Ko doc. dr. Nena Kopčavar Guček, dolgoletna zdravnica v Zdravstvenem domu Ljubljana in podpredsednica Združenja zdravnikov družinske medicine, pomisli na svoje začetke, se ji pred očmi ne zavrtijo zgolj številke, temveč usode. »Ko sem bila majhna punčka, je moj oče umrl za levkemijo. Danes bi bila ta levkemija ozdravljiva,« pripoveduje z mešanico ponosa in spomina. To je morda najbolj slikovit prikaz tektonskih premikov, ki so se zgodili v zadnjih tridesetih letih, odkar na Medicinski fakulteti v Ljubljani domuje samostojna katedra za družinsko medicino.
Ne gre le za preživetje, gre za kakovost življenja. »Spomnim se osteoporoze. V času mojega študija je nismo poznali. Ne da je nismo znali zdraviti – sploh je nismo prepoznali,« pojasnjuje dr. Nena Kopčavar Guček. Danes zdravnik družinske medicine ne le prepozna to bolezen, ampak jo zdravi in s tem preprečuje številne zlome kolkov, ki so včasih usodno zaznamovali starostnike. Podobno je s sladkorno boleznijo, kjer družinski zdravniki vodijo paciente vse do uvedbe inzulina, ali z depresijo, kjer se kar 70 odstotkov obravnav lahko zaključi v ambulanti osebnega zdravnika, brez potrebe po psihiatru.
A napredek ima svojo ceno. Če so včasih zdravniki imeli 30 pacientov na dan, se danes soočajo s povprečjem med 80 in 100 stiki na dan. Kljub temu dr. Nena Kopčavar Guček pravi: »Svojega dela se nikoli nisem naveličala. Še vedno grem rada v službo.« To je tista nevidna vez, ki družinsko medicino loči od drugih specializacij – dolgotrajni odnos. »Predstavljajte si, da imam več kot polovico pacientov že 20 let v svoji ambulanti. To so ljudje, ki so bili pri meni osemdesetkrat. Takrat se vzpostavi zaupanje, iskren odnos, kjer si pacient upa povedati marsikaj, tudi o nasilju v družini,« poudarja sogovornica.
Vizija, ki je presegla pričakovanja
Prav ta preplet strokovnosti in človečnosti je bil rdeča nit nedavne konference ob 30-letnici Katedre za družinsko medicino. Prof. dr. Igor Švab, ustanovitelj katedre in njen dolgoletni predstojnik, se spominja, da je bila ustanovitev rezultat več desetletij naporov zdravnikov splošne medicine, ki so se zavedali krutega dejstva: »Če hoče ta stroka preživeti, mora imeti svojo akademsko nadgradnjo.«
Cilj je bil priti na medicinsko fakulteto, postati enakovreden partner drugim kliničnim strokam. »Razvoj katedre je presegel moja najbolj ambiciozna pričakovanja,« je priznal prof. Švab. Danes družinska medicina ni več revna sorodnica drugih specializacij. »Kar se tiče znanstvenih objav v uglednih revijah, je družinska medicina v Sloveniji enako kakovostna kot katera koli druga specialistična stroka. Nismo v podrejenem položaju,« je poudaril Švab in dodal, da so dokazali, da je tehtno raziskovanje mogoče tudi na primarni ravni. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil prof. Švab v zadnjih dveh mandatih dekan medicinske fakultete, kar je v evropskem merilu redkost za zdravnika iz primarne oskrbe.
Nova generacija
Danes vodenje katedre nadaljuje prof. dr. Marija Petek Šter, ki s ponosom ugotavlja, da se je družinska medicina zasidrala v študijski proces. »Mladi študentje se z družinsko medicino srečajo že v prvem letniku,« pojasnjuje. Ta zgodnji stik je ključen. Rezultati so vidni: na letošnjem razpisu so bila vsa mesta za specializacijo družinske medicine hitro zasedena, kar kaže, da mladi v tej stroki prepoznavajo perspektivno kariero.
Med tistimi, ki poosebljajo to novo energijo, sta asist. dr. Ana Perdih in asist. dr. Matic Mihevc. Dr. Ana Perdih, ki je hkrati mama štirih otrok, poudarja, da družinska medicina ni le poklic, ampak način življenja, ki jo oblikuje tudi kot osebo. »Zaradi vrednot, ki jih živi družinska medicina, in odnosa s pacienti sem absolutno drugačna oseba,« pravi. Njeni otroci so zrasli z razumevanjem, da mamica tudi ponoči pomaga ljudem, in čutijo hvaležnost, ki jo prinaša domov od pacientov.
Dr. Matic Mihevc pa dokazuje, da kariera v družinski medicini ni rezervirana le za mestna središča. Dela v Zdravstvenem domu Trebnje in svoje delo v ruralnem okolju opisuje kot »medicino improvizacije in širine«. Podeželje namreč od zdravnika zahteva še večjo samostojnost, saj se ravno tam pokažejo največje vrzeli sistema, ki jih morajo zdravniki zapolniti s svojim znanjem in pristopom. Akademsko delo na katedri mu pri tem služi kot motor, ki preprečuje, da bi zaspal, in mu omogoča, da novosti iz sveta prinaša v lokalno okolje.
