Ime je temelj posameznikove identitete, zato v vsakdanjiku družbenega življenja nikoli ni zgolj za okras. Je prva točka prepoznavanja in ločevanja, ki nas spremlja vse življenje. Izbira imena za otroka pa je na drugi strani vselej sledila najrazličnejšim motivacijam staršev in okolice. Če se ozremo v preteklost, vidimo, da že od pradavnine ljudi spremlja zamisel, da je ime znamenje ali latinsko nomen est omen – da se naj torej v njem zrcali kakšna zaželena lastnost, ki naj bi jo imel njegov nosilec, oziroma da ime s svojim pomenom svojega nosilca tudi varuje.
Tej starodavni zamisli o zaščitni in vsebinski moči poimenovanja so sledila tako predkrščanska, torej slovanska imena kot tudi poznejša poimenovanja po krščanskih svetnikih, ki naj bi bili s svojim življenjem zgled za življenje ljudi, poimenovanih po njih. O teh pomenih in zgodovinskih spremembah razmišlja dr. Ambrož Kvartič, doktor etnologije in kulturne antropologije, ki v knjigi Od imena do spomina predstavlja mejnike na življenjski poti vsakega od nas, med drugim tudi izbiranje imen.
Estetika pred pomenom
Kvartič opozarja, da je ime izrazito večplasten fenomen. Imena so imela že nekoč poudarjeno tudi estetsko razsežnost – pri njihovi izbiri je bilo vedno pomembno tudi vprašanje, katero ime je »lepo«, »močno« in katero »dobro zveni«. Seveda se je odgovor na to vprašanje skozi čas močno spreminjal in danes imajo estetski primat predvsem kratka imena.
Vendar pa sodobni trendi prinašajo določeno površinskost. Kar danes pri izbiri imen v primerjavi s preteklimi obdobji morda zmanjka, je zavest o tem, koliko pomenskih ravni lahko ima izbira nekega imena. Ne nazadnje so sodobna kratka imena pogosto le okrajšana starejša imena. Primer tega je ime Nik, ki je v resnici Nikolaj, kar pa marsikdo spregleda, tudi starši. S tem se izgubi povezava z izvornim pomenom in tradicijo, ki sta nekoč botrovala izbiri.
Etnologija nas uči, da je poimenovanje politično dejanje. Iz imen lahko pogosto razbiramo sočasno dominantno družbeno ideologijo. Zgodovina na naših tleh ponuja jasne dokaze za to trditev. Tako so recimo na Slovenskem krščanska svetniška imena nad slovanskimi dokončno prevladala s Tridentinskim koncilom v 16. stoletju, ko je Cerkev izrecno zapovedala uporabo le krščanskih svetniških imen.
Nato se je kolesje zgodovine obrnilo in slovanska imena so se vrnila v drugi polovici 19. stoletja, vendar spet v posebnem ideološkem kontekstu – v času prebujanja narodne zavesti in povezovanja s preostalim slovanskim svetom znotraj avstro-ogrske monarhije. Ime je bilo takrat izjava o pripadnosti narodu.
Če torej tudi na sodobni porast neobičajnih, zelo redkih oziroma popolnoma edinstvenih imen pogledamo skozi to prizmo sočasne dominantne ideologije, potem lahko hitro ugotovimo, da to povsem ustreza svetu, ki nagrajuje (ali celo zahteva) individualizacijo, izstopanje in hlepenje po pozornosti. Posameznikova identiteta je danes pogosto premišljen projekt in ime kot eden od temeljev te identitete prav tako – tega pa se seveda zavedajo tudi sodobni mladi starši.
Kljub vsem tem spremembam in različnim vplivom pa obstaja rdeča nit. Čeprav so razlike skozi čas velike ali celo nasprotujoče, je osnovno vodilo pravzaprav vedno enako – z izbiro imena dati otroku dobro popotnico za življenje.
Globalno in lokalno v sobivanju
Zanimivo je opazovati, kako se v imenih prepletata mednarodno in domače. Že krščanska imena so povsem mednarodna (evropska) in mnoga »slovenska« imena so prisotna tudi drugod po širšem slovanskem svetu. Kljub temu ohranjamo specifike. Imamo sicer svoje lokalne različice mednarodnih imen, ampak te različice so tudi znotraj slovenskega identitetnega prostora. Lep primer je ime Franc oziroma Frančišek, ki ima v Prekmurju različico Feri, v Istri pa Bepo ali Keko.
Meje neke kolektivne identitete, kakršna je narodova, je torej samo z raziskovanjem imen nemogoče risati. To postaja še težje v sodobnosti, saj se danes v globalnem in digitalnem svetu meje pospešeno brišejo še na marsikaterem drugem področju kulture in družbenega življenja.
Ravno zaradi tega danes veliko staršev pri izbiri imena za otroke razmišlja tudi pragmatično ali celo utilitaristično. Že zaradi lastnih izkušenj globalne povezanosti in mobilnosti (študijske izmenjave, družbena omrežja itd.) starši vedo, da bodo njihovi otroci državljani sveta. Posledično zanje izbirajo predvsem imena, ki imajo svoje različice v več jezikovnih okoljih, in s tem ciljajo na njihovo univerzalno razumljivost in tudi izgovorljivost. Ime mora danes funkcionirati povsod, ne le v domači vasi.
Danes živimo v času svobode. Ne nazadnje je v Sloveniji z zakonom o osebnem imenu izbira otrokovega imena prosta in prepuščena staršem oziroma skrbnikom z minimalno izjemami. Ta čas individual(istič)ne izbire imen pa seveda pomeni, da sta lahko v slovenskem vrtcu brez težav najboljša prijatelja fantka, ki jima je ime denimo Božidar in Inay. Sobivanje tradicije in modernosti je nova normalnost.
Tudi če se dandanes pri izbiri imen pojavi neki dokaj zaznaven trend, to nikakor ne pomeni, da mu sledi večina. Lep primer tega so imena, ki jih navdihuje sočasna popularna kultura. Ta se danes menja z neverjetno naglico, in če je neko ime zaradi nje v nekem trenutku v modi, že čez nekaj mesecev ne bo več tako. Imena tako ostajajo živ, spreminjajoč se organizem, ki zvesto beleži utrip časa, v katerem živimo.
