Ko je jamar Andrej Peca iz Jamarskega društva Sežana nedavno prejel klic o starosti kosti, ki jih je našel v novoodkriti jami, je moral pošteno vdihniti. Naletel je namreč na okostja treh ljudi iz časa največjih prelomov evropske prazgodovine.
Tako rekoč na pragu svojega doma ni odkril le brezna z lepim kapniškim okrasjem, temveč tudi 4800 let staro sled človeka na Krasu. Da si boste lažje predstavljali: znameniti ledeni mož Ötzi, ki velja za doslej najstarejšo najdeno človeško mumijo v Evropi, je le nekaj sto let starejši. »Zdi se mi, da se še ne zavedam povsem pomembnosti te najdbe. Občutke še zbiram, verjetno pa so podobni zmagi na loteriji ali olimpijskih igrah,« skromno odgovarja Kraševec, ki je jamam posvetil velik del svojega življenja.
Najti jamo na Krasu, kjer med jamarji kroži šala, da prej najdeš novo jamo kot vhod v že odkrito, ni nič nenavadnega. Najti na tem terenu tako stare človeške kosti pa je nekaj izjemno redkega, dragocenega in pomembnega za nadaljnje raziskave. Andrej Peca, ki smo ga obiskali nekaj dni po novici o starosti odkritja, prizna, da ga zdaj muči vprašanje, kdo so bili ti Kraševci, so sploh Kraševci in zakaj so se znašli v jami.
Najdba ne le odkritelju, ampak vsem raziskovalcem odpira nova vprašanja: kdo so bili ti ljudje, so bili avtohtoni Kraševci ali zgolj prišleki? Če so bili slednje, od kod so prišli? In ne nazadnje: kako in zakaj so se znašli v jami? Da bi trije po nesreči padli vanjo, se zdi malo verjetno. So imeli – glede na deformacije kosti – kakšno kužno bolezen in se jih je družba takole znebila? To so vprašanja, na katera odgovore nestrpno čakamo vsi.
Kako so se znašli v jami?
»Človeška trupla v globokem breznu, ki je bilo pozneje zapečateno, niso nekaj vsakdanjega. Trenutno ne vemo, ali so bili ti ljudje v jamo vrženi ali gre za obliko žrtvovanja, za izobčence, tujce ali za kak drug, danes težko razumljiv obredni ali družbeni kontekst. Prav ta nejasnost je znanstveno izredno zanimiva,« pravita arheologa Dimitrij Mlekuž Vrhovnik in Tomaž Fabec, ki sodelujeta pri raziskavi najdbe.
Jamarji so sprva menili, da so naleteli na okostje zgolj enega človeka, a kasnejša DNK-analiza, ki so jo opravili na policiji, je razkrila, da pripadajo trem različnim ljudem. Dodatna analiza, za katero se je zavzel arheolog Tomaž Fabec, pa je najdbo opremila s podatkom, da gre za ljudi, ki so živeli v času eneolitika oziroma bakrene dobe. Takrat, ko je človek že znal izdelati prva orodja iz bakra. V času, ko je bilo območje Slovenije skromno poseljeno. »To je čas, ko začnejo v Evropo prihajati skupine ljudi z Vzhoda, s stepskega območja, ki so zelo verjetno prinesli tudi indoevropske jezike, iz katerih izhaja večina današnjih evropskih jezikov. Odkritje človeških posmrtnih ostankov iz eneolitika je izjemna in zelo redka najdba,« pravita arheologa in dodatno pojasnita, da na Krasu in tudi v sosednjih regijah uradno potrjenih primerov človeških skeletov iz tega obdobja še ne poznamo.
Kot pravita, je najdba iz Pecove jame izjemno dragocena, ker bodo lahko z analizami starodavnega DNK ugotovili, od kod so ti posamezniki prišli in katerim populacijam so pripadali. »Stabilni izotopi nam bodo povedali, ali so bili lokalni prebivalci ali so prišli od drugod, kako mobilni so bili in kakšna je bila njihova prehrana. Ali so jedli predvsem žita, mlečne izdelke, meso ali so bili bolj pastirji ali poljedelci. Analize bomo opravili v okviru projekta Matres, ki se ukvarja tudi s populacijami ljudi v preteklosti,« pravita sogovornika in podčrtata, da najdba ne bo prinesla novih odkritij zgolj za lokalno prazgodovino, temveč bo pomagala narisati širšo evropsko sliko o selitvah, preobrazbah družb in začetkih sveta, v katerem živimo danes. »Gre za človeške ostanke iz časa enega največjih prelomov evropske prazgodovine, ki lahko osvetlijo tako lokalne procese kot velike zgodovinske spremembe na ravni celotne celine,« se veselita novih odkritij.
