Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije, je ena najvidnejših slovenskih zagovornic enakosti spolov. V politiki in civilni družbi je dejavna že od časa Jugoslavije in spada med tiste javne osebnosti, ki tudi desetletja pozneje vztrajajo pri istih temeljnih vprašanjih: enakosti, socialni varnosti in politični zastopanosti žensk. Na dosežke ženskega gibanja ne gleda skozi rožnata očala ali z nostalgijo, temveč z jasnim zavedanjem, da so bile vse pridobljene pravice rezultat dolgotrajnih bojev – in da nobena ni samoumevna in zagotovljena za vedno.
»Tematika ostaja vedno enaka. Spreminja se le stopnja ogroženosti doseženega in možnost, da naredimo korak naprej,« pravi. »Če smo začeli v stoletju, ko ženske niso smele na fakulteto, se niso mogle včlaniti v politične stranke, voliti ali biti izvoljene in niso mogle opravljati številnih poklicev – potem je pot, ki smo jo prehodile do danes, fantastična. Samo trajala je 200 let.« A prav ta dolga zgodovina bojev po njenem mnenju dokazuje nekaj bistvenega: spremembe se ne zgodijo same od sebe. »Če ne bi vsaka generacija prehodila svojega koščka poti, bi bili še vedno tam, kjer smo bili v 19. stoletju.«
Čeprav se včasih zdi, da starejše generacije na mlajše gledajo z nerazumevanjem, Sonja Lokar v mlade verjame. Verjame, da bodo od predhodnic prevzele in s ponosom nosile baklo boja za enakost. Njeno sporočilo mladim ženskam je preprosto: povezovanje in kolektivno delovanje. »Odpri oči, poglej, kako stvari stojijo, in se združuj z ljudmi, ki mislijo, da je treba kolektivne dosežke braniti. In jih brani skupaj z drugimi.« Kajti prav v tem vidi največjo moč družbe. »Ljudje imamo v resnici le drug drugega. To sposobnost, da sodelujemo in se skupaj zoperstavimo izzivom.« Zato verjame, da se bo zgodba nadaljevala. »Vsaka generacija mora prehoditi svoj košček poti. In jaz sem prepričana, da bo štafeta šla naprej.«
Izgubljena varnost tranzicije
Ko primerja položaj žensk pred osamosvojitvijo in danes, poudari predvsem eno veliko spremembo – izgubo občutka ekonomske varnosti. Formalne pravice so sicer ostale zapisane v zakonih, vendar se je družbeni okvir bistveno spremeni, druge (ko je pokojninski sistem še vedno upošteval, da so ženske nosilke neplačanega skrbstvenega dela, in je bil zato za ženske ugodnejši kot za moške) pa so sčasoma izginile.
Najočitnejši primer je trg dela. Mlajše generacije po njenem mnenju pogosto sploh ne vedo več, kaj pomeni stabilna zaposlitev, saj živijo v svetu prekarnih oblik dela, samozaposlitve in kratkotrajnih pogodb.
Tranzicija je po njenem pustila tudi dolgoročne socialne posledice. Veliko ljudi, zlasti žensk iz industrije, je zaradi zapiranja tovarn izgubilo delo in končalo v prezgodnji upokojitvi. »Če danes pogledamo najstarejše kohorte žensk, vidimo pravzaprav žrtve tranzicije. Delovnih mest ni bilo več, rešitev pa je bila prezgodnja upokojitev – in potem so ostale z zelo nizkimi pokojninami.«
Bitke, ki so jih ženske dobile
Kljub tem spremembam pa Sonja Lokar poudarja, da je bilo slovensko žensko gibanje po osamosvojitvi izjemno uspešno pri obrambi nekaterih ključnih socialnih pravic. »Kar smo ženske v Sloveniji naredile po prehodu iz enega sistema v drugega, meji na čudež.« Ohranjen je sistem javnih vrtcev, ki omogoča visoko zaposlenost mater, pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je zapisana v ustavi, država pa še vedno zagotavlja eno najdaljših in najbolje plačanih porodniških odsotnosti.
»Porodniška, eno leto stoodstotno plačana – skoraj nikjer na svetu je ni. Pri nas je še vedno.« Ne gre pozabiti na premik pri delitvi skrbstvenega dela. »Premaknilo se je že to, da imamo očetovski dopust in da ga očetje dejansko uporabljajo. Sama bi si želela še več – da bi bilo res na pol – ampak spremembe se dogajajo.«
Nekoč ob boku skandinavskim državam
Ženske pa so ob tranziciji izgubile nekaj drugega: politično moč. V socialističnem sistemu je bila formalna zastopanost žensk v političnih organih relativno visoka, po prvih demokratičnih volitvah je strmo padla.
»Ko smo spremenili sistem, so ženske praktično 'odletele' iz vseh organov, ki so dejansko odločali o našem življenju,« pravi Sonja Lokar. Po njenem mnenju je bil eden od razlogov tudi strateška napaka ženskega gibanja. Ženske so bile sicer zelo aktivne v civilni družbi, na protestih in v demokratizacijskih gibanjih, vendar so bile redko med ustanoviteljicami novih političnih strank. »Nove stranke so nastale kot moška orodja. Moški so se tam združili in tudi odločali o tem, kdo bo kandidiral. In če nimaš kandidatk, potem tudi izvoljenih žensk ne bo.« Rezultat je bil dramatičen: delež poslank je po prvih volitvah padel s približno 27 na 11 odstotkov. »Vedeti je treba, da je bilo v tistih časih 27 odstotkov enako ali pa še bolje kot v Skandinaviji, 11 odstotkov pa je veljalo za svetovno povprečje.«
Ključna ekonomska neodvisnost
Mladi danes živijo v času, ki ga zaznamuje negotovost, pravi. Podnebna kriza, nestabilen trg dela in občutek, da se družba nenehno premika iz ene krize v drugo, otežujejo oblikovanje življenjske perspektive. »Ko mladi gledajo naprej, vidijo podnebne težave, negotovost dela in občutek, da se svet lahko hitro sesuje.«
Skrbi jo porast idej med mladimi o vrnitvi v domnevno harmonične čase, ko naj bi bile družbene vloge jasne. »Najbolj me skrbi, da se iščejo rešitve v 'dobrih starih časih', ko je bilo vse v redu in so vsi vedeli, kaj je njihova vloga. Kakšna neumnost,« pravi. »In kar me še bolj skrbi – da mladi ljudje to kupujejo.«
Po njenem mnenju je za večino žensk edina realna varnost ekonomska neodvisnost. »Edina stvar, na katero se lahko zaneseš, je, da stojiš na svojih nogah. Da imaš izobrazbo, službo in nisi od nikogar ekonomsko odvisna.«
