V Ameriki je bilo te dni zaslediti več kritičnih analiz, mnenj, komentarjev o duhu časa, ki je zaradi postopanja ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegovih sodelavcev prevzel (nepripravljeno) ameriško družbo. Ta je skorajda v stanju šoka. V majhnem delu pa je k temu bržkone pripomogla tudi viralna naslovnica Objektiva, ki jo je izdelal Tomato Košir in je jasno pokazala tisto, o čemer zdaj pišejo na oni stani luže. Mimogrede, ta naslovnica še vedno odmeva in jo naročajo na različnih koncih sveta. Če tudi vi želite svojo naslovnico s podpisom avtorja, ki bo nedvomno šla v zgodovino, jo še vedno lahko naročite.
Toda zdaj tudi v Združenih državah Amerike vse bolj pišejo in govorijo brez dlake na jeziku. Najnovejši primer je iz The Atlantic, kjer je svoj prispevek objavil novinar in aktivist Jonathan Rauch. V dogajanju je prepoznal jasne obrise zla.
Zanikanje dejstev
V Ameriki je doslej veljalo, da gre, če so ameriškega predsednika označili za fašista, za pretiravanje, značilno za radikalno levico, ali pa vsaj za zgodovinsko nenatančnost. Klasični fašizem 20. stoletja je imel svoje specifične okvire, ki se niso povsem skladali s sodobno ameriško realnostjo. Toda po letu dni drugega mandata ameriškega predsednika se zdi, da je takšna zadržanost v resnici samo še nekakšna oblika zanikanja dejstev.
Ko se ta spremenijo, se mora spremeniti tudi definicija realnosti, namreč meni Rauch. To, kar spremljamo danes, ni več zgolj populizem ali avtoritarni slog vodenja. Gre za koherentno, čeprav morda instinktivno udejanjanje doktrine, ki jo najbolje opiše prav fašizem. Ne gre za eno samo dejanje, temveč za celoto – ozvezdje značilnosti, ki ob pogledu od daleč izrišejo srhljivo jasno sliko.
In tukaj nastopi tudi naša zgodba Tomata Koširja, ki je izrisal Trumpovo podobo s hitlerjevskimi brki iz nafte. Viralne vsebine imajo namreč prav tako moč, da v središče pozornosti postavijo teme, ki jih mnogi mediji ali politiki morda ignorirajo. Na dnevni red postavijo dileme, jih lahko jasno opredelijo in družba kot celota, še posebej pa intelektualci, se posledično nanje odziva.
Še posebej politične vsebine, ki postanejo viralne, pogosto sprožajo močna čustva.
Kršenje civilizacijskih pravil
V osrčju ameriške liberalne demokracije so vrline – vsaj tako radi poudarjajo –, kot so spodobnost, razumnost in toleranca. Trumpov slog vladanja te konvencije načrtno uničuje. To ni naključje, temveč metoda, meni Rauch. Z zasmehovanjem nasprotnikov in kršenjem vseh pravil civiliziranega dialoga Trump odpira prostor za »temne strasti« – strah, zamero in prevlado.
Še bolj skrb vzbujajoč je odnos do nasilja. Medtem ko liberalne države silo uporabljajo le kot skrajno sredstvo, Trumpov režim nasilje povzdiguje. Od javnih pohval nasilnim množicam do estetizacije brutalnih racij agencije ICE, ki v vojaškem slogu vdirajo v soseske – sporočilo je jasno: moč ima vedno prav. Kot je dejal njegov tesni sodelavec Stephen Miller: »Svetu vlada sila. To je eden železnih zakonov sveta.« To niso besede, ki bi izvirale iz krščanske ali ameriške tradicije, pač pa besede, ki bi jih lahko izrekel kateri koli diktator prejšnjega stoletja.
Fašizem črpa svojo legitimnost iz obrambe »čistega ljudstva« pred namišljenimi sovražniki. Trumpova uporaba izrazov, kot sta »mrhovina« za politične nasprotnike in »smetišče« za imigrante, ki naj bi »zastrupljali kri države«, je neposreden odmev retorike tretjega rajha. To ni več samo retorična figura, temveč podlaga za politiko.
Rauch se tudi vpraša, zakaj je pomembno uporabljati besedo fašizem. Zato, ker je v boju za ohranitev demokracije poimenovanje stvari s pravim imenom prvi korak k razumevanju nevarnosti. Trump gradi nekaj novega na starih, nevarnih temeljih. To je ameriški fašizem 21. stoletja.
Res, slovenska naslovnica bo bržkone odmevala še zelo zelo dolgo.
