Ko bomo marca stopili na volišča in obkrožili svojo izbiro, v resnici ne bomo izbirali le imen na papirju. Izbirali bomo, ali bomo do osebnega zdravnika in specialista prišli po redni poti ali pa bomo morali zanj še globlje seči v žep. Izbirali bomo, kdo bo poskrbel za naše starše, ko tega sami ne bodo več zmogli. Zdravstvo je postalo vprašanje vseh vprašanj, zato smo v uredništvu Nedeljskega dnevnika politične stranke postavili pred preprost test. Namesto splošnih obljub smo zahtevali konkretne številke in rešitve. Odgovori (in v nekaterih primerih zgovorna tišina) razkrivajo, da nas čaka ostra bitka dveh popolnoma različnih svetov, v kateri bo na koncu kratko potegnil tisti, ki nima ne zvez ne denarja – povprečen pacient.
Kdo bi dal koliko?
Politika se najlepše bere skozi denarnico, saj tam zmanjka prostora za floskule. Strankam smo zastavili hipotetično, a zelo zgovorno vprašanje: »Če bi imeli na voljo 1000 evrov proračunskega denarja, koliko bi ga namenili zdravstvu?«
V koalicijskih vrstah, kjer se borijo za ohranitev statusa, so si pri matematiki presenetljivo enotni. Tako v Levici kot v SD so postregli z natančnim izračunom: zdravstvu bi odrezali 200 evrov oziroma 20 odstotkov. V Levici pojasnjujejo, da je to nujno, saj že danes zdravstvo v Sloveniji porabi 17 odstotkov proračuna, če pa prištejemo še obrambo, pridemo na dobro petino. Socialni demokrati pa dodajajo strateški vidik: njihov cilj je postopno približevanje povprečju držav EU tako po deležu BDP kot po stabilnosti financiranja. Zanje zdravstvo ni strošek, temveč temelj, ki neposredno vpliva na delovno sposobnost ljudi.
Kaj pa največja vladna stranka Gibanje Svoboda? Tam so se konkretni številki izognili. Namesto zneska so nam postregli s pojasnilom, da so javni sistemi »nerazdružljivo prepleteni« – brez zdravih ljudi ni močnega gospodarstva in brez varnega okolja ni stabilnega šolstva. To je retorika stranke, ki se zaveda, da je v štirih letih v sistem vložila veliko, a pacienti v čakalnicah tega vedno ne občutijo. Kljub temu poudarjajo, da bodo še naprej osredotočeni na javno dobro.
Še večja neznanka zeva na desni in v novem centru. Demokrati Anžeta Logarja nam številke niso razkrili, saj na naša vprašanja niso odgovorili, v programu pa opozarjajo na dejstvo: Slovenija za zdravstvo namenja manjši delež BDP kot primerljive evropske države, pri čemer izdatki rastejo hitreje od rasti gospodarstva. Njihova tiha poanta je jasna: problem ni le v količini denarja, ampak v njegovem ponikanju.
Najbolj bizaren odgovor pa smo prejeli iz nove stranke Prerod. Kljub temu da pri njih kandidira nekdanji minister za zdravje in direktor UKC Janez Poklukar, so nam sporočili, da »še iščejo zdravstvenega strokovnjaka«, ki bi odgovoril na naša vprašanja. Če stranka s takšnimi imeni mesec dni pred volitvami nima človeka za zdravstvo, je to morda prvi simptom težav, še preden so sploh vstopili v parlament.
Kje je oskrba na domu?
Morda najbolj pereča tema teh volitev, ki bo odločala o glasovih starejše generacije, je dolgotrajna oskrba. Zakon je sprejet, novi prispevek nam trgajo od plač in pokojnin, a slika na terenu je dvolična in polna paradoksov.
Vladna stran ima v rokah močan adut: položnice v domovih za starejše so se dejansko znižale. To je neposredna posledica zakona, ki ga je uveljavila koalicija. V Levici poudarjajo, da so z novim sistemskim financiranjem pokrili stroške dela, kar je razbremenilo oskrbnine in neposredno izpostavilo problem pomanjkanja kadrov. Toda druga plat medalje je manj bleščeča. Medtem ko se v domovih pozna finančna injekcija, sistem oskrbe na domu še vedno ne deluje, kot bi moral. Ljudje, ki želijo ostati v domačem okolju, se spopadajo z birokratskimi ovirami pri pridobivanju pravic, kadra, ki bi prihajal na dom, pa kronično primanjkuje.
Tu vstopa opozicija. Prvak SDS Janez Janša je na shodu v Semiču že napovedal radikalen ukrep: če zmagajo, bodo zamrznili plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo, dokler storitev ne bo dejansko na voljo vsem. Njihova logika je preprosta – ne plačuj za »zrak«, dokler država ne zagotovi oskrbovalca, ki bo dejansko potrkal na vaša vrata.
Tudi Demokrati opozarjajo, da staranje prebivalstva in porast kroničnih bolezni zahtevata več kot le finančne transferje. Predlagajo nekaj povsem novega: ustanovitev regijskih centrov odličnosti (na primer na področju geriatrije in paliativne oskrbe). Prepričani so, da se potrebe Prekmurja razlikujejo od potreb Obale, zato mora biti sistem prožen.
Ideološka fronta: je zasebnik sovražnik ali rešitelj?
Ko beseda nanese na razmejitev javnega in zasebnega zdravstva, vljudnost izgine in pokažejo se pravi politični jarki.
