Krivično bi bilo dejati, da to velja zgolj pri nas, zato je morda pravilneje zapisati, da je kar v človeški naravi na splošno, da krivce za svoje težave vseh vrst vsaj sprva raje iščemo drugje in pri drugih kot pri sebi. Seveda takšni niso vsi, večina pa zagotovo, saj je to pač precej lažje kot posesati pred lastnim pragom. Dokazov za to je nič koliko, na neki način pa je enega prinesla tudi nedavna raziskava Avto-moto zveze Slovenije (AMZS), v kateri so sodelujoči ocenjevali našo prometno kulturo. In pod črto ocenili, da je ta v Sloveniji na zelo nizki ravni – le vsak deseti anketiranec je namreč menil, da je dobra!
Velika večina ima o sebi dobro mnenje
Med glavnimi razlogi, ki botrujejo tako negativnim ocenam, so anketiranci navajali predvsem agresivnost in nepotrpežljivost, neupoštevanje prometnih pravil, pomanjkanje medsebojnega spoštovanja ter pomanjkanje pozornosti. Kljub temu, da je prometna varnost v Sloveniji, če jo ocenjujemo po kriteriju števila umrlih v prometnih nesrečah, lani po kar nekaj letih napredka nazadovala (več o tem v sosednjem članku), takšni »negativni« rezultati vendarle vsaj malce presenečajo, pravijo pri AMZS, sami pa dodajamo, da je vse skupaj vsaj malce čudno zaradi tega, ker v isti raziskavi večina same sebe ocenjuje za dobre voznike (takih je kar 65 odstotkov), več kot četrtina (26 odstotkov) pa kar za zelo dobre – (zelo) pozitivno oceno je tako samim sebi dodelilo kar 91 odstotkov voznikov! Res je sicer, da to, da je nekdo dober voznik, avtomatsko še ne pomeni, da je tudi kulturen, a po drugi strani se ogromno lastnosti dobre in kulturne vožnje medsebojno neposredno prepleta. In če hkrati dodamo denimo podatek, da kar 72 odstotkov voznikov meni, da najbolj negativno na kulturo vožnje na slovenskih cestah vplivata agresivnost in nepotrpežljivost voznikov … Da, tako zelo hitro pridemo do omenjenega sesanja pred lastnim pragom in kazanja s prstom na druge.
No, seveda vseh omenjenih številk med seboj vendarle ne moremo povsem neposredno primerjati, saj je prometna kultura vendarle precej širši pojem kot zgolj vozniška kultura. Tako tudi ne čudi, da so se na vrhu lestvice najbolj motečih udeležencev znašli uporabniki električnih skirojev in kolesarji. Prvi motijo kar 64 odstotkov anketirancev, drugi pa 45 odstotkov (možnih je bilo več odgovorov), pri čemer menijo, da ti pogosto vozijo brez upoštevanja pravil, s čimer ogrožajo sebe in druge.
Povezava med splošno kulturo in kulturo vožnje
Sami o sebi imamo torej slovenski vozniki dobro mnenje, o kulturi drugih slabo; kaj pa pravi stroka? »Z oceno anketirancev se lahko samo strinjam,« denimo poudarja prometni psiholog Marko Polič in nadaljuje: »Na nizko raven prometne kulture v neki državi, tudi pri nas, predvsem kaže stopnja prometne varnosti, ki se kaže tudi v številu trkov, mrtvih in ranjenih. V tem žal precej presegamo prometno bolj razvite države. Po obdobju izboljševanja se je prometna varnost v zadnjem času spet začela slabšati oziroma vsaj stagnirati. Kot so pokazale neke starejše mednarodne raziskave (SARTRE), se slovenski vozniki od tistih iz prometno razvitih držav pomembno razlikujejo pri presoji, kaj je agresivna vožnja. Slednji so veliko bolj občutljivi nanjo in se tudi sami ustrezneje vedejo. Vsega tistega, kar so anketiranci našteli, je pri nas preveč – preveč je nestrpnosti, prehitre vožnje, nepotrebnih in nevarnih manevrov, da ne omenjam raznih nebesednih nespodobnih znakov ali celo nasilnih izpadov, vse prepogosto zaradi alkoholiziranosti. Kultura vožnje in kultura pitja sta pač povezani.«
