Te dni je v turškem letovišču Antalya poteka že 31. podnebna konferenca, letos z rekordnim številom udeležencev, skoraj 93.000. In prav danes je na konferenci še zaden dan. Medudeleženci ni bilo ameriške vladne delegacije pod vodstvom Donalda Trumpa, ki je znan po svojem glasnem zanikanju podnebnih sprememb in posledičnem izstopu Amerike iz pariškega sporazuma. V Turčiji sicer ni bilo niti kitajskega predsednika Xi Jinpinga, toda največja ameriška tekmica je poslala na podnebni vrh četrto največjo delegacijo z več kot tisoč udeleženci in na konferenci dejansko poudarja potrebo po prehodu k izvajanju zavez pariškega sporazuma. Podnebnega vrha se je udeležila tudi predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki je v ostrem nagovoru pozvala k hitrejšemu in odločnejšemu ukrepanju, voditeljem pa sporočila, da na konferenci niso zato, da bi si zatiskali oči pred interesi velikih naftnih družb.
»Hitro smo lahko cinični glede podnebnih konferenc, kajti že leta govorimo o ukinitvi porabe fosilnih goriv, kar je ključni faktor za omejitev globalnega segrevanja, vendar uradni dokumenti še vedno ne omenjajo ukinitve, temeč le postopno zmanjševanje. Toda nimamo nič boljšega, na teh konferencah vseeno tečejo dialogi in izmenjava znanj o najnovejših tehnologijah, bogati svet pa zagotavlja vsaj minimalna sredstva revnejšim državam, ki so bolj prizadete zaradi podnebnih sprememb. Zato je bolje, da konferenco imamo, čeprav je njen rezultat zelo skromen. In če nič drugega, je tema podnebja spet v javnosti. Na podnebni vrh pa pridejo politiki, tudi naša okoljska ministrica Polona Rifelj, ki je zelo skeptična glede vpliva človeka na podnebne spremembe. Morda bo po konferenci bolje razumela, kako problematičen je razvoj tudi pri nas,« je kritično, a vendar realistično spregovoril eden vodilnih slovenskih okoljskih ekonomistov dr. Jonas Sonnenschein, namestnik direktorice pri fundaciji za trajnostni razvoj Umanotera in podpredsednik podnebnega sveta.
Da ZDA niso več del procesa, Sonnenschein ne vidi nujno kot nekaj kritičnega. »Ne vem, koliko bi lahko ZDA prispevale, ko pa Trump doma vodi povsem neracionalno politiko. Na drugi strani pa gre tehnološki razvoj naprej, ekonomija alternativ je boljša in boljša in ZDA ne bodo mogle v neskončnost subvencionirati fosilnih goriv. To je pravzaprav zgodovinska priložnost za EU, da nadoknadi zamujeno v razvoju zelenih tehnologij. ZDA so iztopile iz tekme in čeprav je Kitajska desetletje pred nami, je tu priložnost za EU.«
Ogromno emisij iz prometa
Po še enem letu vremenskih ekstremov, od vročinskih valov, suše, ki v naših krajih vztraja v pozno jesen, požarov in poplav do taljenja ledenikov, se je smiselno vprašati, kaj smo naredili za zmanjševanje podnebnih sprememb. Letošnja lestvica Climate Change Performance Index, ki meri uspešnost boja s podnebnimi spremembami, kaže, da je Slovenija v letu dni zdrsnila za 11 mest, z 28. na 39. mesto. Glavi razlogi so oslabljene podnebne politike, počasna elektrifikacija cestnega prometa, prepočasna energetska sanacija stavb in neambiciozno opuščanje fosilnih goriv. Slovenija se je uvrstila med države s slabimi rezultati, skupaj z Italijo, Češko in Slovaško.
Zakaj je torej Slovenija tako kot ves svet prepočasna v ukrepanju, ko pa nas trenutno nedelovanje vodi v svet, ki bo do konca stoletja za 2,8 stopinje toplejši od predindustrijske dobe, medtem ko obstaja realno tveganje, da bo z isto politiko še huje, se sprašuje tudi Jonas Sonnenschein.
Odgovor je jasen: v ospredju politikov je kratkoročno udobje. Slovenija največ emisij ogljikovega dioksida ustvari iz prometa, od leta 1986 so se izpusti potrojili, glavni razlogi za to pa so izrazita odvisnost od osebnih avtomobilov, pomanjkljiv javni promet in ogromen tranzitni tovorni promet.
»Slovenija nima svoje nafte, vse uvozimo in v kratkem času doživljamo že drugo krizo fosilnih goriv, leta 2022 in sedaj. S kratkoročno politiko subvencioniranja goriv bomo samo izčrpali naše fiskalne možnosti. Ko država pobere bistveno manj iz trošarin, ki jih želijo še znižati, nastane luknja v proračunu, k prehodu na elektromobilnost pa nismo nič pripomogli. Da uporabljamo sredstva od Borzena za zeleni prehod za subvencioniranje dizla za avtoprevoznike, je absurd. Seveda manjka politične volje,« razlaga Sonnenschein in izpostavi države, ki elektromobilnost močno podpirajo.
