Z razvojem laboratorijskega mesa se bosta kmetijstvo in tradicionalna živinoreja znašla pred spremembami, ki sprožajo številna vprašanja o prihodnosti naše prehrane. O tem, ali nove tehnologije pomenijo grožnjo ali priložnost za slovenske kmete, smo se pogovarjali z agrarnim ekonomistom dr. Emilom Erjavcem, rednim profesorjem za agrarno politiko in ekonomiko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Francija in Italija sta v začetku letošnjega leta močno zaostrili retoriko proti laboratorijskemu mesu. Je to po vašem mnenju dejanska skrb za zdravje in tradicijo ali gre za klasičen protekcionizem kmetijskega lobija?
»Laboratorijsko meso počasi postaja določena alternativa klasični prireji, vsaj v nekaterih segmentih. Gre za nišne hibridne proizvode. Smo pa še daleč od popolnega prevzema. Protest je razumljiv, saj sta prav Italija in Francija gastronomsko izjemno prepoznavni; prireja, priprava in kulinarika so del ekonomskega in družbenega sistema teh dveh držav. Kmetje so dobro organizirani, želijo varovati svoje interese ter opozoriti nase. Prepoznavam neko mešanico realnega izziva in seveda tudi zaščitniškega pristopa.«
Si predstavljate scenarij, v katerem bi Evropska unija začela subvencionirati laboratorijsko pridelavo beljakovin namesto tradicionalne živinoreje? Kako bi to spremenilo proračun skupne kmetijske politike?
»To je nemogoče. Laboratorijsko meso je podjetništvo in industrija ter šele vstopa v ta segment. Treba je poudariti, da je večina projektov, ki potekajo v Evropi, podprta s kapitalskimi skladi, pa tudi delno z javnimi podjetniškimi podporami. To seveda nima nobene zveze s prioritetami, cilji in instrumenti skupne kmetijske politike.«
Če bo laboratorijsko meso čez desetletje postalo cenejše od naravnega, ali sploh obstaja mehanizem, s katerim bi lahko zaščitili evropske kmete pred propadom?
»To je precej znanstvena fantastika. Ne znam si predstavljati, da bi lahko laboratorijsko meso v celoti nadomestilo klasično prirejo mesa. To bi pomenilo, da nimamo klasične prehrane v restavracijah, da ne kuhamo doma klasičnih jedi, da ne povabimo prijateljev na žar – to bi pomenilo popolno kulturno preobrazbo družbe, naših navad in dojemanja vsega. Morda ne razumem vsega, ampak dvomim, da bi laboratorijsko meso v celoti nadomestilo tradicionalno prehrano. Je pa nosilec sprememb prehranskih navad rastoče vegetarijanstvo. Ne predstavljam si, da bo moja generacija to doživela.«
Slovenija je dežela majhnih, hribovskih kmetij z omejenimi možnostmi za intenzivno proizvodnjo. Je laboratorijsko meso za našo govedorejo »smrtna obsodba« ali morda priložnost, da se slovensko meso pozicionira kot luksuzen, butičen izdelek?
»To je sploh edina resna alternativa za gorske kmetije, tudi brez tega trenda z laboratorijskim mesom. Butična prireja visoke kakovosti in lokalna oskrba v povezavi z gastronomijo omogočata dodano vrednost in preživetje. Seveda ne za vse, ampak za tiste, ki so tega sposobni. Opogumlja me, da raste ta sloj kmetij. So pa slabo povezane in tudi družbeno premalo prepoznavne. Za to si je treba prizadevati. Smo pa tudi pred večjimi strukturnimi spremembami v kmetijstvu. Mladi se enostavno ne odločajo za ekonomsko manj zanimiv in težaven poklic.«
Slovenci smo močno navezani na lokalno hrano in izvor. Ali verjamete, da bi slovenski potrošnik kdaj zares zamenjal domači zrezek za laboratorijsko alternativo, če bi bila ta pol cenejša?
»Navezanost Slovencev na lokalno in na izvor je vse bolj mit, ki se konča, ko slovenski potrošnik vstopi v trgovino. Smo recimo daleč od ozaveščenosti avstrijskih potrošnikov, ki želijo tudi v trgovini kupovati od točno določenega kmeta in lokalnega mesarja. Ekonomska rast laboratorijskega mesa je odvisna od energije. Ta vsaj še nekaj časa ne bo oziroma bo zelo težko bistveno cenejša, tako da bo to precej oviralo nadaljnji razvoj trga laboratorijskega mesa.«
Se bo kmet prihodnosti še ukvarjal z rejo živali ali bo postal »upravljalec krajine«, ki prejema subvencije za vzdrževanje narave, hrana pa se bo proizvajala v industrijskih conah?
»Smo v času preloma družbe in tudi kmetijstva. Tako dramatično verjetno vsaj srednjeročno še ne bo. A dejstvo je, da mali in srednje veliki kmet in rejec lahko preživita samo s tem, da bosta imela proizvode in surovine višje dodane vrednosti in da bosta upravljala za družbo koristne stvari v zvezi z rabo prostora, podeželja in hrane, kar bo podprto tako s trgom in višjimi cenami kot tudi z javnimi podporami. Bo pa trajnostna živinoreja ohranjena tudi na večjih farmah, ki bodo morale izpolnjevati vse družbene zahteve, a biti za to tudi nagrajene. Vidim tak dvopolni oziroma tripolni razvoj: ob laboratorijskem mesu v nekaterih segmentih tudi množična prireja ter seveda butična. In slednja je edina resna priložnost slovenskih rejcev.«
Ali bo bitka za »identiteto krožnika« v Evropi ustavila tehnološki napredek ali ga le upočasnila?
»Mislim, da bo pripeljala do spoznanja, da meso ni enako mesu. Da gre tudi za kulturo in način življenja. Bistvena pa je cena energije, saj je bioreaktorje treba poganjati. A še enkrat, naša generacija težko napoveduje prihodnost, saj razvoj tehnologij na vseh področjih prehiteva racionalno dojemanje. Po drugi strani pa naivnosti in pričakovanj industrije, podjetništva in finančnih skladov, ki stojijo za razvojem laboratorijskega mesa, ki šele vstopa v kompleksni kmetijsko-prehranski sistem, ne bi precenjeval. Čakam tudi, kaj bodo rekli objektivni prehranski znanstveniki.«