Pa ne le kultura vožnje in kultura pitja, lahko bi rekli, da je s kulturo vožnje povezana tudi kultura na splošno. Večkrat namreč lahko slišimo, da vozimo tako, kot živimo, prva sta o tem že leta 1949 pisala Tillmann in Hobbs. Da se naša splošna kultura zgolj zrcali tudi pri kulturi za volanom, oziroma še več, da tam marsikdo še dodatno sprošča svoje frustracije, se strinja tudi Marko Polič: »Temu mnenju lahko samo pritrdim. Svoje frustracije in napetosti mnogi vozniki sproščajo med vožnjo v avtomobilu kot priročnem sredstvu. Pri nekaterih gre lahko tudi za nizko samooceno, pa želijo z nevarno vožnjo poudariti svoje 'sposobnosti'. Mnogi v vožnjo vpletajo tudi nevozniške vsakdanje dejavnosti, zunaj vožnje nenevarne, med vožnjo pa potencialno ogrožajoče, kot so na primer telefoniranje, pošiljanje sporočil … Vse to je del vozniške kulture ali, točneje, nekulture.«
Čarobne formule ni
No, eno je o problemih govoriti in iskati krivce, drugo pa iskati rešitve. Nekatere se sicer ponujajo kar same, a se hitro kje zatakne. Kot pravijo pri AMZS, bi bil denimo eden od načinov za izboljšanje stanja poostren nadzor, toda kaj, ko je prometnih policistov (pre)malo. Pri uporabi »palice« za kršitelje bi lahko pomagale sodobne tehnologije za spremljanje prometa, a tudi pri tem se večinoma zapleta. Kratkoročno zato obstaja predvsem ena rešitev – več odgovornosti in več medsebojnega spoštovanja med udeleženci v prometu. »Tako kot na drugih področjih se tudi v prometu pozitivne spremembe začnejo pri vsakem izmed nas: z več potrpežljivosti, strpnosti in odgovornosti, s spoštovanjem pravil ter z zavedanjem, da lahko že z majhnimi dejanji prav vsak posameznik prispeva k boljši prometni kulturi, s tem pa tudi k zmanjševanju števila prometnih nesreč,« je pozval predsednik AMZS Marko Belšak.
Če omenjeno dobesedno vsak lahko stori nemudoma, druge rešitve medtem zahtevajo nekaj več časa, morda tudi kakšen poseg v zakonodajo. Kot pravi Erik Logar, vodja področja varne mobilnosti pri AMZS, so pri tej že večkrat izrazili pobudo, da bi k nadaljnjemu napredku na področju prometne varnosti prispevale periodične osvežitvene vožnje, ki bi jih izvajali učitelji vožnje. »Ocenjujemo, da bi bile te najbolj učinkovite na vsakih 10 let, kolikor je tudi veljavnost kartice vozniškega dovoljenja, pri čemer osvežitvena vožnja ne bi vplivala na nadaljnjo veljavnost dovoljenja. Veseli nas, da tej pobudi pritrjuje tudi 73 odstotkov anketirancev v naši raziskavi, pri čemer jih večina meni, da bi moralo to postati zakonska obveza,« je povedal Logar in dodal, da strošek teh voženj ne bi smel biti na plečih državljanov, s čimer se strinjajo tudi anketiranci: »Skoraj polovica anketirancev meni, da bi strošek osvežitvenih voženj morale kriti zavarovalnice, slaba tretjina pa je navedla, da bi to morala pokriti pristojna ministrstva iz državnega proračuna. Med primernimi financerji bi bil zagotovo tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje, saj bi vsako zmanjšanje števila poškodovanih v prometnih nesrečah pomenilo tudi manj izdatkov za zdravljenja, v primeru zmanjšanja števila nesreč s hudimi telesnimi poškodbami pa bi se sprostilo tudi nekaj bolnišničnih kapacitet. Dejstvo, da se vsak evro, vložen v prometno varnost, povrne več kot enkrat, le še potrjuje upravičenost te pobude.«
Da ne obstaja čarobna formula v obliki enega ukrepa, ki bi lahko rešil naše prometne težave, se strinja tudi Marko Polič, ki pravi, da bi moral biti v ospredju razvoj in spodbujanje splošne kulture strpnosti, odgovornosti ter spoštovanja drugih, tako nasploh kot v prometu. »To je naloga celotne družbe, od družine do šole in drugih oblik druženja. Spremeniti je treba tisto miselnost, ki varnost podreja zabavi in alkoholu oziroma se ne zaveda njune povezanosti. Pomembne so preventivne akcije, kot občasna opozorila na upoštevanje zahtev varnosti, ki jih zanemarjamo, in seveda nadzor, namenjen neposrednemu opozorilu kršitelja in sankcioniranju kršitve. Šele sistematično, naporno in dolgotrajno delo na vseh področjih lahko pripelje do boljše vozniške kulture in manj nesmiselnih žrtev njenega pomanjkanja,« je še poudaril Polič.
