Prizori, ki jih v zadnjem obdobju spremljamo na ulicah ameriških mest, bi bili še pred kratkim nepredstavljivi. Do zob oborožene skupine uniformiranih ljudi, skritih za maskami, brezkompromisno – tudi s strelnim orožjem – obračunavajo s protestniki in opazovalci, vdirajo v zasebne domove, ločujejo starše od majhnih otrok, starejše ljudi, oblečene le v spodnje perilo, odvažajo v pridržanje ter lovijo domnevno nezakonite priseljence po trgovinah, restavracijah in izobraževalnih ustanovah. Posnetki so razkrili celo poskus vstopa v diplomatske prostore, kot se je zgodilo ob poskusu vdora v ekvadorski konzulat v Minneapolisu.
Svet ne spremlja dramatičnih prizorov apokaliptičnega hollywoodskega filma. Spremlja zvezne agente, ki z obsežnimi in agresivnimi pregoni izvajajo politiko množičnih deportacij, ob čemer se jim na ulicah z vzkliki, transparenti in pametnimi telefoni postavlja po robu ogorčeno lokalno prebivalstvo, ki takšnih politik ne podpira. Opozorila, da bi lahko razmere ušle izpod nadzora, so ostala preslišana. Odločni pregon nezakonitih priseljencev, ki od decembra lani v Minnesoti poteka v okviru zvezne operacije Metro Surge ministrstva za domovinsko varnost (DHS), se je hitro zaostril.
V prvem mesecu: v treh strelskih incidentih dva mrtva
Pod streli agentov agencije za priseljevanje in carino (ICE), ki jim podporo nudijo tudi pripadniki carinske in mejne službe (CBP), so začeli umirati tudi ameriški državljani – ljudje, ki pred usodnimi srečanji z zamaskiranimi agenti praviloma niso imeli resnejših težav z zakonom. Številke so neizprosne: poleg odmevnih smrti 37-letne Renee Nicole Good in Alexa Prettija januarska statistika beleži še tretji strelski incident, na srečo brez smrtnega izida. Pretti je bil po poročanju ameriških medijev vsaj četrta smrtna žrtev strelskih incidentov po vrnitvi Donalda Trumpa v Belo hišo, k čemur je pomembno prispevala tudi njegova predvolilna obljuba o množičnih deportacijah nezakonitih priseljencev. Ob tem so mediji do konca januarja zabeležili še najmanj osem strelskih incidentov s poškodbami.
Nezakoniti priseljenci z obsežnimi kartotekami hudih kaznivih dejanj nimajo glasnih zagovornikov niti v vrstah demokratov. A podpore ne uživajo niti agresivni agenti, ki po ulicah preganjajo »uporniške« Američane, priseljence, ki si v skladu z zakonodajo še urejajo status, od naključno ustavljenih posameznikov zahtevajo dokazila o zakonitem prebivališču ali državljanstvu ZDA ter se – pregovorno rečeno – osredotočajo na »kurje tatove«, ki so se morda pred desetletjem ali več pregrešili s prometnim prekrškom ali drugim manjšim prepovedanim dejanjem.
Kljub nepotrebnim smrtim se operacije proti priseljencem v Minneapolisu nadaljujejo, vendar brez obsežnih uličnih pregonov, ki so sprožili splošno ogorčenje javnosti in politike. Ob tem nova direktiva agentom nalaga, da se osredotočijo izključno na priseljence s kazenskimi ovadbami ali obsodbami, še poroča Reuters, medtem ko bodo po napovedi ministrice za domovinsko varnost Kristi Noem vsi agenti na terenu opremljeni s telesnimi kamerami za snemanje dogodkov.
Sveži prizori in poročila iz Minnesote kažejo, da še vedno potekajo obračunavanja med zveznimi agenti na terenu in prebivalci, ki jih spremljajo med akcijami z mobilnimi telefoni v rokah – s to razliko, da ljudi po ulicah danes lovijo agenti, oblečeni v vsakdanja, ne uniformirana oblačila.
Med torkovim zaslišanjem pred odborom ameriškega kongresa so vršilec dolžnosti direktorja službe za priseljevanje in carine Todd Lyons, direktor urada za carine in meje (CBP) Rodney Scott ter direktor urada za državljanstvo in priseljevanje (USCIS) Joseph Edlow odklonili komentar o smrtih Renee Nicole Good in Alexa Prettija, obenem pa ostro branili Trumpovo migracijsko politiko. »Naj pošljem sporočilo vsakomur, ki misli, da nas lahko prestraši: ne bo vam uspelo,« je še dejal Lyons, ki ni ponudil opravičila zaradi zagrešenih incidentov v Minnesoti ali podrobneje pojasnil okoliščin smrti Goodove in Prettija.
