»Država in javne institucije nas ne slišijo,« je jasen Tomaž Mencinger iz Podbrda, ko opisuje, kako se v Baški grapi počasi zapira vse. Zaprli so jim banko, odpeljali bankomat, pošto preselili na bencinski servis, tudi referenčna ambulanta od tega meseca ne deluje več. Župan kraške občine Komen Erik Modic situacijo opiše kot absurdno. Da v Štanjelu, kraškem turističnem biseru, še ohranjajo bankomat, mora občina ponudniku bankomata plačati 7200 evrov na leto. V Idriji bodo lahko kaj kmalu usodo oddaljenih občin občutili dializni bolniki in bolniki z rakom, saj jim tamkajšnji zdravstveni dom zaradi nove zakonodaje ne bo mogel več omogočati nenujnih prevozov na dializna in druga zdravljenja. Zakaj? Zato ker država pri pripravi zakona ni hotela slišati o težavah odročnejših zdravstvenih domov. »Prepričan sem, da tega problema ne bi bilo, če bi ga imeli v Ljubljani,« pravi donedavni direktor Zdravstvenega doma Idrija Tomaž Glažar. »Država nas popolnoma ignorira,« dodaja. Sogovorniki opozarjajo, da so ob zapiranjih najprej res prizadeti najranljivejši: starejši, bolniki in nevešči digitalnega poslovanja, na dolgi rok pa s tem izgublja tudi celotna skupnost.
Krajši delovni čas na enajstih poštah
Pošta Slovenije je letos na 111 poštah skrajšala delovni čas, mnoge so samo še en dan v tednu odprte tudi popoldne. Ko govorimo o zapiranju in krajšanju delovnega časa pošt, zapiranju bank, bankomatov, vse težjem zagotavljanju zdravstvenih storitev, ne govorimo več o skrajnih robovih Breginjskega kota ali Suhe krajine. Val krčenja javnih storitev je zajel občinska središča. S februarjem so brez banke ostali v Komnu, zaprli jo bodo v Hrastniku, Šoštanju, brez ene same banke bodo v kratkem v Kobaridu …
V Baški grapi ljudje ne spijo, aktivno se upirajo centralizaciji in poskušajo preživeti kljub težjim razmeram. Turizem postaja vse pomembnejša dejavnost, lani so vstopili v prestižno mrežo Gorniških vasi, Podbrdo je ena večjih krajevnih skupnosti v občini Tolmin. Tudi zato jih takšen odnos bank, predvsem pa države, ki za zdaj tega ne zmore preprečiti, toliko bolj boli. »Bankomat v Podbrdu ni le sodobna storitev, temveč nujna infrastruktura, ki zagotavlja osnovno finančno dostopnost prebivalcem kraja in okoliških zaselkov. Številni prebivalci, zlasti starejši, gibalno ovirani in tisti brez osebnega prevoza, so od bankomata neposredno odvisni. Najbližji je na Mostu na Soči, kamor mora starejši Podbrdčan z avtobusom,« Tomaž Mencinger ugotavlja, da bo slednji najbrž dvignil manj, kot bo za pot porabil časa in denarja. Prepričan je, da bo ukinitev bankomata še poslabšala kakovost življenja na območju, ki se že tako sooča z izzivi odseljevanja, staranja prebivalstva in oddaljenosti. Hkrati se boji, da bankomat ni zadnja izguba v nizu. Skrbi jih bencinski servis, tudi za šolo ugotavlja, da kot popolna devetletka obstaja zgolj zaradi neizmernega truda ravnateljice Polone Kenda, ki razume, da bi zaprta šola pomenila dokončen udarec kraju.