Jamar se rodiš
Najditelj Andrej Peca nas po kraški kolovozni poti odpelje do brezna, ki je skrivalo večtisočletno skrivnost. Nanj je na enem od sprehodov po kraških brezpotjih naletel leta 2021, vsega pet metrov od opuščenega dela bohinjske železniške proge med Krepljami in Repentabrom. Izkušenega jamarja z danes več kot 35-letnimi jamarskimi izkušnjami je pritegnila zaplata vlažnega listja – znak, da je spodaj zrak. Z nekaj zamahi se je pod njim razkrila luknja v velikosti pesti. Bilo je dovolj, da jamarju kri zakroži hitreje. »Jamar ne postaneš, jamar se rodiš,« je z nasmeškom namignil, da poti nazaj ni bilo več. A jama oziroma 28 metrov globoko zvonasto brezno, kot se je izkazalo kasneje, je moralo še počakati. Leta 2024 je zbral ekipo, pri prvem spustu v podzemlje sta se mu pridružila zamejska jamarja Claudio Bratos in Mauro Kraus. In potem šok? »Niti ne,« odkima sogovornik. »Toliko let sem že jamar, da sem videl marsikaj, tudi kosti, zato me ne vržejo več iz tira. Poleg človeških je bilo še več živalskih, glava jelena, nekaj kosti drobnice, divjega prašiča … Pester nabor. In poleg dve živi žabi.«
Njegova prva misel ob kosteh pa zagotovo ni odtavala 4800 let v preteklost, ampak v obdobje med drugo svetovno vojno in po njej. »Na našem območju pač najprej pomisliš na dogodke tistega časa,« prizna. A podrobnejši ogled kosti mu je vzbudil dvom, oblika lobanje in barva kosti sta dajali slutiti, da bi lahko šlo za nekaj veliko starejšega. Tudi jama se je zdela zasuta že veliko dlje kot zgolj zadnjih 80 let. Ob prihodu iz brezna zato ni najprej zavrtel telefonske številke policije, temveč zavoda za varstvo narave in kolegov arheologov. Kasneje se je v jamo spustil še z jamarji Domnom Mahnetom, Klemnom Cotičem in Leonom Tavčarjem, da so jamo natančno popisali, izmerili in jo vpisali v register jam.
Neverjetna predzgodba
A že tako neverjetna zgodba ima še bolj neverjetno in sila podobno predzgodbo. Zgodila se je leta 1987. Andrejev oče je bil miner, na Krasu je pomagal minirati teren za postavitev novega električnega daljnovoda, ko so se mu tla nenadoma ugreznila. Pod nogami se mu je odprla jama, ki so jo jamarji nato raziskali in jo po njem tudi poimenovali. In tukaj pridejo na plan nenavadne podrobnosti – tudi v tisti jami so takrat naleteli na okostja dveh odraslih ljudi in enega otroka. Tedaj so zgolj ocenili, da bi lahko šlo za precej staro najdbo, uradno datacijo pa so naredili šele lani, 38 let po odkritju. Izkazalo se je, da so kosti stare 2690 let in okvirno sodijo v leto 675 pred našim štetjem. »Oče tega podatka ni nikoli dočakal,« skomigne Andrej Peca, več kot očitni prenašalec družinskega gena za velika odkritja. Je pa očetova zgodba v tedaj malem Andreju sprožila neustavljivo željo, da postane jamar. »To me je takrat tako navdušilo, da sem se zelo kmalu vpisal v šolski jamarski krožek, nato pa leta 1989 opravil izpit za mlajšega jamarja in tako nadaljeval,« pripoveduje. Kljub temu da je raziskovanje jam napor za telo in dušo, ga po vrnitvi iz vsake napolnita mir in sreča. Skupaj z zamejskima jamarskima kolegoma je odkril okrog 400 novih jam in novih delov že odkritih jam, povsem sam pa se je kot prvopristopnik podpisal pod najmanj 30 novih odkritij. Pecova jama pri predoru Dol trenutno presega vse.
Veselje tudi v Jamarskem društvu Sežana
V Jamarskem društvu Sežana, katerega član je Andrej Peca, so veseli novega odkritja. Predsednik društva Jordan Guštin pravi, da je najdba pomembna tudi s kulturnega vidika in morda celo prihodnjega turističnega in gospodarskega razvoja tega območja. V jamarskem društvu se sicer lahko v svoji 70-letni zgodovini pohvalijo tudi z drugimi velikimi podzemnimi odkritji.
»Zgodijo se približno vsakih deset do 20 let,« se nasmehne Guštin. Njihovi člani so denimo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odkrili vodne vire pri Brestovici, iz katerih so prebivalci Krasa postopoma dobili tako dragocen vodovod. Pri Sežani so odkrili nove podzemne dostope do reke Reke, od leta 1962 pa skrbijo za prvo turistično jamo na svetu – jamo Vilenica. Ob pomembnem odkritju v društvu opozarjajo tudi na to, da imamo v Sloveniji zelo dober zakon o varovanju jam, ki pa v praksi ne živi. »Zlasti novoodkrite jame niso varovane tako, kot določa zakonodaja, vanje lahko pride kdor koli, domače jamarsko društvo pa ga ne sme vprašati niti po imenu, kaj šele po namenu obiska jame,« stanje zaskrbljeno podčrta Jordan Guštin.