V Levici so zavzeli najbolj brezkompromisno stališče: zahtevajo popolno ločitev in prepoved »dvoživk«. Na naše vprašanje, ali se ne bojijo, da bi zdravniki ob prepovedi popoldanskega dela množično pobegnili v zasebni sektor, odgovarjajo s presenetljivo mirnostjo. Trdijo, da je strah pred eksodusom neutemeljen, saj slovenski zasebni trg »preprosto ne more zaposliti tako velikega števila zdravnikov«. Prepričani so, da pri nas ni dovolj razvitega trga samoplačniških storitev in zavarovanj, ki bi lahko preživljal množico specialistov, zato zdravniki v resnici nimajo kam iti.
Na nasprotnem bregu stojijo Demokrati, ki na zadevo ne gledajo ideološko, ampak inženirsko. Zmotila jih je neučinkovitost. Opozarjajo na podatek OECD, da je izraba ključne medicinske opreme (CT, MRI, ultrazvok) v Sloveniji za 20 do 25 odstotkov nižja od povprečja EU, predvsem zaradi slabe organizacije in urnikov. Njihova rešitev ni preganjanje zasebnikov, temveč vključevanje vseh razpoložljivih kapacitet v javno mrežo pod enotnimi pogoji. Njihova logika je: če aparat stoji v zasebni ambulanti in ga lahko plača zavarovalnica – zakaj bi pacient čakal v vrsti v bolnišnici? Ocenjujejo, da bi boljša izraba opreme prinesla do 30 milijonov evrov prihranka na leto.
V Gibanju Svoboda ubirajo sredinsko, a javnemu sistemu zvesto pot. Priznavajo, da je odhod v zasebni sektor »legitimna pravica vsakega posameznika«, a poudarjajo, da se razvoj stroke in najzahtevnejši posegi odvijajo le v javnih zavodih. Svoj »boj« proti odlivu kadra bijejo z denarjem in pogoji. Pohvalijo se, da se je povprečna bruto plača zdravnikov in zobozdravnikov oktobra 2025 povzpela na 5767 evrov in da v javnem zdravstvu poteka izjemen investicijski cikel – vlagajo tako v infrastrukturo kot opremo. Uvedli so variabilno nagrajevanje in možnost dela po podjemni pogodbi znotraj matične hiše, kar naj bi zdravnike motiviralo, da popoldneve preživijo v svoji bolnišnici.
Celo SD, tradicionalna zagovornica javnega, je morala priznati poraz pri svojih starih obljubah. Se spomnite parole »30 dni do specialista«? Danes odkrito priznavajo, da je bila ta obljuba nerealna. Zdaj podpirajo možnost povračila stroškov zdravljenja pri zasebniku ali v tujini, a le kot »varovalko sistema«, ko so izčrpane vse druge možnosti, in ne kot pravilo, ki bi razgradilo javno zdravstvo.
Boj za osebnega zdravnika
Ena največjih sramot sodobne Slovenije ostaja dejstvo, da je več kot 130.000 ljudi brez izbranega osebnega zdravnika. Kako to rešiti?
V Gibanju Svoboda se branijo s statistiko. Trdijo, da se trend obrača in da se je v letu 2025 število ljudi brez zdravnika zmanjšalo za več kot 13.000. Njihov recept je nadaljevanje začetega: manj administracije (na primer trajne napotnice) in nove finančne spodbude za specializacije družinske medicine. Poudarjajo tudi, da se je število specialistov v zadnjih dveh letih že povečalo za 100.
SD in Levica sta bolj realni glede kadrovskega bazena. Obe priznavata, da brez uvoza delovne sile ne bo šlo. Pri SD stavijo na »omejeno in nadzorovano« vključevanje tuje delovne sile, predvsem iz držav z združljivimi sistemi izobraževanja, kot je zahodni Balkan. V Levici pa pravijo, da »država izvora ni bistvena«, če poskrbimo za poštene delovne pogoje in integracijo, začenši z jezikom. Prepričani so, da bi vsak državljan dobil zdravnika takoj, če bi preprosto dvignili prag glavarine (število pacientov na zdravnika) na »trenutno povprečje« po Sloveniji. Zdravniki bi torej morali delati več, a v Levici trdijo, da polovica ambulant to že počne in da kakovost ne bi trpela.
Povsem drugačen pristop ubirajo Demokrati. Namesto prisile predlagajo sistemsko varovalko: »ambulante za osebe brez izbranega osebnega zdravnika«, ki bi bile financirane kot poseben javni program. Hkrati pa stavijo na regionalizacijo – naj regije same iščejo kadre in organizirajo mrežo, namesto da čakajo na navodila iz Ljubljane. Opozarjajo na velike razlike med regijami, kjer je ponekod razmerje med specialisti in prebivalci kar 1:450. Rešitev vidijo tudi v digitalizaciji: z uvedbo e-bolniške in »return-to-work« programov bi zmanjšali absentizem in prihranili milijone.
Volitve 2026 ne bodo le spopad obrazov, ampak spopad konceptov. Na eni strani koalicija (Svoboda, SD, Levica) prosi za nov mandat, da »dokonča začeto« in prepreči privatizacijo. Njihov adut so ohranjena javna mreža in nižje položnice v domovih, njihovo breme pa počasnost sprememb in občutek birokratske ohromelosti.
Na drugi strani desna opozicija (SDS, NSi) obljublja hitre rešitve z vključevanjem zasebnikov in zamrznitvijo novih davkov. To zveni privlačno za denarnico, a odpira vprašanja o dolgoročni stabilnosti in solidarnosti javnih bolnišnic. Vmes pa so novi igralci, kot so Demokrati, ki obljubljajo, da bodo z menedžerskim pristopom in regijami uredili kaos, ki ga politika ustvarja že desetletja. Pacient pa medtem v čakalnici še vedno čaka na tistega, ki mu bo končno odprl vrata ordinacije – in ne le denarnice.
