Srečali smo se v Ljubljani, v starem meščanskem vila-bloku, v katerem se skriva prostoren in premišljeno urejen ateljejski pristan. Tu nas z nasmeškom in sproščeno držo sprejme Ranko Novak, starosta slovenskega grafičnega oblikovanja. Medtem ko se zunaj na ulicah bije neizprosen boj za vsak glas na nedeljskih volitvah (srečali smo se v sredo), je v tem umirjenem ambientu čas za refleksijo o tistem, kar Novak najbolje razume – vizualni govorici. In ta je, če sodimo po letošnji predvolilni kampanji, vse prej kot navdihujoča.
»Pri teh vizualnih komunikacijah najbolj zaslužijo zobozdravniki, ker se vsi na plakatih tako režijo,« je že uvodoma z ostro ironijo pripomnil Novak, ko je komentiral videz in poplavo plakatov, ki zaznamujejo predvolilni čas.
Ob vseh teh obrazih se upravičeno sprašuje: »Ali mi volimo te ljudi, ki so na plakatih, ali volimo program?« Na vprašanje ni odgovoril.
Njegova kritika se ne navezuje zgolj na jedro političnega komuniciranja. Ko se človek pelje mimo plakata, mora biti sporočilo, ki ga želijo avtorji posredovati volilcem, podano kratko in zelo jasno. Namesto tega pa na ulicah videvamo plakate z nesmiselnimi slogani, grafikoni v barvah, za katere ne veš niti, kateri stranki pripadajo, pravi sogovornik.
Grafično oblikovanje je namreč veščina, ki je ne zna vsak.
V poplavi povprečja pa Ranko Novak vseeno najde svetle izjeme. Nekatere stranke so znale z jasnimi barvami izraziti svojo identiteto in tako tudi s tem povedati, kam pripadajo.
Prav tako je Novak pohvalil duhovitost. Vendar te ne pripisuje političnim strankam in njihovim štabom, pač pa mimoidočim, ki s kakšnim hudomušnim dodatkom spremenijo sporočilnost plakata.
Vandalizem? Ne. Gre za odziv na popolno odsotnost humorja med strankami samimi. Prav duhovitosti pa v sodobni politični komunikaciji močno primanjkuje, meni Novak. »Duhovitost je namreč močnejša kot orožje,« je poudaril z nasmeškom na obrazu. Primer duhovitosti je, eden redkih, »bolje levi kot hiene«. Ko zmanjka političnega humorja, to priča po pomanjkanju prepotrebne distance. Namesto inteligentnega humorja, kot ga je na primer dolga leta gojila Diareja v Mladini, se danes politiki zanašajo na »debele elaborate raznih pristopov«.
Kritičen je tudi do tipografije in celostne podobe strank. Kot opaža, imata na primer SD in SDS v logotipu uporabljeno enako tipografijo. Če bi dali vse te plakate skupaj, bi po njegovem hitro opazili, da pomanjkanje vizualne identitete kaže predvsem na to, da so si tudi vsebine strank zelo podobne. Oblikovalec namreč lahko le vizualizira tisto, kar stranka sporoča. »Jaz ne morem narisati konja, če oni prodajajo traktorje,« je pripomnil duhovito.
Na vprašanje, kakšno oceno od 1 do 5 bi dal letošnji predvolilni kampanji z vidika grafičnega oblikovanja, odgovori brez pomisleka: »Nula.«
Za človeka, ki je s sodelavci v preteklosti postavljal visoke standarde celostnih grafičnih podob v politiki, je današnje stanje predvsem boleče. To maso neposrečenih plakatov dojema kot pravo vizualno polucijo. Zato ima za dan po volitvah povsem praktično željo: da bi plakate naslednji dan, torej 23. marca, čim prej sneli, saj vizualno senzibilnim ljudem povzročajo pravo fizično bolečino.