Soba pobega namesto suhoparnih predavanj
Da družinska medicina ni zastarela v svojih metodah poučevanja, skrbi doc. dr. Eva Gorup. »Družinska medicina je zelo široka. Po eni strani je treba veliko videti, po drugi strani pa znati reševati probleme in biti inovativen,« razlaga.
Zato na katedri uporabljajo najsodobnejše metode. Študenti se ne učijo le iz knjig, temveč skozi simulacije. Ustvarili so celo sobo pobega (escape room) za učenje študentov! Na izpitih se ne preverja le teorija, ampak praktične veščine na tako imenovanih postajah OSCE. »Študent mora znati interpretirati laboratorijski izvid v kontekstu pacienta, dati injekcijo, zašiti rano, pregledati uho ali potipati prostato,« našteva dr. Gorup. Cilj je, da mladi zdravniki pridejo v ambulante samozavestni in opremljeni z veščinami za reševanje kompleksnih problemov.
Kljub akademskim uspehom in navdušenju mladih sodelujoči niso mogli mimo težav, ki pestijo slovensko zdravstvo. Vprašanje, zakaj pacienti ostajajo brez zdravnikov in zakaj zdravniki zapuščajo javne zavode, je odprlo zanimivo debato.
Dr. Petek Šter je bila jasna: »Finančni vidik gotovo ni kritičen.« Plače v javnem sistemu in pri koncesionarjih so primerljive. Težava je drugje – v pogojih dela, odnosih in možnosti vplivanja na organizacijo dela. »Ljudje potrebujemo fleksibilnost. Če delaš v okolju, ki te želi spraviti v kalup in te preobremeni z rutinskim delom, to zdravniku ne predstavlja več izziva,« opozarja. Mladi zdravniki danes iščejo okolja, kjer so slišani. Dr. Mihevc je to potrdil s primerom iz Trebnjega, kjer jim je z dobro podporo lokalne skupnosti in mentorstvom uspelo privabiti tri zdravnike, ki se tja vozijo iz Ljubljane. Ključna sta torej dober mentor in urejeno delovno okolje, ne zgolj višina plače.
Bolniške odsotnosti po novem
Posebno pozornost so govorci namenili aktualnim spremembam zakonodaje, ki se tičejo bolniških staležev. Novi interventni zakon zdravnikom družinske medicine povečuje kompetence pri odobravanju bolniške odotnosti (podaljšuje obdobje, o katerem odločajo sami), kar prinaša mešane občutke.
»Zdravnik družinske medicine je v vlogi izbranega osebnega zdravnika, po drugi strani pa v vlogi izvedenca. To sta dve nezdružljivi funkciji,« je opozorila dr. Petek-Šterova. Težava nastane, ker zdravniki nimajo vedno vpogleda v specifike delovnega mesta pacienta. Tu je dr. Ana Perdih podala slikovit primer, ki je hitro zakrožil med prisotnimi: »Če bi imela jaz zlomljen prst na nogi, bi normalno hodila v službo. Malo bi šepala, bolelo bi me, ampak delala bi. So pa delovna mesta, na katerih to ni mogoče.«
Dr. Nena Kopčavar Guček je to dopolnila še z enim primerom: »Recimo, da sem televizijska napovedovalka in imam velik herpes na ustnici. Absolutno nimam kaj delati v službi. Če sem pa računalniški programer, ki dela sam v svoji pisarni, stalež ni potreben.« Težava nove zakonodaje je v tem, da od zdravnika zahteva presojo o zmožnosti za delo, ne da bi imel ta vedno na voljo poglobljeno mnenje specialista medicine dela. »Manjka mi bolj poglobljeno znanje o medicini dela. Jaz nimam varnostne ocene delovnega mesta pacienta,« je iskreno priznala dr. Perdihova.
Poleg tega ostaja odprto vprašanje nadzora – kje se pacient med bolniško sme gibati. Zdravniki poudarjajo, da je to odvisno od diagnoze. »Nekdo z depresijo mora iti na sprehod na Rožnik, to je zanj zdravilo. Ni pa treba, da hodi po Krasu,« je ponazorila dr. Perdihova.
Ultrazvok v vsako ambulanto
Kljub birokratskim oviram se stroka razvija. Ena največjih novosti, predstavljenih na dogodku, je uvedba obposteljnega ultrazvoka v ambulante družinske medicine. Ne gre za to, da bi družinski zdravniki nadomeščali radiologe in pregledovali vse organe. »Gre za ultrazvok, ki odgovori na klinično vprašanje: ali je to vnetje slepiča ali ni? Ali je vranica strgana ali ni?« pojasnjuje dr. Nena Kopčavar Guček.
To orodje, ki ga mladi specializanti že obvladajo, bo bistveno zmanjšalo število nepotrebnih napotitev na urgenco. »Sem optimistična, da v prihodnjih petih do desetih letih praktično ne boste videli ambulante družinske medicine brez ultrazvoka,« napoveduje prof. Marija Petek Šter.
Ob 30-letnici katedre za družinsko medicino je sporočilo jasno: stroka je odrasla, se emancipirala in postala nepogrešljiv steber zdravstvenega sistema in izobraževanja. Prof. Švab sicer pogreša ustanovo, kot bi bil Inštitut za družinsko medicino, ki bi politiki podajal strokovno utemeljena stališča, namesto da se odločitve sprejemajo na podlagi ad hoc svetovalcev. A kljub sistemskim pomanjkljivostim in preobremenjenosti ostaja osnovno poslanstvo nespremenjeno.
