdravstvu, ker bo dobil preveč zdravil in preveč posegov. Manj je več. To smo izgubili v orientaciji, da bomo z več storitvami bolj zdravi. Ni nujno,« zaključuje. Rešitve je po njegovem mnenju treba iskati v dvigu zdravstvene pismenosti pacientov, pogostejši prenovi kliničnih smernic za napotovanje na specialistično obravnavo ter njihovo stalno evalvacijo glede na dejanske učinkovitost.
MOL: »Rešujemo paciente iz celotne Slovenije«
Podatki so neizprosni: decembra lani je bilo v Ljubljani kar 28.499 odraslih oseb brez izbranega osebnega zdravnika. ZZZS opozarja, da te osebe aktivno iščejo zdravnika in da trenutne nadomestne ambulante zanje niso dolgoročna rešitev.
Na Mestni občini Ljubljana ključni razlog za kadrovski zlom vidijo v tem, da je Zdravstveni dom (ZD) Ljubljana dolga leta kot največji zavod v državi sprejemal paciente od vsepovsod. »V ambulantah družinske medicine ZD Ljubljana je iz obdobja, ko je bilo družinskih zdravnikov dovolj, še vedno opredeljenih več kot 21.000 oseb iz drugih delov Slovenije,« pojasnjujejo v ZD Ljubljana.
Na Mestni občini Ljubljana postrežejo s še bolj natančnimi številkami: v ZD Ljubljana je opredeljenih kar 21.758 oseb v družinski medicini, ki niso občani MOL. Podobno je v pediatriji (10.525 oseb od drugod) in ginekologiji (16.072 oseb od drugod). Gre za dnevne migrante, prebivalce okoliških občin, ki so se s pomanjkanjem kadra soočale že prej, študente in tujce. »Danes se prav zaradi te obremenitve in hkratnega pomanjkanja kadra soočamo z izzivi, da bi zagotovili zdravnike prebivalcem Ljubljane,« priznavajo v ZD Ljubljana.
Stanovanja in štipendije kot vaba
Kako nameravajo rešiti nastalo situacijo? Na MOL pravijo, da mrežo zdravstvenih domov sicer res določa občina, a da na obseg programov in število zdravnikov nimajo neposrednega vpliva. Kljub temu izvajajo »interventne« ukrepe za privabljanje kadra.
Eden glavnih adutov so stanovanja. V sodelovanju z Javnim stanovanjskim skladom MOL so do zdaj neprofitna stanovanja dodelili že 24 zdravnikom, ki so se zaposlili v ZD Ljubljana, med njimi tudi zdravnikom iz tujine. Poleg tega podeljujejo štipendije študentom medicine, ki se zavežejo k zaposlitvi v Ljubljani, in gradijo nove enote v Jaršah ter na Metelkovi.
Kot kratkoročni ukrep za zmanjšanje števila neopredeljenih na MOL napovedujejo tudi skorajšnji zaključek postopka za podelitev štirih novih koncesij na področju splošne in družinske medicine.
V ZD Ljubljana se medtem strinjajo s stališčem ZZZS, da ambulante za neopredeljene niso optimalna rešitev, saj ne omogočajo kontinuitete in grajenja zaupanja. Njihov cilj je te ambulante postopoma zapirati.
Načrt je vezan na zaključevanje specializacij mladih zdravnikov. »Trenutno je v ZD Ljubljana zaposlenih deset specializantov, ki so že vstopili v peto leto specializacije,« pojasnjujejo. V februarju zaposlujejo eno specialistko družinske medicine. Glede na prihod novih zdravnikov že zmanjšujejo program ambulant za neopredeljene v enotah Šiška in Bežigrad, kjer se pacienti že lahko prepisujejo v redne ambulante.
Glede napovedanih upokojitev, ki so pogosto razlog za paniko med pacienti, so v ZD Ljubljana pomirjajoči. Za letošnje leto so sicer predvidene tri upokojitve, a pričakujejo, da se bodo zdravniki odločili za nadaljevanje dela po podjemni pogodbi, kar je v zadnjem času pogosta praksa.
Kljub tem napovedim pa pacienti še vedno ne morejo računati na to, da jih bo kdo poklical, ko se sprosti mesto. V ZD Ljubljana čakalnih seznamov ne vodijo. Pacientom tako ne preostane drugega, kot da sami redno spremljajo spletne strani in preverjajo razpoložljivost zdravnikov.
