Reka Drina, ki v literarnem spominu Evrope po zaslugi pisca Iva Andrića teče kot simbol povezovanja civilizacij, se je v teh dneh znova spremenila v tekočo greznico. Kar se trenutno dogaja v bližini Višegrada, na vzhodu Bosne in Hercegovine, pa ni naravni pojav, pač pa je grozljiva posledica kombinacije deževja, politične neučinkovitosti in pomanjkljive infrastrukture zahodnega Balkana. Smaragdna zelena barva vode, po kateri je reka slovela, je izginila pod nepregledno preprogo plastike, razpadajočega lesa in človeške malomarnosti.
Prizori so srhljivo znani, ciklični in – kar je najbolj skrb vzbujajoče – predvidljivi. Po obilnem deževju, ki je v zadnjih tednih zajelo regijo, so se pritoki Drine v Črni gori, Srbiji in Bosni spremenili v hitre transporterje odpadkov z neurejenih divjih odlagališč. Rezultat je ekološka katastrofa. Pri hidroelektrarni Višegrad se je ustavila plavajoča masa, ocenjena na pet do deset tisoč kubičnih metrov odpadkov.
Med plastenkami in zarjavelimi sodi se najdejo hladilniki, ostanki pohištva, medicinski odpadki sumljivega izvora in celo trupla poginulih živali.
Diplomacija brez bagrov
Čeprav se zdi, da gre za stihijski dogodek, je trenutno stanje na Drini neposredna posledica političnega neuspeha. Leta 2019 so predstavniki Srbije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine na visokem političnem srečanju slovesno obljubili, da bodo rešili problem čezmejnega onesnaževanja. Obljubljeni so bili celovit pristop, iskanje divjih odlagališč in sanacija bregov. Sedem let pozneje se te obljube zdijo kot cinična opomba o (ne)sodelovanju.
Dejan Furtula iz ekološkega združenja Eko Centar v Višegradu je glas vpijočega v puščavi – ali v tem primeru, na smetišču. Furtula opozarja na institucionalno paralizo. »To je šolski primer pomanjkanja politične volje,« je njegove besede povzel index.hr. Te odmevajo z grenkobo nekoga, ki opazuje, kako se »relevantne institucije« sestajajo, pijejo kavo, podpisujejo memorandume, medtem ko reka vsako zimo znova prinese tone tujih odpadkov pred njihov prag.
Ironija situacije je večplastna. Drina, ki bi morala biti turistični biser in vir življenja, postaja toksična arterija. Furtula opozarja, da se v vodo sproščajo nevarni toksini, mikroplastika pa nepovratno vstopa v prehranjevalno verigo. Ribe, ki so bile nekoč ponos lokalnih ribičev, zdaj plavajo v kemičnem koktajlu, ki ga ustvarjajo razpadajoči medicinski pripomočki in industrijski odpadki.
Začarani krog ognja in vode
Vendar pa se tragedija ne konča pri zbiranju smeti. Višegrad se je znašel v začaranem krogu, ki ga opisujejo lokalni ekologi. Ko delavci hidroelektrarne – pogosto s tveganjem za lastno varnost – končno odstranijo to gmoto odpadkov iz vode, se problem zgolj preseli iz enega agregatnega stanja v drugo. Odpadki se odpeljejo na lokalno deponijo, ki ne ustreza sodobnim standardom Evropske unije. Tam smeti gorijo. Počasno izgorevanje plastike in gume sprošča kancerogene delce v ozračje, ki ga nato vdihavajo isti prebivalci, ki so prej z grozo zrli v reko.
Mesto, ki bi moralo živeti od dediščine paše Mehmeda Sokolovića in Unescove zaščite, tako postaja talec geografske lege in sosedske neodgovornosti. Reka prinese smeti iz zgornjega toka – iz Črne gore in Srbije –, Višegrad pa jih mora pospraviti s sežiganjem na lastnem dvorišču.
Rešitev, kot poudarja civilna družba, ni v čudežih, temveč v osnovni infrastrukturi, strogih kaznih za nezakonito odlaganje in predvsem zgraditev sanitarnih deponij v vseh treh državah porečja. Dokler pa bo ekologija na Balkanu razumljena kot nadležen strošek in ne kot eksistencialna nujnost, bo Drina ostala zgovoren spomenik človeški brezbrižnosti. Do naslednjega deževja.