Naivno razmišljanje
Norveška, Danska, Švedska, Nizozemska, do določene meje tudi Nemčija. »Debate o tem, ali je leto 2035 zadnje leto, da podjetja še lahko prodajajo nove avtomobile z notranjim zgorevanjem, so le še teoretične, kajti vsi razvijajo skoraj le še električne avtomobile. Ker jih predolgo nismo razvijali v Evropi, prihajajo trenutno tehnološko bolj napredni in cenejši iz Azije. V javnosti pa imamo debato, kot da bi lahko Slovenija ta globalni megatrend spremenila. To je tako naivno.«
Subvencij za električne avtomobile je zmanjkalo in nič ne kaže, da bi država razpisala nove. Sogovornik je prepričan, da jih Slovenija še potrebuje, ne pa nujno tako visokih in ne več za avtomobile, dražje od 45.000 evrov. Država bi lahko uvedla subvencije glede na višino dohodka posameznika, tako kot v Nemčiji, ter programe za najbolj ranljive skupine brez dostopa do javnega prevoza. Na primer socialni lizing električnih vozil, kot so ga uvedli Francozi.
»Pri tovornem prometu bi lahko povečali cestnine, saj je tujega tranzita 60 odstotkov, denar pa bi lahko porabili za razogljičenje prometa. To delajo Avstrijci, Madžari, Čehi in večina tranzitnih držav, medtem ko imamo V Sloveniji izredno nizke cestnine za tovorni promet in vlada celo subvencionira nakup dizla tujim prevoznikom. Čez dan bi lahko omejili hitrost na avtocesti na 100 ali 110 kilometrov na uro in s tem povečali pretočnost cest. Veliko je ukrepov, ki bi jih lahko naredili takoj, a jih ne bo, ker manjka politične volje in ker so nekateri lobiji zelo močni, sploh glede tovornega prometa,« neposredno pove Sonnenschein.
Slovensko zanikanje
Z novo vlado podnebna politika pri nas izgublja težo, vodilni politiki in ministri zanikajo podnebno znanost, zeleni prehod imenujejo zeleni nateg, septembra pa je minister za infrastrukturo in energetiko Jernej Vrtovec celo izjavil, da so v največji meri za segrevanje planeta krivi tako imenovani sončevi vulkani, kar so fiziki in klimatologi takoj zavrnili, saj sončevi vulkani v resnici ne obstajajo. »Ne gre samo za napačno razumevanje znanosti, ampak za teorije zarote, ki ne bi smele imeti prostora v resni debati o podnebnih spremembah,« poudarja Jonas Sonnenschein.
Slovenija je v absolutnih številkah majhen onesnaževalec, toda kot del EU ni več tako nepomembna. Za Kitajsko, ZDA in Indijo je EU četrta največja svetovna onesnaževalka s toplogrednimi plini. Skupaj z Rusijo in Indonezijo te države predstavljajo polovico svetovnega prebivalstva, 63 odstotkov svetovne porabe fosilnih goriv in 62 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Gledano na osebo ima Slovenija podobne emisije kot EU in Kitajska.
»Nič manj nismo odgovorni kot povprečen Kitajec. Imamo pa neverjetno veliko politične moči za tako majhno državo, ker bi lahko kot del EU močno prispevali k boljši podnebni politiki. Ali pa slabši. Ravno mi bi morali imeti najmočnejši interes za zmanjšanje emisij, saj v EU čutimo najhujše ekonomske posledice podnebnih sprememb, imamo daleč največjo škodo na prebivalca, na kvadratni kilometer in na milijon evrov BDP. Smo številka ena pri vremenskih nesrečah, ki so povezane s podnebnimi spremembami. Zato bi morali biti progresivni v EU in vleči poleg še druge države. Svoje bi lahko prispevali tudi na področju tehnološkega razvoja, saj imamo zelo inovativna podjetja, na primer na področju shranjevanja električne energije in električnih motorjev. Poleg tega edino podjetje, ki pri nas še izdeluje avtomobile, izdeluje le še električne. In imamo enega zadnjih evropskih proizvajalcev sončnih panelov,« razlaga Sonnenschein.
Pol države pod vodo
O tem, kakšna naravna katastrofa nas mora še prizadeti, da bo politika obrnila ploščo, Jonas Sonnenschein nekoliko brezupno zavzdihne. Pred tremi leti smo imeli najhujše poplave v zgodovini države, letošnje leto bo po napovedih Arsa najtoplejše v zgodovini meritev, kmetje se od pomladi spopadajo s sušo, marsikatero slovensko gospodinjstvo pa je do pozne jeseni ostalo brez vode. »Imeli smo pol države pod vodo, čez tri leta pa slišimo, da ni podnebnih sprememb. Tega preprosto ne razumem.«
Ali je realno upanje, da omejimo dvig temperature na dve stopinji, si Jonas Sonnenschein ne upa izreči. Realistično pa je, da emisije zmanjšamo tudi brez ekonomskih kriz. Prvi pozitivni znaki prihajajo z vzhoda, iz Kitajske. »Od EU v naslednjih petih letih ne pričakujem preveč, toda na Kitajskem je razvoj zelo hiter in že vidimo, kako evropska in ameriška podjetja kopirajo kitajska. Ta tehnološki razvoj mi daje malo optimizma, politični ne. Poleg tega smo mi in naši politiki v ozračje spustili ogromno toplogrednih plinov, ki bodo tam ostali desetletja. Edini primeren odziv na podnebno krizo bi bil izreden režim, ki bi takoj ustavil vse naložbe v fosilna goriva, in bi v naslednjih desetih letih znižal globalne emisije za polovico. To je nujno potrebno in možno z obstoječim znanjem.«