Nevarna igra »mi proti njim«
Kako je Amerika, država, za katero spopadi in nasilni pretresi na ulicah sicer niso nekaj novega, dosegla današnjo točko preloma? Vse globlji strankarski razkol, medijska krajina, ki ustvarja vzporedne resničnosti, erozija družbenih norm z izginjanjem neformalnih omejitev pri uporabi politične in institucionalne moči ter kriza družbeno-ekonomskega zaupanja, ko je v javnosti vse bolj opazno, da sistem dela v korist ozke elite, so štirje dlje časa trajajoči procesi, ki so Ameriko pripeljali do današnje točke, meni Milan Brglez s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Prizori nasilja in smrti ljudi v rokah predstavnikov oblasti za Američane niso nekaj novega. Velja spomniti le na enega najbolj odmevnih primerov policijskega nasilja, kot je smrt Georgea Floyda. Nasilje in globoko zakoreninjen, strukturni rasizem sta stalnica ameriške zgodovine, se pa, kot poudarja Brglez, današnje razmere od preteklih pomembno razlikujejo v vsaj dveh pogledih.
Najprej po uporabi prisile, ki je vse bolj vpeta v politiko. Ko postane prisila ali govor o njej del politične identitete in delitve na »nas« in »njih« oziroma »mi proti njim«, to zmanjšuje možnost umirjanja razmer. Nasilje danes pa je tudi bistveno bolj vidno, kot je bilo nekoč, ali kot bi rekli v jeziku interneta, je viralno. Posnetki dogodkov in njihovo širjenje po družbenih omrežjih naj bi praviloma zmanjšali možnosti molka ali zanikanja spornih dejanj, hkrati pa je z vidnostjo in viralnostjo dogodkov danes povezana nova težava: slike in posnetki niso več zadosten dokaz o tem, kaj se je zgodilo, »če 'naša' resnica pravi drugače«. Ljudje si to, kar vidijo na posnetkih, razlagajo skozi lastna prepričanja in »svojo« resnico – s tem pa je večji le konflikt interpretacij.
Se je Amerika znašla na pragu »mehke« državljanske vojne? Ne, izraz »državljanska vojna«, tudi mehka, je za zdaj pretiran, odgovarja Brglez. »ZDA še vedno imajo delujoče volitve, konkurenco oblasti med zvezno ravnjo in zveznimi državami, sodne postopke, medije, civilno družbo.« Pri trenutnem konfliktu gre bolj za neusklajenost moči in legitimnosti kot enakovreden oborožen spopad dveh političnih strani.
Politologija sicer včasih izraz »mehka državljanska vojna« uporablja kot metaforo stanja, ko družba ne deli več osnovnih dejstev in vrednot, nasprotnika ne dojema kot legitimnega tekmeca, ampak kot eksistencialno grožnjo, konflikt pa se iz institucij preseli na ulico in odseva v vsakdanjih medčloveških razmerjih. »Metafora je v tem smislu uporabna, ker poudari razkroj skupnega političnega jezika in spodkopavanje legitimnosti nasprotnikov,« širši okvir pojasni Brglez.
Kako lahko v letu 2026 osmislimo delovanje agencije za priseljevanje in carine, za katero se zdi, da na terenu deluje kot »vzporedno vzpostavljena država«? Bolj kot o vzporedni državi je po Brglezovi oceni primerneje govoriti o operativni sivi coni, ki zaradi nepreglednosti (kdo sploh so agenti, kakšna so njihova pooblastila in odgovornosti ter pravila uporabe sile) z modelom izvajanja nalog daje vtis paradržavne organizacije. Gre pa za nevarno situacijo, saj lahko brez jasno začrtane odgovornosti zakonita moč kaj hitro zdrsne v polje samovoljnosti.
Kdo bo zacelil rane?
V državi, ki je utemeljena na iskanju ravnotežja med relativno samostojnimi zveznimi državami in zvezno oblastjo, se danes zdi, da velja le tisto, za kar se odloči ali kar izreče predsednik Trump, medtem ko sodni in drugi nadzorni mehanizmi delujejo počasneje in z zamikom. Je vtis morda napačen? »Ustavna ureditev ZDA je sicer namenoma 'počasna' – sistem nadzora in ravnotežja, vendar ima v praksi izvršilna veja, zlasti v kriznih razmerah ter na področjih, kot sta migracijska politika in notranja varnost, precejšen manevrski prostor. Ko k temu dodamo še politično voljo po zelo široki, najširši možni interpretaciji izvršilnih pooblastil, dobimo občutek 'predsedniškega zakona' – ki obvelja, dokler sodna veja in zvezne države ne začnejo učinkovito blokirati ali ožiti teh potez,« odgovarja Brglez.
Kdaj in na kakšen način bo Združenim državam uspelo zaceliti rane globokega družbenega in političnega razkola, je eno pogostejših vprašanj, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih v zapisih zaskrbljenih Američanov. Ključno pri tem je, ali bo v državi mogoče ponovno vzpostaviti vsaj minimalni konsenz o tem, kar bi lahko poenostavljeno imenovali temeljna pravila politične igre. V preteklosti je ZDA to že uspelo – Brglez kot primer navaja obdobje po aferi Watergate – danes pa je takšno soglasje bistveno težje dosegljivo.
