Ritual jutranje kave je za milijone delavcev po vsem svetu nedotakljiv del delovnega procesa. Tudi (ali še posebej) v SLoveniji. Je trenutek za druženje, kratek predah ali nujen kofeinski zagon pred začetkom dela. Toda v nemški sodni dvorani Deželnega delovnega sodišča v Hammu se je ta vsakdanji ritual spremenil v osrednji dokaz v primeru, ki je redefiniral nemški koncept »kraje časa«.
Kar se je začelo kot kratek obisk kavarne čez cesto, se je končalo z eno najstrožjih kazni, ki jih pozna delovno pravo: takojšnjo odpovedjo delovnega razmerja, brez predhodnega opozorila. Sodba je pravni epilog nekega spora, srhljiva lekcija o krhkosti pogodbe med delodajalcem in zaposlenim.
Zgodba, ki se je že pred časom odvila pred sodniki, vendar pa so jo mediji objavili šele te dni, je na prvi pogled delovala banalno. Dolgoletna uslužbenka, zaposlena kot čistilka, je nekega jutra prispela na delo in storila to, kar je storila že tisočkrat prej: registrirala se je v sistem za beleženje časa. Elektronski zapis je potrdil začetek njenega delovnika. Uradno je bila v službi.
Vendar pa njena pot ni vodila do metle in čistil, temveč skozi izhodna vrata. Odpravila se je v kavarno nasproti podjetja. Po ugotovitvah sodišča je tam prebila najmanj deset minut. Morda dlje. Ko je spila kavo, se je vrnila na delovno mesto, ne da bi sistemu javila, da je bila vmes odsotna.
Za sodišče v Hammu to ni bil predah za kavo, temveč, v pravnem smislu, manipulacija dokumentacije. »Kdor sam beleži svoj delovni čas, nosi posebno breme odgovornosti,« so v sodbi zapisali sodniki, je poročal portal Echo24.de. »Delodajalec izplačuje plačo na podlagi tega zaupanja.«
V trenutku, ko se je zaposlena »štempljala«, kot rečemo, a ni delala, je prekršila temeljno načelo menjave dela za plačilo. Toda to ni bil razlog, ki ji je dokončno spodnesel tla pod nogami.
Usodna laž
V slogu klasičnih tragedij junakinjo ni pokopalo samo dejanje, temveč poskus prikrivanja. Ko jo je delodajalec soočil z odsotnostjo, je delavka sprva zanikala, da bi sploh zapustila stavbo. Tudi ko so ji predočili dokaze – da so jo v kavarni dejansko videli – je vztrajala pri svoji zgodbi. Šele kasneje, ko manevrskega prostora ni bilo več, je priznala obisk lokala.
Prav ta vztrajnost pri laži je bila za sodišče ključna. V nemškem, pa tudi v širšem evropskem delovnem pravu (in tudi v Sloveniji), velja načelo sorazmernosti: preden nekoga odpustiš, ga moraš običajno opozoriti. Opomin je standardni postopek. Vendar obstajajo izjeme.
Sodišče je presodilo, da v tem primeru opomin ni bil potreben. Zakaj? Ker ni šlo za spodrsljaj ali trenutno nepazljivost. Šlo je za načrtno ravnanje. Zaposlena se je zavestno registrirala, zavestno odšla in nato zavestno lagala. S tem je, po mnenju sodnikov, tako temeljito uničila zaupanje, da nadaljevanje delovnega razmerja – niti do izteka odpovednega roka – ni bilo več mogoče.
Ko olajševalne okoliščine ne zadostujejo
Primer je še toliko bolj pretresljiv zaradi profila tožnice. Šlo je za osebo s priznano invalidnostjo, z dolgoletnim stažem v podjetju, brez predhodnih disciplinskih postopkov. Običajno bi te okoliščine služile kot močan ščit. Dolgoletna zvestoba podjetju pogosto tehta v prid delavcu, ko gre za manjše prekrške.
A nemški sodniki so bili neomajni. Teža goljufije pri delovnem času (Arbeitszeitbetrug) je pretehtala socialne in osebne okoliščine. Sporočilo je bilo jasno: socialni status ne podeljuje imunitete pred poštenostjo.
Sodba vleče jasno ločnico med pitjem kave in »kraje časa«. Če si zaposleni natoči kavo iz avtomata v čajni kuhinji in jo spije med pregledovanjem elektronske pošte, to sodi v sfero toleriranega, pogosto celo produktivnega vedenja. Če pa zaposleni zapusti objekt, medtem ko teče plačana ura, in to prikrije, prestopi mejo zakonitosti.
Širše posledice
Ta sodba prihaja v času, ko se Evropa spopada z vprašanji nadzora na delovnem mestu. Po odmevni sodbi Sodišča Evropske unije, ki od delodajalcev zahteva sistemsko beleženje delovnega časa, primer iz Hamma opozarja na drugo plat medalje: če se čas meri do minute natančno, potem vsaka minuta šteje.
Sodišče je poudarilo, da morajo biti pravila jasna, kršitve dokazljive (dokumentacija je ključna) in postopki vodeni brez napak. Toda za zaposlene ostaja opozorilo boleče jasno. V digitalni dobi, kjer so kartice za registracijo, biometrični skenerji in programska oprema za nadzor vseprisotni, je častna beseda morda zbledela, toda koncept zaupanja je postal pomembnejši kot kdajkoli prej. Ko sistem zazna anomalijo, vas ne bo rešilo deset let zvestobe, temveč le iskrenost v trenutku soočenja.
Čistilka iz Hamma se po hladnem nemškem pravu sooča še s tako imenovanim obdobjem blokade, ko zaradi krivdne odpovedi ne bo upravičena do nadomestila za brezposelnost.
