Brane Šalamon
Niti ne štiriminutni videoprispevek z naslovom Houston, we have a problem! (Houston, imamo problem!), zgodovinske besede v času poleta vesoljske ladje Apollo 13 leta 1970, je na spletnem portalu Yotube in nasploh v spletnih družabnih omrežjih vzbudil veliko pozornost. Več kot 600 tisoč ogledov je dokaz, da tedanji problemi z vesoljskimi poleti še danes vzbujajo pozornost. Avtorja tega kratkega posnetka sta Boštjan in Žiga Virc in z njim napovedujeta dokumentarno dramo o domnevnem skrivnem jugoslovanskem vesoljskem programu, ki naj bi ga ZDA odkupile od Tita.
Jugoslovani pred Američani?
Novomeščan Žiga Virc, režiser kratkega filma Trst je naš, ki je bil del diplomske naloge na ljubljanski AGRFT, je s tem filmom pred skoraj tremi leti vzbudil veliko pozornost. Razburil je celo italijanski politični vrh z zunanjim ministrom na čelu in sedaj ponovno razburja, celo ves svet. Pripravlja se na snemanje filma, ki naj bi razkril, da je nekdanji jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito leta 1961 ob obisku v Washingtonu takratnemu ameriškemu predsedniku Johnu F. Kennedyju prodal znanje o vesoljski tehnologiji, ki jo je razvil slovenski inženir raketne tehnologije Herman Potočnik - Noordung. Herman Potočnik, s psevdonimom Hermann Noordung, je avtor knjige Problem vožnje po vesolju - raketni motor z leta 1928, ki velja za eno ključnih del astronavtike. Med drugim je bil tudi izumitelj geostacionarnega umetnega satelita in njegova zamisel tega satelita je bila vključena v pomembni film Odiseja 2001. Poznavalci vedo povedati, da so Potočnikovi dnevniški zapiski izmišljotina in da je bil tudi vojaški objekt 505, kjer naj bi se dogajal jugoslovanski raketni program, relativno primitivno urejeno podzemno letališče.
"Z Boštjanom Vircem, mojim stricem, sva iz raznih virov postavila hipotezo, ki jo zdaj poskušamo v čim večji meri potrditi. Midva se v bistvu sprašujeva podobna vprašanja kot vi in sva odprta za kakršnekoli strokovne obrazložitve v eno ali drugo smer. Bral sem o tem, da določeni poznavalci menijo, da ni za gospodom Potočnikom ostal noben dokument več. Vendar je tukaj smiselno citirati iste poznavalce, ki so hkrati omenili, da teh dokumentov ni na našem območju zato, ker naj bi vse Potočnikove osebne predmete ameriška obveščevalna služba leta 1945 odnesla iz njegovega stanovanja na Dunaju. To pa je za nas kvečjemu korak naprej in dober podatek, saj o tem tudi govori naš film. Torej bomo raziskovali dalje, kaj in kam so njegove stvari odnesli. In pa - kdo jih je v resnici odnesel. Željava oziroma objekt 505 pa je bil takrat eden največjih in najdražjih vojaških objektov v Evropi nasploh. Razpolagal je z najmodernejšimi tehnologijami tistega časa in bil projektiran za odboj napada z atomsko bombo. Torej bi težko govorili o primitivnem letališču," pravi Žiga Virc, ki se tudi zaveda, da bi lahko zgodovino raziskovanja vesolja obrnil na glavo, če bi res postregel z drugačnimi podatki.
"Tega se seveda zavedam in zato kot filmski ustvarjalci tudi nočemo biti preveč senzacionalistični v tem trenutku. Gremo korak po koraku. Zdaj imamo hipotezo. Naš namen je v prvi vrsti narediti dober film na podlagi čim več novih dejstev, katerega si bodo gledalci z zanimanjem ogledali. Mi pa jim bomo postregli z dobro zgodbo. Bi pa opomnil, da sta se ta teden z napovednikom ukvarjala tudi Bill Barry, Nasin glavni zgodovinar, ter Roger Launius, kustos Državnega muzeja aeronavtike in vesoljske tehnologije v Washingtonu. Dobili smo tudi sliko, ko so kmalu po misiji Apollo 11 ameriški astronavti Titu prinesli kamen z Lune. Danes ponoči sem imel intervju za eno večjih radijskih oddaj o vesolju v ZDA in eden od poslušalcev me je opomnil, da obstaja Kennedyjeva zahvala Titu za njegov prispevek k Apollo programu. Tega naj bi našli v narodnem arhivu v ZDA. Naš adut pa je tudi Herman Potočnik, pionir astronavtike. Menim, da je gospod Potočnik premalo poznan, in imam željo osvetliti njegov prispevek k svetovni znanosti na področju vesoljskih poletov. Torej nas čaka še veliko zanimivega dela!"
Raziskovanje se nadaljuje
So nam potem v zadnjega pol stoletja "lagali" o svetovnem, ameriškem in sovjetskem vesoljskem programu?
