Miroslav Bertoncelj
Križ preveč poenostavljeno enačimo s krščanstvom, ker se kot religiozen motiv pojavlja od kamene dobe naprej. Zato velja za prastari univerzalni verski simbol stvarstva, ki si ga je prisvojilo krščanstvo z Jezusovim križanjem. Križ sprva sploh ni bil simbol prvotnih kristjanov, ki so ga odklanjali, ker so v njem videli le sredstvo poniževanja, mučenja in smrti. Čeprav ob pogledu nanj prevladuje slednja asociacija, primarno simbolizira vstajenje, odrešitev in zmago nad smrtjo. Prav zmagoslavje ga je uveljavilo. Vendar je moralo miniti slabo stoletje po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu leta 312, da so križ kristjani počasi sprejeli za svoj glavni simbol.
Kristusov monogram "XP", sestavljen iz grških črk njegovega grškega imena in "ihtis" (grško riba), ker je Jezus apostole našel med ribiči in se riba pogosto pojavlja v Svetem pismu, sta bila prvotna simbola krščanstva. Križ za prve kristjane tudi ni bil primeren, ker so ga v različnih oblikah uporabljali nekateri poganski nasprotniki. Že zanje je simboliziral zvezo med človeštvom in božanstvom. Nešteto križev se nahaja med najstarejšimi jamskimi skicami kamene dobe. Njegova horizontalna linija predstavlja Zemljo, njegova vertikalna pa vesolje. Njuno stičišče ponazarja zvezo med nebom in Zemljo. Hkrati se križ s svojimi štirimi enakomernimi stranicami razpenja na vse strani neba. Njegova podoba simbolizira tudi krog popolnosti, kar povsem doseže v tridimenzionalni sferi, kjer se prostorski križ širi na še preostali dve smeri: navzgor in navzdol. Torej na vse smeri, usojene človeku na tem svetu tu spodaj, ki se konča nekje tam zgoraj. Zato je križ, pogosto v povezavi s krogom, predstavljal številnim ljudstvom in verstvom pred prihodom Jezusa Kristusa simbol stvarstva. Ta njegova primarna vloga se zrcali v različnih oblikah križev, ki so, tako kot na primer egiptovski križ (ankh) ali pa vsaj 6000 let stara svastika, starejši od krščanskega križa. Poleg tega je imel križ po vsej verjetnosti pri daljnih nepismenih prednikih praktično vrednost. Bil je orodje znanja, uporabljali so ga za astronomska opazovanja.
Umrl je lahko samo na križu
Še največ različnih oblik križa je ustvarilo krščanstvo, ker vsak njegov križ, ne glede ali je latinski, grški, jeruzalemski, keltski, templjarski, andrejev, lorenski, tuluški itd, prvenstveno izhaja iz Kristusovega križanja. Ne glede na njegove krščanske različice je Odrešenik sveta lahko umrl samo na križu, ker je od pradavnine univerzalni simbol stvarstva. To priznava tudi veriga krščanskih teologov, ki se sklicujejo eden na drugega in se vleče od ugotovitev mučenika Justina do sedanjega papeža Benedikta XVI. Zanje je v Jezusovem križu zbran smisel krščanstva, ker je ključ do stvarstva in predstavlja vse njegove štiri dimenzije.
Čeprav krščanski križ ohranja primarno univerzalno simboliko, ga je Kristusovo poslanstvo nadgradilo in mu dodalo novo versko vrednost. Tudi krščanski križ predstavlja zvezo med (vodoravno) zemeljsko in (navpično) božjo linijo, ki so jo prekinili ljudje z uporom in grešnim življenjem. Ker je bil samo Stvarnik sposoben obnoviti to zvezo, je na Zemljo poslal svojega Sina, ki je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil brezbožne grešnike. To je storil na stičišču križa, ki simbolizira zvezo med človekom in Bogom. Tako je s svojo krvjo prispeval k spravi med Bogom in njegovim brezbožnimi ljudstvom. Ker je bil Bog pripravljen za spravo z grešniki žrtvovati svojega Sina, simbolizira krščanski križ po mnenju teologov najnižjo točko stvarstva, ki se v obredju zrcali z umivanjem nog na veliki četrtek. Križ je zadnje ponižno dejanje božjega učlovečenja. Po njem se je križ iz znaka prekletstva prelevil v znak sprave. Kljub božji ponižnosti ponovno vse štiri stranice križa nazorno kažejo, da je Bog vladar vseh štirih strani neba oziroma celotnega vesolja. Za katerokoli cerkev tudi jasno simbolizira pripadnost njeni skupnosti, zato obstajajo razlike med oblikami krščanskih križev. Katoliški cerkveni očetje utemeljujejo osnovna cerkvena zakramenta, krst in evharistijo s prelito Kristusovo krvjo in vodo z odprte rane na križu.
Čudež videla vsa vojska
Krščanski križ, ki mu s podobo Kristusa rečemo razpelo, ne spominja le na trpljenje, ampak simbolizira tudi vstajenje, upanje in (večno) življenje. Zato nad grobovi ni znak smrti, temveč zmage nad njo! Ker je bilo križanje v rimskem imperiju pogosta oblika usmrtitve, prvi kristjani v križu niso videli nič pozitivnega. Šele Konstantinova zmaga ga je uveljavila. Pred bitko pri Milvijskem mostu naj bi ob polnoči zagledal križ svetlobe. Čudeža ni videl le on, ampak tudi njegova vojska. Še isto noč mu je v sanjah velel glas ali sam Kristus: "V tem znamenju boš zmagal!" Leto dni po tej legendarni spreobrnitvi je rimski cesar Konstantin I. Veliki z Milanskim ediktom priznal krščanstvo za uradno vero. Potem je tudi križanje kot oblika mučenja izginilo. Čeprav naj bi leta 325 Konstantinova mati Helena našla v Jeruzalemu originalni kristusov križ, je ta šele čez sto let uradno postal simbol krščanstva, za kar je poskrbel koncil v Efezu leta 431. Leto pozneje se je pojavila prva upodobitev križanja na portalu rimske bazilike svete Sabine, vendar brez križa, ki je v času preseljevanja narodov počasi postal simbol kristjanov.
