Smučanje je bilo desetletja zasidrano v slovensko identiteto. Bilo je del naše folklore, dostopna rekreacija za množice in ponos naroda, ki je na smučeh stal, še preden je znal dobro hoditi. Danes se povprečna slovenska družina ob pogledu na cenik smučarskih vozovnic upravičeno vpraša: ali si to sploh še lahko privoščimo? Dnevna vozovnica, ki se na slovenskih smučiščih giblje okoli 45 evrov, morda na prvi pogled ne deluje drastično v primerjavi s tujino, a hudič se, kot vedno, skriva v podrobnostih – v razmerju med ceno in dobljeno vrednostjo ter v dolgoročni vzdržnosti panoge, ki je odvisna od vse bolj muhastega vremena.
Cene smučanja naraščajo povsod v Alpah, zato Slovenija pri tem ni osamljeni otok. »Po podatkih Eurostata so se cene turističnih storitev v območju evra v zadnjih dveh letih dvigale v povprečju za 3 do 5 odstotkov na leto, pri čemer so smučarske storitve rasle še hitreje,« pojasnjuje prof. dr. Ljubica Knežević Cvelbar z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je ena vodilnih strokovnjakinj za ekonomiko turizma v regiji, njeno delo pa se osredotoča na strateški razvoj destinacij, trajnostni turizem in vedenje potrošnikov.
Razlogi so znani: dražji energenti, višji stroški dela in nujne investicije v umetno zasneževanje. Vendar pa profesorica opozarja, da težava Slovenije ni zgolj v inflacijskih pritiskih, temveč v specifični nekonkurenčnosti našega modela. »Vprašanje konkurenčnosti ni le stvar cene, ampak razmerja med ceno in vrednostjo,« poudarja Ljubica Knežević Cvelbar. Čeprav so dnevne vozovnice v večjih francoskih, švicarskih in avstrijskih središčih danes med 70 in 100 evri, kar je znatno več kot pri nas, tam gost dobi neprimerljivo več. »Avstrijska in francoska smučišča ponujajo bistveno večjo ekonomijo obsega, na desetine žičnic, na stotine kilometrov prog, višjo nadmorsko višino in stabilnejše podnebne razmere, ki znižujejo stroške zasneževanja,« razlaga sogovornica.
Tu tiči srž problema slovenskih smučišč. Večina jih posluje na mejni nadmorski višini med 1000 in 1300 metri. To pomeni krajše sezone, večjo potrebo po dragem umetnem snegu in posledično višje fiksne stroške na enoto storitve. »Z ekonomskega vidika to pomeni, da v Sloveniji ne gre le za inflacijske pritiske, temveč za strukturno težavo,« je jasna profesorica. Manjša ekonomija obsega in visoki stroški obratovanja preprosto ne dopuščajo več, da bi bila naša smučišča »ljudska« in poceni, kot so bila nekoč.
Na vprašanje, ali bo smučanje v prihodnje postalo luksuz, Ljubica Knežević Cvelbar odgovarja pritrdilno, vsaj v smislu cenovne dostopnosti. »Cene smučanja so v zadnjih letih rasle znatno nad stopnjo inflacije, ampak množični obisk se je kljub visokim cenam še ohranil, zato ne pričakujem bistvenega nižanja cen v prihodnjih letih,« napoveduje.
Politični kompromis
Država se je na krizo odzvala z obsežnim investicijskim ciklom, a prof. dr. Knežević-Cvelbarjeva je do načina delitve sredstev kritična. Meni, da je bila razpršitev sredstev na številna manjša in nižje ležeča smučišča ekonomsko neupravičena, čeprav politično razumljiva.
»Z vidika dolgoročne vzdržnosti bi bilo bistveno bolj smiselno, da bi država sredstva koncentrirala v dva ali tri večje višje ležeče centre, ki bi lahko postali mednarodno prepoznavne destinacije,« ocenjuje. Takšen model koncentracije uspešno uporabljajo v Avstriji in Italiji. Namesto tega smo v Sloveniji ubrali pot drobljenja, ki »pokriva več občin, ohranja lokalna delovna mesta in zadovoljuje pričakovanja lokalnih prebivalcev«. A cena tega družbenega kompromisa bo visoka: dolgoročno bomo to plačali z manjšo konkurenčnostjo in višjimi cenami.
Še bolj skrb vzbujajoč je okoljski vidik. Po evropskih podnebnih projekcijah bo snežna zanesljivost pod 1200 metri v prihodnjih desetletjih izrazito upadla. »Nemške in avstrijske smernice za razvoj gorskih centrov že več let priporočajo, da se nove investicije v klasično smučarsko infrastrukturo v teh višinah odsvetujejo, razen če gre za preobrazbo v celoletne gorske parke,« opozarja Knežević-Cvelbarjeva. Po njenem mnenju bi bilo smiselno vlaganja omejiti na Kanin, Vogel, Krvavec in nekaj srednje visokih centrov, kjer podnebni pogoji še omogočajo konkurenčen produkt.
Preobrazba v gorske centre
Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) na očitke o razpršenosti odgovarjajo s pojasnilom, da cilj državnih vlaganj ni bil zgolj reševanje smučanja, temveč celovita preobrazba. Država je v zadnjem obdobju podprla prestrukturiranje devetih večjih slovenskih smučišč v skupni višini dobrih 55,4 milijona evrov. Največji kos pogače so prejela smučišča Rogla, Krvavec, Kope, Golte in Velika Planina.