"To je naša hipoteza in tema filma. Trenutno ne govorimo o tem, kaj bo igrano in kaj dokumentarno, temveč o tem, kaj bomo lahko potrdili in česa ne. Več stvari, ki jih bomo lahko potrdili, toliko bolje za film. V sredo so, na primer, v oddaji 24 sata objavili izjavo Mika Vucelića, konstruktorja Apollo modulov. Trdil je, da ga je Tito poklical k sebi. Tito je po besedah Mike dejansko želel ustvariti svoj vesoljski program. Mike ga je sicer zavrnil, vendar so za našo zgodbo take novice zelo intrigantne, saj nam odpirajo nova vprašanja."
Orson Welles je lahko uspel s svojo radijsko igro The War of the Worlds, ker je nastala v času krize, ko so ljudje potrebovali nekaj drugega. Se nam to dogaja tudi sedaj?
"Eden zelo zanimivih komentarjev, ki smo jih prejeli na Youtubu, je bil ‚končno film, ki spet ne razdružuje narodov bivše Jugoslavije, ampak jih povezuje v eno zgodbo’. Iz naše hipoteze je razvidno, da vse temelji na tehnologiji in politiki. Vendar sem iz nešteto odzivov opazil, da je naš napovednik v resnici spodbudil zelo močna čustva. In to je zame najmočnejša sestavina filma. Temu aspektu se bom tudi intenzivno posvetil, saj je ta za film ravno tako pomemben kot denimo določena zgodovinska dejstva. Odzivi so se velikokrat namreč popolnoma oddaljili od tehnologije in prešli na emocije različnih narodnosti Jugoslavije, zgodovine, razpada, pomenu Tita, prosperiteti Jugoslavije v 60. letih in življenju v njej… Film bo sicer združeval stvari, katere ljudi očitno zanimajo - vesolje, teorije zarote, Tito kot velika osebnost nekoč velike države. Če na to dodamo še emocije balkanskih narodov in naklonjenost mitologiji, je rezultat pač buren."
Nekajkrat ste zatrdili, da dokudrama o jugoslovanskem vesoljskem programu ni potegavščina, na številnih straneh v tujini nekateri celo resno razpravljajo o tej možnosti. Je mogoče, da bi ljudje začeli verjeti v nekaj drugega?
"Naj mi nekdo pokaže uspešen film svetovne kinematografije, katerega so ustvarjalci naredili ‚za hec’. Jaz ga ne poznam. Seveda naš projekt ni šala, lotili smo se ga z vsemi razpoložljivimi produkcijskimi sredstvi in znanjem. Z že potrjenimi evropskimi financami namreč marca začenjamo predprodukcijo z nemškimi partnerji, konec leta pa imamo že rezervirano mesto na enem bolj elitnih pitchingov (predstavitev projekta) na zboru urednikov vseh največjih svetovnih televizijskih hiš."
Resnica je drugačna
Miha Turšič, direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij KSEVT v Vitanju, kjer od leta 2006 vsak teden obišče spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga vsaj sto obiskovalcev in se ukvarjajo tudi z zapuščino Hermana Potočnika (lani so izdali na primer posodobljen prevod Potočnikovega temeljnega dela), ima o govoricah, da naj bi Tito prodal Potočnikove dnevnike v Ameriko, povsem drugačno mnenje:
"Hipoteza, da obstajajo Potočnikovi dnevniški zapiski, je izmišljotina (angleško mock up). Edini zgodovinski dokaz o znanstvenem delu Hermana Potočnika Noordunga je njegova knjiga Problem vožnje po vesolju - raketni motor, ki je izšla leta 1928 izvirno v nemškem jeziku pri berlinski založbi Verlag Schmidt. Junija, avgusta in septembra 1929 je bil v reviji Science Wonder Stories objavljen prvi delni prevod knjige v angleščini (ZDA). Ta objava je usodno vplivala na drugo generacijo vesoljskih znanstvenikov na Zahodu. Šest let kasneje, leta 1935, je izšel v Sovjetski zvezi prvi delni prevod knjige v ruščino. Ta prevod je zagotovo vplival na sovjetski vesoljski program. Dokument iz tistega časa je izvod Potočnikove knjige, v kateri so zapiski in komentarji ruskega raketnega tehnologa Mihaila Tihonravova, najbližjega sodelavca Sergeja Koroljova. Pomembno je še omeniti Aca Pasternjaka (ustni vir), ki mu je na obisku pri Potočnikovi svakinji leta 1969 na Dunaju na Neuegasse 1 ta povedala, da so leta 1945 agenti ameriške armade (projekt Paperclip, op. M. T.) odnesli Potočnikove rokopise, skice in načrte, za katere je znano, da jih je Potočnik risal sam. Iz povedanega se vidi, da je Potočnik nedvomno vplival na znanstvenike, tudi na tiste, ki so kasneje sodelovali pri poletu človeka na Luno, toda popolnoma drugače, kot je to predstavljeno v omenjenem ‚mokumentarnem’ filmu."
Podrobnosti o projektu Huston, we have a problem še ni, lahko gre za dokumentarec, za satirični dokumentarec ali kaj drugega. Popolna ali delna umetniška svoboda interpretiranja verjetno ni neomejeno pričakovana?
"Kot sem že omenil, gre v tem primeru za mokumentarni film. V tem kontekstu naj omenim mojstrovino Orsona Wellesa, F for fake, ki laž prikaže kot prepričljivo resnico, resnično pa deluje kot izmišljeno. Tudi v tem aktualnem primeru je to legitimna umetniška metoda. Umetniška svoboda je neizpodbitno neomejena."