Digitalizacija kot izgovor
Digitalizacija je najpogostejši in najpriročnejši izgovor za krčenje dostopnosti storitev. Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije meni, da nam digitalizacija marsikaj olajša, toda obenem tudi izključuje. Tiste, ki niso vešči digitalizacije, starejše, tiste, ki nimajo stabilne povezave ali pametnega telefona, ranljivejše skupine naše družbe. Obenem pa se lahko prav vsak kdaj znajde v situaciji, tudi sredi naselja, ko povezave ne bo in določenih storitev ne bo mogel opraviti. To se mu zdi problematično. »Zelo je pomembno, da obstajajo analogne alternative. Toda zdi se, da so te drage in bolj nedostopne kot nekoč. Ko plačaš položnico fizično na okencu banke ali pošte, je to dražje, kot če bi plačal prek spletne banke. To pa ponovno udari ranljivejše skupine. Vedno manj je poštnih poslovalnic z izgovorom, da tako ali tako že vsi digitalno plačujemo in naročujemo, zapirajo se trgovine in bencinski servisi. Ljudje pa so vedno bolj oddaljeni od točk, kjer lahko opravijo neko storitev,« ugotavlja.
Komenski župan Erik Modic se strinja, da država na cedilu pušča najranljivejše. »Smo občina z nadpovprečno starim prebivalstvom. Za mnoge je problem že uporaba bankomata, kaj šele spletne banke. Ti bodo poslovalnico resnično pogrešali, odvisni bodo postali od svojcev,« pravi in ugotavlja, da Komen usodo številnih krajev, ki so zgolj postavljeni pred dejstvo, pri katerem vse prošnje, dopisi, argumenti in pojasnila trčijo na gluha ušesa. Na ušesa, ki preračunavajo gole številke prihodkov in jasno povedo, da so gospodarska in ne socialna ustanova. Tudi Modica skrbi, da zapiranju še ni konca in da bodo ob prvi potrebi po resnejši obnovi ostali še brez bencinske črpalke, ker bodo lastniki preračunali, da se ne izplača. Varna ni niti trgovina. »Če se bo takšen trend nadaljeval, bodo posledice katastrofalne. To okolje bo postalo manj privlačno za ljudi in ukinjanja so lahko zadnji povod, da se nam demografski trendi dokončno prelomijo navzdol. Država bo morala to preprečiti in zagotoviti, da bodo nekatere osnovne storitve dostopne vsem. To denimo lahko stori s pomočjo licenc, ki jih podeljuje bankam za njihovo delovanje. Lep primer imamo v Avstriji, kjer njihova narodna banka subvencionira obstoj bankomatov na podeželju,« predstavi eno od rešitev. V Komnu zdaj bankomat zagotavljajo na stroške občine. »In to je absurd,« ugotavlja Modic. Absurd, da mora občina financirati banko. Banko, ki ima na koncu leta dobiček. Skupni čisti dobiček vseh bank, ki delujejo pri nas, je po podatkih Banke Slovenije predlani znašal 1,1 milijarde evrov.
Za nameček so v Komnu zgroženo zrli v dokument o prenovljenem izračunu koeficienta razvitosti slovenskih občin. Nova metodologija jih je izstrelila v zgornjo tretjino najrazvitejših, celo nad občini Domžale in Vrhnika. »Nora država. Pri izračunu nima več nobene resne teže to, da imamo redko poseljenost, da smo skoraj v celoti v Naturi 2000, z razvejano infrastrukturo in da smo obmejna občina,« se komenski župan čudi novi metodologiji. Podobno šokirani so županja Kostela, župani Bovca, Solčave, Prevalj …, ki bodo zaradi višje uvrstitve poslej deležni manj državnega denarja.
Žrtve uravnilovke: bolniki
V Idriji bi lahko zaradi državnega nerazumevanja lokalnih posebnosti nastradali dializni bolniki in bolniki z rakom. Doslej so jih na dialize in obsevanja s pomočjo zunanjih izvajalcev vozili v okviru nenujnih in sanitetnih prevozov, po novi zakonodaji pa zdravstveni dom za te prevoze ne sme več najemati zunanje pomoči. Opraviti bi jih moral sam. »Zdravstveni domovi, ki smo oddaljeni od bolnišnic ali dializnih centrov, ne moremo, medtem ko so pacienti na obravnavi, opravljati drugih prevozov. Zato naši reševalci čakajo, da pacienti končajo preglede in obravnave, ter jih nato odpeljejo domov. Na primer voznik, ki opravi sanitetni prevoz pacienta na dializo v Kobarid, mora tam čakati štiri do pet ur, da se dializa zaključi. V tem času ne dobimo plačanega čakanja na pacienta. V urbanih naseljih, kot je Ljubljana, so v prednosti, saj medtem lahko izvajajo druge prevoze,« težavo opišejo v idrijskem zdravstvenem domu. Zakonodajalec jim je dal eno leto časa, da sami zaposlijo dodaten kader in nabavijo ustrezna vozila, kar pa je v praksi neizvedljivo. Skupaj s še nekaterimi odročnejšimi zdravstvenimi domovi so ministrstvo na to težavo opozarjali pred spremembo zakona in kasneje, a ostali preslišani.
