Mati treh otrok, vrtnarka, ki skrbi za družinsko vrtnarijo in za okolico svoje hiše v Podvinu, vodi predavanja, piše knjige in redno vzdržuje svojo formo. Njen dan bi res moral imeti več kot 24 ur.
Edina slovenska ultramaratonka, ki je pretekla Slovensko planinsko transverzalo od Maribora do Ankarana, 98 kilometrov dolgo traso okoli Mont Blanca, 270 kilometrov skozi Saharo, 246 kilometrov dolg Špartatlon iz Aten do Šparte, na katerem je osvojila drugo mesto v ženski konkurenci. To so le najbolj odmevni podvigi preproste, pogumne, simpatične, zelo prijazne in vztrajne ženske, Ruth Podgornik Reš.
Že od otroških let se ukvarjate s športom. Najprej s smučanjem, do konca gimnazije pa s smučarskim tekom. Potem ste se posvetili študiju in družini. Kako ste prišli do ultramaratonskih tekov?
"To je bil res tak počasen razvoj. Ko sem vozila otroke na treninge, sem tisti prosti čas izkoristila, da sem se podala v kakšen hrib. Ko je Miha treniral skoke, sem tekla proti Jamniku. Ko je Pia vadila balet, sem se podala okoli Blejskega jezera."
Tri dekleta
Tudi vaš oče je bil zagrizen športnik. Mislite, da bi bili športnica tudi v primeru, če se ne bi rodili v družini, ki je predana športu?
"To je bilo takrat povsem normalno. V družini smo tri dekleta, jaz sem najstarejša in zanimivo je, da nobena druga ni tekla. Svojega moža sem spoznala, ko sem bila stara petnajst let in se dokončno zaljubila vanj v Ajdovščini na teku Dela. Takrat je preskočila iskrica. Potem sva tekla in tudi skupaj trenirala. Takrat sva še lahko, sedaj pa imava tako različen tempo, da nikakor ne gre. Oče me je ves čas podpiral, mi mazal smučke. Zagotovo mi je bil vzor. Sploh sedaj, ko je star 77 let in ima ‚novo‘ ramo, mislim, da bo pretekel še kar nekaj maratonov. Imenitno je, ko se bližam abrahamu in vem, da bom to lahko še dolgo počela. Lepo je, da svojo radost do športa preneseš na otroke. Moj najstarejši je alpinist, srednji končuje študij na fakulteti za šport, najmlajša Pia pa redno kolesari po nizozemskih ravnicah."
Ste edina Slovenka, ki ji je uspelo preteči Slovensko planinsko transverzalo. Za 800 kilometrov dolg podvig od Maribora do Ankarana ste potrebovali trinajst dni in šest ur. Kako se je dogajalo vse skupaj?
"Odločitev je bila res bliskovita. V reviji sem prebrala, da je to možno. Izvedela sem, da je pet fantov pot že preteklo. Z možem Rajkom sva šla na posvete k zadnjemu junaku, ki se je lotil tega podviga. Povedal je, kje je pot slabo označena in so možnosti, da se izgubiš. Držala sem se njegovega načrta in povedati moram, da sem porabila veliko več ur na dan in spala zelo malo. En dan je bil dež in sem zbežala domov, strele so me pregnale z Grintovca. Mislim, da mora biti ženska za ta podvig najprej povsem neustrašna. Ne sme se bati teme, mora biti vajena samote, saj so na Slovenski planinski poti zelo redki odseki, ki so močno obljudeni. Teh je največ v Julijcih. Če ne bi imela spremljevalne ekipe deklet in fantov, bi na primorskem delu, kjer je pot zaraščena in zapuščena, težko našla cilj. Uspelo nam je s skupnimi močmi."
Ste tudi edina Slovenka, ki je pretekla ultramaraton iz Aten do Šparte. Vam to veliko pomeni?
"Ne to, da sem edina. Močno upam, da se bo še kakšna opogumila in pretekla to razdaljo. Je pa vseeno ta dosežek za vedno zapisan v mojem srcu, da sem prva, ki ji je to uspelo. Navsezadnje se ne moreš kar odločiti in iti tja. Že za prijavo so potrebni dobri rezultati in določeni dosežki."
Višinske razlike
Je laže teči po Sahari ali okoli Mont Blanca?
"To je popolnoma neprimerljivo, zaradi doživetja in razdalje, oboje je zelo naporno. Ko sem šla prvič teč krajšo razdaljo okoli Mont Blanca, 98 kilometrov in ogromno višinske razlike, sem prišla ob štirih zjutraj na cilj popolnoma uničena. Na zadnji gori je snežilo in pihalo, vidljivost je bila nikakršna. Ko sem se spuščala do cilja, sem si rekla, da je to največja neumnost, kar počnem, da to res ni za ženske. V Alžirijo sem odšla povsem po naključju, se odločila in prijavila. To je bila moja prva izkušnja s puščavskimi teki in edino Toni Vencelj mi je lahko malo svetoval. Bilo je nekaj posebnega. Toliko stvari ti gre lahko narobe. Že na drugi kontrolni točki sem ugotovila, da imam predrto vrečo za vodo in potem preostalih 70 ur tekla s steklenicami v roki. Ker moraš vso hrano, oblačila in druge stvari nositi s seboj, je bil to res stres. Vendar na koncu pozabiš vse težave in si srečen."