Na ministrstvu poudarjajo, da razpis ni bil primarno namenjen gradnji žičniških naprav za smučarje, temveč »krepitvi odpornosti nosilnega turističnega produkta počitnice v gorah in outdoor«. Cilj je bil preobrazba v celoletna gorska središča, kjer se turizem dogaja 365 dni v letu.
Kljub temu pa natančnih podatkov o tem, kolikšen delež denarja je šel izključno za zimsko infrastrukturo (na primer topove) in koliko za poletno, ne morejo podati. Pojasnjujejo, da je »velik del infrastrukture namenjen tako zimskemu kot letnemu turizmu« – sodobna sedežnica pozimi vozi smučarje, poleti pa kolesarje in pohodnike.
Na vprašanje, ali država še vedno vidi smučanje kot strateški nacionalni produkt, so na ministrstvu pragmatični: »Smučanje samo po sebi nima posebnega statusa strateškega nacionalnega produkta z vidika rekreacije,« pravijo. Rekreativna izbira je stvar posameznika, zato ministrstvo ne favorizira nobene panoge. To se odraža tudi v njihovi socialni politiki – kljub temu da enodnevno smučanje za štiričlansko družino danes presega 200 evrov, ministrstvo ne načrtuje nobenih posebnih subvencij ali ukrepov za večjo dostopnost smučanja. Trg bo, kot kaže, opravil svojo selekcijo.
Glede podnebnih sprememb na MGTŠ zatrjujejo, da so kriterij nadmorske višine upoštevali pri ocenjevanju vlog na razpisu. Vendar pa strategija ostaja usmerjena v to, da se tudi nižje ležečim centrom pomaga pri prehodu v celoletni turizem, namesto da bi se jih prepustilo propadu.
Tradicija na preizkušnji vremena
Kako pa se te visoke ekonomske in politične besede odražajo v praksi? Pogledali smo Kranjsko Goro, kraj, ki je za večino Slovencev sinonim za alpsko smučanje. Tamkajšnja županja Henrika Zupan se zaveda, da se časi spreminjajo, a odločno zavrača idejo, da bi se Kranjska Gora tiho poslavljala od smučanja.
»Naša nova strategija do leta 2035 nikjer ne napoveduje odmika od smučanja, ravno nasprotno,« pravi županja. Kljub temu da smučišče leži na relativno nizki nadmorski višini (med 810 in 1295 metri), županja poudarja prednosti njihove lege: »Senčna lega in travnata podlaga omogočata učinkovitejšo pripravo prog tudi v zahtevnejših zimskih razmerah.« Kot dokaz navaja dejstvo, da v zadnjih letih smučišče redno odpirajo že konec novembra.
Vendar občina ne tišči glave v pesek (ali sneg). Podatki o občinskih vlaganjih v zadnjih petih letih kažejo zanimiv zasuk. Občina je za sofinanciranje zimske infrastrukture namenila okoli 550.000 evrov, medtem ko je za poletno infrastrukturo – ferate, kolesarske in sprehajalne poti – zagotovila kar 927.000 evrov. Razmerje se torej že nagiba v prid poletju in celoletnim aktivnostim.
»Dejstvo je, da poletna sezona zaradi svoje dolžine danes prinaša več nočitev kot zimska,« priznava županja. Kranjska Gora želi postati destinacija, ki je odporna na vremenske muhe. »Naš cilj je ustvariti stabilno, raznoliko in vremensko bolj odporno ponudbo, ki bo privlačna vse dni v letu,« dodaja.
Glede cen, ki so tudi v Kranjski Gori poskočile, županja zagotavlja, da se ne usmerjajo v elitni turizem. »Kranjska Gora se ne usmerja v butični turizem. Naša vizija je ponuditi za vsakogar nekaj,« pravi. Čeprav so se cene vozovnic dvignile, poudarja, da destinacija ponuja tudi številne brezplačne ali cenejše alternative, kot so tek na smučeh, drsanje in zimsko pohodništvo.
Smučanje kot ena od možnosti
Slovenija je na prelomnici. Besede stroke so jasne: smučanje na nizkih nadmorskih višinah postaja ekonomsko in podnebno izjemno tvegano početje. Država poskuša z masivnimi vložki rešiti, kar se rešiti da, in preusmeriti ladjo v smeri celoletnega turizma, preden zmanjka snega. Lokalna okolja, kot je Kranjska Gora, pa krmarijo med čustveno navezanostjo na tradicijo in pragmatično potrebo po preživetju, ki ga prinašajo kolesarji in pohodniki.
Za povprečnega Slovenca to verjetno pomeni, da bo smučanje postajalo vse bolj ekskluzivna dobrina – če ne zaradi cen vozovnic, pa zaradi stroškov prevoza, opreme in nastanitve. Smučanje verjetno ne bo izginilo, se bo pa korenito spremenilo. Postalo bo ena od mnogih aktivnosti v gorskih centrih, ki bodo morali ponujati mnogo več kot le zasneženo strmino, da bodo upravičili svojo ceno. Ali kot pravi ministrstvo: rekreativna izbira bo stvar odločitev in življenjskega sloga. Romantika ljudskega smučanja, kjer se je trlo otrok na vsakem vaškem hribu, pa se počasi, a vztrajno topi skupaj s snegom pod 1000 metri.
