Srečko Šestan je dolgoletni poveljnik Civilne zaščite RS, prvi obraz naše države, ko gre za pomoč in reševanje ob naravnih in drugih nesrečah. Tako je bilo tudi tokrat, ko je Štajersko in Prekmurje prizadelo snežno neurje in je tudi več deset tisoč uporabnikov ostalo brez elektrike. Kaj lahko in mora v takih trenutkih narediti država in kaj lahko naredimo posamezniki sami, da nas nepredvidene (naravne) nesreče in dogodki, ki so vse pogostejši, ne prizadenejo preveč in naše življenje čim bolj gladko poteka tudi dalje? Srečko Šestan je prepričan, da se bomo morali v prihodnosti vsi bolj zavedati, da moramo tudi sami kaj narediti v tej smeri.
Kakšna je vloga civilne zaščite ob nesrečah, kot je bila februarja na vzhodu Slovenije?
»Največ dela in prvi odziv ob takih nesrečah je na strani distributerjev, popravila na elektroomrežju morajo opravljati usposobljeni ljudje in nihče razen elektrodistributerjev nima teh ljudi. Na drugi strani pa moramo biti tudi prebivalci sami pripravljeni, če pride do takih izpadov. Ne gre za to, da bi moral imeti vsak doma agregat, ampak vsaj tisti, ki imajo kakšno pomembno dejavnost ali so rizično zdravstveno ogroženi in potrebujejo na primer kisikove naprave. Mi tem ljudem seveda pomagamo, ker je naša naloga v tem primeru prvenstveno pomagati ranljivim. To pa ne pomeni, da bomo prav vsaki hiši dali agregat, ker tega nobena država ne zmore.«
So bila pričakovanja glede agregatov pri državljanih prevelika?
»V preteklih letih smo imeli, tudi v žledolomu in ob drugih nesrečah, kar nekaj smrtnih žrtev zaradi uporabe agregatov. Naj bo to zaradi električnega toka ali ogljikovega monoksida in nepravilnega ravnanja z agregatom. Zgrešeno je mišljenje, da je agregat nekaj, kar samo priklopiš in potem deluje. Če napeljava v hiši ni prilagojena in vnaprej pripravljena za tako napravo, se agregat na hišno napeljavo ne sme in ne more priklopiti. Priklop pa mora opraviti ustrezen izvajalec. Če želimo priklopiti samo posamezno napravo, na primer zamrzovalnik ali toplotno črpalko, pa težav ni, s tem da mora biti ta agregat na ustreznem mestu zaradi monoksida. Agregat zahteva tudi vzdrževanje, če ne drugega, dolivanje goriva. Ni vse tako enostavno, kot se zdi na prvo žogo. Po žledu se je nabavilo veliko agregatov, ker je nemogoče računati na to, da bo lahko država ali občina, ki je prva stopnica, imela dovolj agregatov za vse.«
Koliko ima država agregatov za take primere?
»Mi jih imamo nekaj več kot 200, tudi tako velike, da so uporabni za transformatorske postaje. Imajo pa jih tudi občine. Manjših smo razdelili 78 in dali smo jih toliko, kot so zaprosile občine. Pri tem velja načelo postopnosti, kar pomeni, da moramo dobiti zahtevo, ne moremo kar pripeljati sto agregatov v Maribor in jih tam nekje pustiti.«
Znamo ljudje danes ob raznih nesrečah poskrbeti zase ali se preveč zanašamo na pomoč drugih in države?
»Ko so ljudje v stiski, si seveda želijo, da jim kdo pomaga. Toda začeti se moramo navajati na to, kar Skandinavci in nekatere države že dlje časa vedo – da lahko sami veliko naredimo. Ko so nesreče, imajo dežurne in reševalne službe druge naloge, reševati morajo življenja in ne pometati dvorišč, če se grdo izrazim. Verjamem, da se bomo tega navadili, ker nas bo narava in še kaj drugega prisililo v to.«
Naravnih nesreč je vedno več. Bi morali posamezniki bolj razmišljati tudi o alternativah elektriki za zmanjšanje individualne ranljivosti?
»V Sloveniji smo kar ozaveščeni glede tega, toda po moji oceni je še vedno preveč mišljenja 'to se meni ne more zgoditi'. To ni res. Imamo ogromno informacij o tem, v kakšnem okolju živimo, kaj nas lahko doleti, in temu primerno se lahko pripravimo, da bo naše življenje bolj lahkotno v primeru težav. Če kdo ocenjuje, da potrebuje agregat, naj si ga nabavi. Če živi na poplavnem območju, zakaj ne bi imel doma vedno 10 ali 20 protipoplavnih vreč. Vedno se spomnim ljubljanskega župana Jankovića, ki je rekel, da če živiš na Barju, moraš pač imeti doma gumijaste škornje. Drug vidik pa je sama gradnja. Po Sloveniji se pojavljajo vedno močnejši vetrovi, ki prizadenejo ostrešja, ker ta konstrukcijsko niso pripravljena za take vetrove. V preteklosti, pred 50 leti, tako močnih vetrov, ki bi spremljali nevihte in nalive, še ni bilo. Drugo pa je potresno odporna gradnja. Veliko imamo stavb iz preteklosti, ki niso potresno odporne in tudi tega se bo treba enkrat lotiti.«
Ali ljudje prelagajo preveč odgovornosti na državo?
»Država je zavezana, da pomaga – in tudi pomaga, ko se zgodi nesreča tako velikega obsega. Toda prve, ki pomagajo, so vedno občine. Zanašati se samo na državo, ne da bi kot posamezniki nekaj naredili, ni dobro. Tudi v krovnem zakonu, ki ureja področje varstva pred nesrečami, piše, da smo nosilci vsega tega sistema občani oziroma prebivalci. V skladu s tem pa se moramo informirati, kje živimo, in v tem smislu pripraviti.«
