»Z januarjem začnem redno telovaditi in se zdravo prehranjevati.« »Konec bo nepotrebnega zapravljanja.« »Letos res preneham kaditi.« »Manj bom na telefonu in več časa z družino.« »Kariera bo na prvem mestu.«
Zveni poznano? Novo leto pogosto začnemo s takšnimi in drugačnimi (za)obljubami samim sebi. A ničkolikokrat že ob koncu uvodnega meseca novega leta začetni zagon upade, na entuziastično zastavljene cilje pa se občasno spomnimo s kančkom slabe vesti …
»Zaobljube niso pomembne zato, ker bi jih morali brezpogojno izpolniti, temveč zato, ker razkrivajo naše vrednote, potrebe in hrepenenje po razvoju,« morebitno slabo vest pomirja psihologinja in doktorica psihoterapevtske znanosti Tjaša M. Kos. »Zaobljube delujejo kot psihološki most med tem, kje smo danes, in tem, kam si želimo priti. Prav v tem procesu – v razmisleku, upanju in zavestni nameri – se skriva njihova največja vrednost.« Že sama odločitev za izboljšanje ali spremembo pozitivno vpliva na našo samozavest in duševno zdravje. Je pa pomembno, da zaobljube oblikujemo tako, da nas bodo podpirale in ne ovirale.
Od pogleda nazaj k pogledu naprej
Refleksije, sklepi, zaobljube, sploh ob novem letu, niso novodobna iznajdba, saj so jih poznala že stara ljudstva. Tudi zato sodobna psihologija pogleda na preteklo leto ne razume kot nostalgijo, temveč kot potencialno zelo koristen reflektivni obred – če je izveden na podporen način, poudarja Tjaša M. Kos.
»Ljudje imamo potrebo, da svoje izkušnje povežemo v smiselno zgodbo. Letni pregled nam pomaga razumeti, da dogodki niso le nizi nepovezanih epizod, temveč del širše osebne naracije: kaj se mi je zgodilo, kaj me je zaznamovalo, kaj sem se naučil.« Gre za temelje, ki pomagajo pri oblikovanju realnejše, zrelejše samopodobe, hkrati pa ob tem, »ko se zavestno ozremo nazaj, pogosto odkrijemo, da smo dosegli več, kot si sprva mislimo. To krepi občutek kompetentnosti in zmanjšuje tendenco, da se vidimo predvsem skozi pomanjkljivosti ali nedokončane cilje.«
S pregledom oziroma refleksijo preteklega povezujemo več temeljnih psiholoških potreb: potrebo po smislu, koherentni življenjski zgodbi, učenju iz izkušenj in čustveni regulaciji. »V terapevtskih in coaching pristopih je refleksija preteklih obdobij pogosto osrednje orodje. Pri tem se psihološka dobrobit navezuje predvsem na integracijo izkušenj,« dodaja psihologinja.
Kompas, ki nas usmerja skozi vihar življenja
Ozrimo se še v prihodnost – k zaobljubam. Zakaj jih sodobni človek sploh potrebuje? Ne gre le za naključje ali »zgolj« seznam želja, saj so zaobljube odgovor na temeljne potrebe človeške psihe. Človeški um namreč težko prenaša občutek kaosa, medtem ko zaobljube delujejo kot notranji zemljevid: pomagajo nam razporediti prioritete in usmeriti pogled v prihodnost, namesto da bi obstali v preteklosti ali negotovosti.
»Zaobljube so več kot le načrti. So način, kako si razlagamo sebe, svoje življenje in prihodnost ter si jo strukturiramo tako, da imamo občutek večjega nadzora – in s tem več varnosti. Delujejo kot kompas ali 'rešilni obroč', ki nam pomaga, da splavamo skozi turbulence in viharje življenja,« pojasnjuje Tjaša M. Kos.
Izpostavi še eno temeljnih človeških psiholoških potreb – potrebo po notranji skladnosti, torej usklajenosti naših misli, čustev, vrednot in vedenja. Kadar to skladnost doživljamo, občutimo notranji mir, stabilnost in smisel, ko pa zaznamo razkorak med tem, kdo smo, in tem, kdo bi želeli biti, se pojavi notranja napetost. Zaobljube lahko to napetost uravnavajo, saj predstavljajo most med trenutnim in želenim jazom. »Zaobljub ne potrebujemo zato, ker bi morali biti popolni ali 'boljši', temveč zato, ker nam pomagajo živeti bolj zavestno. Kažejo, da razmišljamo o sebi, svojem življenju in prihodnosti – in prav ta refleksija je ena ključnih značilnosti duševnega zdravja, osebne rasti in zadovoljstva z življenjem,« dodaja psihologinja.
