Švedska študija, ki je zajela več milijonov rojstev, razkriva povezavo med načrtovanimi carskimi rezi in najpogostejšo obliko otroškega raka. Znanstveniki opozarjajo: način, kako pridemo na svet, morda določa več, kot smo si do zdaj upali priznati.
V sodobni porodnišnici je carski rez pogosto dojet kot vrhunec medicinskega nadzora nad naravo: hiter, predvidljiv in sterilen. Za mnoge starše in zdravnike predstavlja varno alternativo nepredvidljivosti naravnega poroda. Toda v sterilni operacijski dvorani, kjer otroka izvlečejo iz maternice, ne da bi se ta dotaknil porodnega kanala, se morda zgodi biološka pomanjkljivost, katere posledice se lahko pokažejo šele leta kasneje.
Nedavno objavljena študija v ugledni reviji The International Journal of Cancer, ki so jo opravili raziskovalci s prestižnega Karolinskega inštituta, je v medicinsko skupnost vnesla nemir. Analiza, ki temelji na osupljivem vzorcu 2,4 milijona švedskih otrok, je potrdila statistično pomembno povezavo: otroci, rojeni z načrtovanim carskim rezom, imajo 29 odstotkov večje tveganje za razvoj akutne limfoblastne levkemije, najpogostejšega raka v otroštvu.
To ni zgolj še ena statistika. Je opozorilo, ki nas sili k ponovnemu razmisleku o tem, kaj z biološkega vidika pomeni roditi se.
Laboratorij narave
Švedska, država z enim najnatančnejših sistemov zdravstvenega beleženja na svetu, je raziskovalcem ponudila edinstven vpogled. Znanstveniki so križali podatke iz registra rojstev z registrom raka in pri tem opravili ključno ločitev, ki je prejšnjim študijam pogosto manjkala — ločili so nujne carske reze od tistih, ki so bili načrtovani vnaprej.
Rezultati so bili presenetljivi. Povečano tveganje za levkemijo je bilo specifično vezano na načrtovane posege – tiste, kjer se porod ni začel spontano in kjer otrok ni bil izpostavljen stresu popadkov ali prehodu skozi porodni kanal. Pri nujnih carskih rezih, kjer se je porod običajno že začel, ali pri drugih vrstah raka (kot so možganski tumorji), te povezave niso našli.
»To odkritje je kot manjkajoči košček sestavljanke,« je pojasnil dr. Giorgio Tettamanti, soavtor študije. »Kaže na to, da sam kirurški poseg ni nujno težava, temveč odsotnost specifičnih bioloških procesov, ki se sprožijo med naravnim začetkom poroda.«
Mikrobi in stres
Zakaj bi način rojstva vplival na razvoj raka krvi leta pozneje? Znanstveniki se nagibajo k dvema mehanizmoma, ki kažeta na to, kako prefinjeno je narava zasnovala človeški prihod na svet.
Prvi je mikrobiota. Med vaginalnim porodom je otrok dobesedno okopan v materinih bakterijah. Ta prvi stik ni umazanija, temveč prvo in najpomembnejše cepivo. Te bakterije kolonizirajo otrokovo črevesje in učijo njegov imunski sistem, kako razlikovati med prijatelji in sovražniki.
Pri načrtovanem carskem rezu ta korak izpade. Otroka namesto materinih mikrobov prve poselijo bolnišnične bakterije s kože osebja in iz okolja. Vodilna raziskovalka Christina-Evmorfia Kampitsi je opozorila, da lahko ta napačna kalibracija imunskega sistema vodi do napačnih odzivov pozneje v življenju, vključno s tistimi, ki dovolijo razvoj levkemičnih celic.
Druga hipoteza govori o stresu. Porod je za otroka stresen dogodek, toda gre za dober stres. Popadki in pritisk v porodnem kanalu pri otroku sprožijo val kortizola in drugih stresnih hormonov. Ti hormoni so ključni za dozorevanje organov in imunskega sistema. Pri načrtovanem carskem rezu je otrok iz varnega zavetja maternice v zunanji svet prestavljen v nekaj minutah, brez hormonske priprave. Njegov imunski sistem je morda presenečen, nepripravljen in zato dolgoročno ranljivejši.
Brez panike, a s premislekom
Kljub resnosti ugotovitev strokovnjaki mirijo starše. Levkemija je na srečo redka bolezen. Na Švedskem zboli zanjo med 50 in 70 otroki na leto. Povečanje tveganja za 29 odstotkov se sliši alarmantno, toda v absolutnih številkah to pomeni približno en dodaten primer bolezni na 100.000 načrtovanih carskih rezov.
»Za posameznega otroka je tveganje še vedno izjemno majhno,« je poudaril Tettamanti. Vendar pa študija ni namenjena strašenju posameznikov, temveč oblikovanju javnozdravstvene politike. Ko se delež carskih rezov v nekaterih delih sveta približuje 50 odstotkom, ta majhen statistični učinek postane merljiv javnozdravstveni problem.
Študija je izločila otroke z genetskimi predispozicijami in upoštevala dejavnike, kot so izobrazba staršev in kajenje, kar daje rezultatom veliko težo. Ne gre za naključje, pač pa za biološki signal.
Konec neke dobe
Ta raziskava prihaja v času, ko se medicina sooča s filozofsko dilemo. Carski rez je nedvomno eden največjih dosežkov medicine, ki vsak dan rešuje življenja mater in otrok. O tem ni dvoma. Težava nastane pri tako imenovanih carskih rezih na željo ali posegih, ki so opravljeni zaradi logistične priročnosti in ne nujnega medicinskega stanja.
Izsledki Karolinskega inštituta se pridružujejo rastočemu korpusu dokazov, ki povezujejo načrtovane carske reze s povečanim tveganjem za astmo, alergije, diabetes tipa 1 in debelost. Levkemija je zdaj tudi na tem seznamu.
Sporočilo znanosti je jasno: porod ni samo mehanski proces iztiskanja otroka, temveč kompleksen imunološki dogodek. Vsakič, ko ta proces prekinemo ali obidemo brez nujnega razloga, posegamo v milijone let evolucijskega prilagajanja.
Morda je čas, da na porodno bolečino in napor prenehamo gledati zgolj kot na trpljenje, ki ga je treba odpraviti, in ju začnemo razumeti kot nujno naložbo v otrokovo prihodnjo odpornost. Za starše in zdravnike to pomeni težak pogovor: udobje in predvidljivost danes lahko prineseta negotovost jutri.
