Ekskluzivno za Nedeljski dnevnik: Marin Medak
Veslamo, veslamo in veslamo. In se vmes celo zabavamo. Vremenska napoved je razmeroma ugodna in "vlak Tušmobil TransAtlantik" prihaja na prvi tir na Barbados predvidoma 27. februarja. Torej še sedem dni in smo tam. Še dobrih 400 milj. Če vreme ne bo drugače odločilo…
Veslanje čez Atlantik je razmeroma razširjen šport in samo letos je bilo že 20 poizkusov prečenja oceana v smeri vzhod-zahod. Vendar kljub razmeroma veliki množici veslaških ekip to nikakor ne razvrednoti podviga, saj moramo vedeti, da je bilo od dvajsetih letošnjih poizkusov prečenja uspešnih le dobra polovica, natančneje enajstega. In tako upamo, da bomo mi malo izboljšali statistiko.
Priprave so pol uspeha
Na splošno velja, da je pol uspeha sploh priti na startno črto, preostala polovica pa samo veslanje čez veliko lužo. Po tem, kar sem sam doživel in videl, bi rekel, da je razmerje še veliko bolj na strani priprav kot samega veslanja. Kajti če se ne pripraviš dovolj dobro, če ne misliš na tisoč in eno podrobnost, si vnaprej obsojen na neuspeh. Ko si enkrat na morju, ne moreš skočiti v bližnjo trgovino in kupiti vse potrebno. Sam si tam, obkrožen le z morjem.
Februarja in marca lani sva s Simonom s kajakom preveslala obalo Južne Koreje. Domov sem se vračal prek Londona in tam me je z avtomobilom čakal prijatelj Danijel. Čez vso Evropo sva na prikolici pripeljala našo čezoceansko veslaško barko v Izolo. In takrat se je začelo zares. Dela na barki sem začel konec aprila. Več ali manj sam. Ker mi pač ni uspelo najti slovenskega člana posadke in glavnega sponzorja, sem moral večino del opraviti sam. Na srečo sem vse življenje živel v bližini plovil in mi dela niso bila preveč tuja, a kljub temu sem bil prvih nekaj mesecev malo zmeden. Na srečo so mi prijatelji redno pomagali in s skupnimi močmi smo barko počasi pripravili na podvig. Projektu so se začeli priključevati tudi sponzorji in imel sem srečo, da dela nikoli niso zastala. Vedno smo nekako našli nekaj denarja oziroma ljudi, da so se stvari odvijale brez zastojev. Počasi, a gotovo. Kot sedaj, ko veslamo čez Atlantik. Počasi, ampak milje se nabirajo.
Izboljšave na podlagi izkušenj
V celotno odpravo sem želel vključiti čim več izboljšav. Ne samo kot plod moje domišljije in slovenskih strokovnjakov, ampak tudi izkušenj ljudi, ki so z barko že veslali čez ocean. Tako smo desalinizator prestavili iz palube v kabino, da je črpalka vedno na suhem. To je eden izmed najpomembnejših kosov opreme in njegova dobra namestitev je bila prioritetna.
Tudi sončne celice smo zamenjali za nove in zmogljivejše. Ponosen sem na to, da sem se odločil za ogromno, približno 65 kilogramov težko baterijo, ki dobro shranjuje našo električno energijo in nam zagotavlja ugodno življenje, tudi če imamo nekaj dni oblačnega vremena. Zanimivo pa je, zakaj sem se odločil za tako veliko baterijo oziroma akumulator. Desalinizator je na varnem, torej je malo verjetnosti, da bi ostali brez pitne vode. Barka pa za stabilnost potrebuje balast in smo zato namesto vode raje vzeli velik akumulator. Kilogram je vedno le kilogram, ali je to baterija ali voda, pa ni pomembno. Kot odlične so se izkazale tudi LED-luči na zunanji strani zadnje kabine. Prižgemo jih ponoči, ko je oblačno ali ni lune, in nam svetijo ravno toliko, da lahko približno slutimo valove. Kateri so veliki in kateri se bodo zlomili čez bok barke. Tako imamo nekaj sekund časa, da pravilno odreagiramo in popravimo položaj čolna ali pa se pripravimo na udarec vala. Vse te zadeve niso ključnega pomena, je pa zaradi njih življenje sredi morja veliko prijetnejše.
Tudi fizične priprave so bile zelo pomembne. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če ne bi začel trenirati pod taktirko trenerja Mirana Kavaša. Vsak mesec sem telesno in kondicijsko tako napredoval, da mi je treniranje postalo pravi užitek. Kasneje sem pod strokovnim nadzorom Damirja Mikeliča začel dvigovati tudi uteži. Rezultat obeh strokovnjakov je ta, da že 38 dni neprestano veslam vsaki dve uri in da v tem času nisem izgubil več kot tri kilograme, da se imam lepo in da čas na oceanu preživljam brez najmanjših bolečin v mišicah ali sklepih.
Pa vendar tudi napake
Seveda pa ob tem seveda ni vse idealno in sem naredil tudi kar nekaj napak, čeprav ne usodnih. Hrano bi moral zapakirati v bolj raznolike pakete, da imaš občutek, kot da vsak dan poješ nekaj drugega. Tudi veslaške vozičke bi moral pred prevzemom bolje pregledati. Že slab teden namreč veslamo z enim polomljenim vozičkom, ki ga sedaj držijo skupaj vezice in lepilni trak! Kaj bi človek brez teh dveh stvari!? Nekoč mi je neki jadralec dal dober nasvet. Na barki moraš imeti vedno lepilni trak, vezice in WD 40. In ko tako potegnem črto, lahko skoraj rečem, da so za uspešno prečenje oceana v 90 odstotkih odločilne priprave in je zasluga veslanja samo desetodstotna. Če dobro pripraviš barko in samega sebe, potem je življenje na morju prijetno in nimaš težav. Paziti moraš le toliko, da si ne polomiš kakšne kosti in da pridno zapiraš vrata kabin, da ti ne bi vdrla voda. Kajti ko si enkrat na morju, ni več poti nazaj.
V uvodu sem napisal, le še dobrih sedem dni. Skoraj evforično. Se pa vsi štirje še kako zavedamo, da bo teh sedem dni tudi zaradi tega še bolj zahtevnih. Ker smo že skoraj tam in nam v teh dneh lahko pade pozornost in se zgodi napaka. Ampak po skoraj 4300 preveslanih miljah je 400 vendarle mala malica in če bo treba, bomo do obale, karikirano seveda, tudi plavali…