Postavljanje zaobljub zmanjšuje občutek negotovosti in hkrati krepi upanje, da lahko vplivamo na prihodnost, s čimer je povezan tudi naš občutek smisla v vsakdanjem življenju. »Zaobljube so ogledalo naših vrednot – zdravja, odnosov, varnosti, uspeha, miru – in hkrati kazalnik, da je sprememba mogoča. Aktivirajo upanje, optimizem in vero v možnost spremembe. Takšna naravnanost ima zaščitno vlogo za duševno zdravje, saj zmanjšuje občutek stagnacije in povečuje aktivacijo, ki je ključni element psihološke odpornosti,« pojasnjuje.
Če se k zaobljubam zavežemo v času okoli novega leta, ima to še dodaten pozitiven učinek: normalizacijo naše želje po spremembi. Oklica »mojo zaobljubo«, pa kar koli že to je, decembra sprejme drugače, kot če bi jo izrekli sredi julija. Sredi poletja bi nas bližnji najbrž povprašali, kaj se je zgodilo, da si želimo spremembe, medtem ko ob novem letu takega odziva običajno ni. Še več, novoletne zaobljube niso le družbeno sprejemljive, ampak celo zaželene. »Ker si zaobljube ob tem času postavlja veliko ljudi, je želja po spremembi družbeno sprejeta in manj obremenjena s sramom. Nimamo občutka, da je z nami 'nekaj narobe', ko se odločimo za spremembe, o katerih smo dolgo razmišljali. Ob novem letu je sprememba družbeno podprta, kar mnogim olajša prvi korak – na primer pri opuščanju kajenja, pitja alkohola ali pri spreminjanju nezdravih prehranjevalnih navad. Takšno družbeno vzdušje je lahko zelo spodbudno, saj olajša prvi korak na poti do spremembe.«
Dovoljenje za napake
Najočitnejši izziv novoletnih zaobljub je kratkotrajnost začetne motivacije. »Začetni zagon je pogosto čustven in tesno povezan s simboliko novega leta, ko še nismo oblikovali stabilnih navad. Ko navdušenje popusti, se soočimo z realnostjo vsakdana – in marsikatera zaobljuba takrat zbledi. To se lahko poveže z občutki neustreznosti, tesnobe in zmanjšano vero vase oziroma prispeva k oslabljenju samopodobe.«
Ali je potem v tem obdobju sploh smiselno postavljati novoletne zaobljube? »Psihološko gledano odgovor ni črno-bel: zaobljube ob novem letu same po sebi niso ne dobre ne slabe. Njihova vrednost je odvisna od tega, kako jih razumemo, zakaj si jih postavimo in kaj z njimi počnemo, ko začetni zagon popusti,« odgovarja psihologinja.
Poleg naštetega je pomembna tudi naša interpretacija neuspeha. »Ko zaobljube ne uresničimo tako, kot smo si zamislili, pogosto zaključimo, da nismo dovolj disciplinirani ali vztrajni. A primerneje je, da nihanja razumemo kot del procesa. Spomnimo se, da v naravi stvari ne potekajo linearno in noben napredek ni linearen. Vse niha – tudi naš napredek in naša sposobnost doseganja ciljev. Včasih je potreben korak nazaj, da lahko kasneje naredimo dva naprej.« Prav zato se v terapiji pogosto spodbuja tako imenovana perspektiva rasti (growth perspective), ki nas opolnomoči, da rastemo tudi takrat, ko zunanji rezultati morda neposredno ne kažejo spremembe.
Kje je točka preloma, ko zaobljube namesto motivacije postanejo breme? Psihologinja Tjaša M. Kos to primerja z uporabo pripomočka, kot je nož: »Vsi se strinjamo, da je nož zelo uporaben. Z njim si lahko odrežemo kos kruha ali pa prst, odvisno od tega, kako ga uporabimo. Podobno je z novoletnimi zaobljubami: da bi nam služile kot vir rasti, jih moramo oblikovati tako, da nas dejansko podpirajo.« Zaobljube postanejo breme, kadar izgubijo svojo podporno funkcijo in začnejo delovati proti naši duševni dobrobiti. To se lahko zgodi, če izhajajo iz zunanjih pričakovanj – družbe, družine ali družbenih omrežij – ali iz primerjanja z drugimi, saj pogosto ne odražajo naših resničnih potreb. Bremenijo nas tudi, kadar uspeh ali neuspeh pri dosegi cilja enačimo z lastno vrednostjo (sem oziroma nisem »dovolj dober«). Omenjenim negativnim scenarijem je skupno, da nas namesto občutka izpolnjenosti preveva občutek dolžnosti, krivde ali sramu, hkrati pa vsako odstopanje od načrta dojemamo kot osebni poraz, kar oslabi našo samopodobo in poveča občutek tesnobe. »Namesto da bi nas spodbujale k rasti, lahko zaobljube tako postanejo vir dodatne anksioznosti.« Zato si bomo naredili veliko uslugo, če novoletne zaobljube razumemo bolj kot smer, ne pa kot preizkus uspešnosti. »Oblikujmo jih kot namere, tendence ali celo kot eksperiment učenja – in si pri tem dovolimo napake,« sklene Tjaša M. Kos.