To ni edini problem odročnejših zdravstvenih domov. »Najbolj pereča tema zadnjih nekaj let je pomanjkanje zdravnikov. Bistveno težje pridejo delat v Idrijo kot pa v Ljubljano. Zato morajo naši zdravniki opraviti izredno veliko nadur, ki niso ustrezno plačane. Velika razlika je tudi pri opravljanju patronažne službe, saj na takem območju, ki ga pokrivamo pri nas, patronažna sestra lahko opravi samo dva obiska, medtem ko jih v urbanih naseljih opravijo po pet do deset. Tega nočejo upoštevati ne na ministrstvu za zdravje ne na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije,« Glažar niza težave, ki bi znale na podeželju kmalu še dodatno skrčiti tudi dostop do zdravstvenih storitev.
Vsem bi nadeli regionalna očala
Sogovorniki niso toliko jezni na banke kot na državo, ki jih pušča na cedilu. Je torej ob vsem tem ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj upravičilo svoje ime? Je storilo dovolj, da regionalni razvoj niso le besede? »Razumemo občutek frustracije, ki ga izražajo posamezne občine ali javni zavodi. V strategiji regionalnega razvoja jasno ugotavljamo, da sektorske politike pogosto niso bile dovolj teritorialno usklajene in da so odločitve včasih poglabljale regionalne razlike,« odgovarjajo na omenjenem ministrstvu in poudarjajo, da je namen nove strategije regionalnega razvoja do leta 2025 vsem resorjem nadeti regionalna očala. »To pomeni upoštevanje regionalnih učinkov zakonodaje, močnejšo medresorsko koordinacijo, večnivojsko upravljanje, kjer regije niso zgolj izvajalke, temveč partnerice. To pomeni možnost regijsko prilagojenih rešitev namesto enotnega pristopa za vse. Če želimo ohraniti poseljenost in razvoj obmejnih ter odmaknjenih območij, moramo zagotoviti realne pogoje za življenje – delovna mesta, dostop do storitev in infrastrukturo,« naštevajo na ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj.
Zagotavljajo, da novice o zapiranju pošt, bank in krčenju preostalih storitev spremljajo z zaskrbljenostjo. »To ni več vprašanje oddaljenih krajev, temveč postaja sistemski izziv dostopnosti storitev v številnih delih države,« se strinjajo. Kakšni bodo torej njihovi konkretni ukrepi? Poudarjajo, da neposredne pristojnosti na področju bank, pošt ali trgovinskih verig nimajo, da pa se je minister Aleksander Jevšek že javno odzval ob zapiranju bencinskih servisov, ob zapiranju poštnih poslovalnic pa je bil sklican sestanek s ključnimi deležniki, s katerimi trenutno ustanavljamo akcijsko skupino, ki bo pripravila nabor možnih rešitev. Svetlo luč vidijo v še sveže sprejeti strategiji regionalnega razvoja 2026–2050 in prav v preteklem tednu sprejetem zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Želijo si, da v prihodnje noben resor ne bi več sprejemal odločitev s pomembnimi teritorialnimi posledicami, ne da bi pri tem upošteval regionalne dimenzije. Ena izmed rešitev, o kateri razpravljajo, je vzpostavitev tako imenovanih one stop shop centrov – večnamenskih točk, kjer bi prebivalci na enem mestu lahko urejali različne upravne, finančne ali druge zadeve. Ti centri bi združevali različne storitve in ljudem zagotavljali tudi pomoč pri uporabi digitalnih storitev.