Na kateri vaš uspeh ste najbolj ponosni in zakaj?
"Vsak uspeh je en kamenček, ki potem vse skupaj zaokroži. Zame je zagotovo največji uspeh Špartatlon, vendar ne zato, ker sem prišla do cilja, ampak zato, ker je bil to prvi ultramaraton, na katerega sem se res pripravila po programu, ki mi ga je napisal mož. Ker je kondicijski trener, ve, kaj dela. Ne maram teči po cestah. Da sem se psihično prepričala, da grem iz gozda in hribov, ki jih obožujem, in se spravim na dolgočasen asfalt, je res velika zmaga."
Kako vzdržujete svojo formo in kako se pripravljate na zahtevne tekaške dogodivščine?
"Imam nenavaden slog treniranja, ker imam zelo veliko počitka. Ko je naša vrtnarska sezona, marca, aprila in maja, ne treniram. Vse kaže, da mi telo ne zameri tako dolgih počitkov. Ko spet začnem, sem v akciji brez težav, nič me ne boli. Če želim, se ob 9. uri zvečer oblečem, vzamem pijačo in hrano, kužka Dika in tečem iz Podvina v Tolmin. To počnem večkrat, vendar vedno na polno luno, ker ima to poseben čar."
Lahko rečemo, da tečete bolj tako, kot bi rožice sadili?
"Na treningih ja, na tekmah pa ni niti po naključju z rožicami posuto."
Zakaj vas sploh vleče v tako ekstremne podvige?
"Ker se tam na veliko pretaka energija. Hodim na zelo malo tekem. Preden sem se usmerila v ultramaratone, sem pretekla dva Ljubljanska in Slovenski alpski maraton. Vse je povezano z mojim delom, ki je res zahtevno, pa tudi zaradi denarja. Ultramaratoni so draga zadeva. Pri mojem naslednjem podvigu, 222 kilometrov dolgem maratonu v džungli, je samo startnina 2000 funtov. Za to dobiš vodo in zdravniško oskrbo, nobene hrane."
Vas vaši najbližji povsod spremljajo in vas podpirajo?
"Z možem sva ostala sama, vsi trije otroci so odšli od doma in si našli svoja gnezda. Navijajo zame, fino se jim zdi, da imajo tako noro mater. Rajko me pa tako ali tako podpira. Če ne bi bilo njega, bi ostala le pri maratonih."
Lepe poti
O čem razmišljate med tekom? Kaj vam daje motivacijo, da vztrajate?
"Če je le mogoče, si izberem take poti in okolico, da je lepo. Lepote narave me vedno zamotijo. Čeprav tečeš vsak dan po istih poteh, je okolica vedno drugačna. Narava mi neizmerno diši, zelo me zaposli to doživljanje in pristen stik. Rada sem sama s seboj, zato hodim tja, kjer mi ni treba vedno nekoga srečevati."
Po izobrazbi ste univ. dipl. inž. agronomije. Kdo vas je navdušil za ta poklic?
"Poleg športnih genov imam tudi gene za vrtnarstvo. Ljubezen do rastlin mi je bila položena v zibko. Obe stari mami sta bili znani ljubiteljici rož. V gimnaziji nisem vedela, kaj si želim početi v življenju, rože pa sem imela res zelo rada. Enkrat sem šla vprašat mestno cvetličarko, kaj je ona študirala, da lahko prodaja rožice. Po njenem vzoru sem se vpisala na biotehniško fakulteto in postala agronomka."
Napisali in izdali ste tudi dvanajst knjig. Od kod dobite navdih zanje in kaj želite z njimi sporočiti bralcem?
"Vsako pomlad in jesen izobražujem ljubitelje rastlin po Sloveniji. Trudim se, da bi znanje, ki se mi je nabralo v vseh teh letih, posredovala naprej. Mislim, da je to moje osnovno poslanstvo. Knjige bodo ostale za mano, nekatere so postale prave uspešnice. Ena od njih je celo prevedena v šest jezikov. Tudi tega še ne bom končala, saj imam že kar nekaj novih načrtov za prihodnost."
Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost?
"Imam knjigo, v kateri so opisani najbolj ekstremni ultramaratoni po vsem svetu. Takoj jih lahko nanizam vsaj petnajst, ki bi se jih lotila. Vendar kot sem rekla, ni denarja za vse podvige. Upam, da mi bo še kaj naklonjeno."
Kakšen maraton si boste privoščili za abrahama?
Več v tiskani izdaji!
