Ko se vrata stanovanja zaprejo in svojci odidejo, ostanejo starejši, pogosto nemočni in odvisni od tuje pomoči, sami z negovalci. To je zagotovo trenutek popolnega zaupanja. Toda v primeru več družin na Obali se je to zaupanje, kot trdijo tožilci, spremenilo v nočno moro, polno izkoriščanja, kraj in nasilja, podlo skritega za masko sočutja.
Na zatožno klop okrožnega sodišča v Kopru je te dni namreč sedla 65-letna Svetlana Kutin, upokojenka iz Izole. Obtožnica jo bremeni dejanj, ki so pretresla javnost. Kradla naj bi, goljufala in bila do tistih, ki so ji bili zaupani v varstvo, tudi nasilna.
Zgodba, ki se zdaj razpleta pred sodiščem, se bere kot psihološki triler, vendar je za žrtve grozljiva resničnost. Kutinova, ki se je družinam predstavljala kot izkušena in empatična negovalka, naj bi sistematično zlorabljala svoj položaj. Po navedbah naj bi osumljenka ciljala na starostnike z zdravstvenimi težavami, zlasti tiste z demenco, ki niso imeli nadzora nad svojimi vrednostnimi predmeti ali pa niso zmogli artikulirati dogajanja okoli sebe.
Medtem ko so svojci verjeli, da so njihovi starši v varnih rokah, naj bi Kutinova brskala po predalih in omarah. Policijska preiskava njenega stanovanja je razkrila zbirko nakita, za katerega sumijo, da jih je ukradla. Toda materialna škoda – ukradena denar in zlatnina – je zgolj del obtožnice. Mnogo bolj skrb vzbujajoči so očitki o fizičnem in psihičnem nasilju.
Od ust do ust
Čeprav so se govorice o spornem ravnanju izolske negovalke od ust do ust širile že prej, je primer dobil obraz in glas z Eugenijo Carl, znano slovensko raziskovalno novinarko. Carlova, ki se je, tako kot tisoče drugih Slovencev, znašla v primežu sistemske stiske, ko je čez noč potrebovala oskrbo za svojo 86-letno mamo z napredovalo demenco, je Kutinovo najela v dobri veri.
»Bila sem ji neizmerno hvaležna,« se je Carlova pred časom za Nedeljski dnevnik spominjala obdobja, ko je Kutinova vstopila v njihovo življenje. »Takoj je postala domača, mami je bila všeč njena prijaznost.« Toda ta fasada popolne negovalke je kmalu začela pokati. Opozorila so prihajala od povsod – od podnajemnikov, sosedov in nazadnje od same matere, ki je v redkih trenutkih lucidnosti potožila o udarcih in dušenju z blazino.
Prelomni trenutek je nastopil, ko je Carlova nenapovedano vstopila v stanovanje in naletela na prizor, ki ga noben otrok ne želi videti: kričanje, poniževanje in tresočo se mater v solzah. Kasnejši pregled stanovanja je razkril, da manjkajo družinske dragocenosti, vključno z očetovim poročnim prstanom. Še zgovornejši je bil detajl, ki kaže na premišljenost dejanj: nadzorne kamere v stanovanju naj bi bile namerno obrnjene v strop, da bi prikrile dogajanje.
Novinarka je objavila, da bo na sodišču nastopila tudi kot priča.
Soočenje na sodišču
Obramba je poskušala preprečiti javno razgrnitev teh podrobnosti. Odvetnik je sodišču predlagal, da se javnost izključi iz obravnave, sklicujoč se na varovanje zasebnosti obtoženke in oškodovancev. Poteza, ki jo v primerih, kjer je javni interes tako izrazit, sodišča redko odobrijo, je bila zavrnjena. Sodnica je sledila argumentaciji tožilke, da za tajnost postopka ni utemeljenih razlogov.
Kutinova krivde ni priznala. Njena obramba se bo verjetno opirala na pomanjkanje neposrednih dokazov pri nekaterih dejanjih, saj so žrtve zaradi svojega zdravstvenega stanja pogosto nezanesljive priče. Vendar pa policijska kartoteka obtožene ni prazna. Za kaznivo dejanje velike tatvine ji grozi do pet let zapora, za nasilništvo pa še dodatni dve leti.
Sistemska luknja
Primer pa ni zgolj zgodba o enem gnilem jabolku. Strokovnjaki opozarjajo, da je to simptom širše krize v oskrbi starejših. Slovenija se sooča s staranjem prebivalstva in kroničnim pomanjkanjem prostora v domovih za ostarele ter usposobljenega kadra.
Družine so pogosto prepuščene same sebi, prisiljene iskati rešitve na sivem trgu, kjer nadzor ni sistemsko urejen, reference pa se preverjajo zgolj ustno. »Situacija je popoln rokenrol,« je iskanje pomoči za naš časnik opisala Carlova. V tej zmedi in obupu svojcev se odpre prostor za brezobzirne oportuniste, ki izkoriščajo nemoč in stisko drugih.
Strokovnjaki opozarjajo na subtilne znake, ki jih svojci pogosto spregledajo: pretirana osladnost negovalcev, nenadna tišina ali sprememba vedenja starostnika, pa tudi fizična distanca, ki jo žrtev zavzame do negovalca. Starejši pogosto molčijo, ker se zavedajo, da nimajo druge izbire.
