Pete Hegseth je zvenel predrzno in bojevniško. Na podiju pa je bil vendarle videti bolj kot karikirani nasilnež kot resen državnik. »Smrt in uničenje z neba ves dan,« se je novinarjem v Pentagonu hvalil Hegseth, ki je nosil rdeče-belo-modro kravato in robček. »To ni pošten boj in tudi ni bil mišljen kot tak. Udarjamo jih, ko so na tleh, kar je povsem prav.« Takšen je bil nedavni nastop 45-letnega ameriškega politika, nekdanjega voditelja na ameriški TV-mreži Fox News in zdaj poveljnika najmočnejše vojske. Postal pa je, če je to hotel ali ne, obraz Trumpove vojne v Iranu. Kritiki opozarjajo, da je obrambni minister – preimenovan v »vojnega ministra« – Pentagon hitro spremenil v izhodišče za ideološko in versko križarsko vojno.
Njegovi TV-nastopi so otročji, polni mačizma, krščanskega nacionalizma in brezbrižnosti do življenj.
V Iranu je že več tisoč mrtvih, civilistov in vojakov, vendar jih ameriška politika in večji del medijskega prizorišča ne obravnava kot ljudi, pač pa predvsem kot – neljudi.
Zgodovina pa nas uči, da se velike tragedije ne začnejo zgolj z grmenjem topov ali padanjem bomb, temveč z jezikom, ki to uničenje osmisli, ga normalizira in na koncu celo slavi. Ko danes opazujemo stopnjevanje konflikta med Združenimi državami Amerike, Izraelom in Iranom – vojno, ki je Bližnji vzhod pahnila v plamene, globalno stabilnost pa na rob prepada –, se zdi, da se je naša civilizacija znova znašla pred starim vprašanjem: koliko je v resnici vredno človeško življenje? Če natančno prisluhnemo odzivom ameriškega političnega in vojaškega esteblišmenta, je odgovor osupljivo jasen in globoko pretresljiv. Življenje, zlasti tisto na drugi strani geopolitične ločnice, nima vrednosti, pač pa je zgolj statistika, kolateralna škoda ali, še huje, ovira na poti do domnevno svete zmage.
Vrednost posameznika
To je hladna matematika smrti v sodobni politiki. Vrednost posameznika je strogo določena z njegovo geografsko in politično pripadnostjo. Medtem ko se izguba enega samega ameriškega vojaka obravnava z najvišjo mero nacionalnega žalovanja, zastavami na pol droga in solzami pred kamerami, se tisoče iranskih civilistov in nabornikov odpiše z zamahom roke, kot neizogiben strošek v veliki bilanci globalne moči.
Vendar pa se za to fasado hladnega pragmatizma skriva še nekaj veliko bolj nevarnega – ideološka in verska fanatičnost, ki vojno povzdiguje na raven božje volje, kot je razbrati že samo iz nastopov ameriškega obrambnega ministra.
Toda ne konča se tam. Razkritja, ki so nedavno pricurljala v javnost, rišejo podobo ameriškega vojaškega aparata, ki je globoko prežet z versko blaznostjo. Kot je podrobno razkril spletni portal Military.com, ameriški vojaški poveljniki pri utemeljevanju napadov na Iran uporabljajo naravnost biblično retoriko. Organizacija Military Religious Freedom Foundation (MRFF), ki se že dve desetletji bori proti verskemu ekstremizmu znotraj ameriških oboroženih sil, je v zgolj nekaj dneh po začetku invazije prejela več kot dvesto pritožb vojakov iz vseh vej vojske. Poročila so srhljiva: visoki častniki v svojih enotah odkrito razlagajo, da je vojna z Iranom del božjega načrta in izpolnitev krščanske prerokbe.
Eden izmed najbolj pretresljivih primerov, ki ga navaja neodvisni ameriški novinar Jonathan Larsen in ga povzema omenjeni portal, vključuje poveljnika bojne enote, ki je svojim podčastnikom dejal, naj se ne bojijo tega, kar se dogaja v Iranu, saj je vse to »del svetega božjega načrta«. Pri tem se je skliceval na Knjigo razodetja, bitko pri Armagedonu in skorajšnjo vrnitev Jezusa Kristusa. Še več, isti poveljnik je izjavil, da je predsednika Donalda Trumpa »mazilil Jezus, da v Iranu prižge signalni ogenj, ki bo povzročil Armagedon in označil njegovo vrnitev na Zemljo«.
Mikey Weinstein, ustanovitelj MRFF, je ob teh razkritjih upravičeno opozoril, da kadar koli se verski fanatizem zlije z državnim aparatom za vojskovanje, rezultat niso »žuboreči potočki, temveč oceani in oceani krvi«. K tej atmosferi svete vojne pomembno prispeva tudi že omenjeni obrambni minister Pete Hegseth, ki s svojimi krščanskimi molitvenimi srečanji v Pentagonu postavlja predlogo, po kateri se zgledujejo podrejeni častniki.
Božje orodje
Ko politika in vojska prevzameta vlogo božjega orodja, človeško življenje izgubi vsakršen smisel in vrednost. Postane zgolj gorivo za apokaliptični ogenj. Ubijanje v imenu boga namreč ne dopušča ugovora vesti, pač pa postane sveta dolžnost.
Da pa bi ta mogočni vojaški stroj lahko deloval brez zastojev, seveda ni dovolj samo verska ali nacionalistična indoktrinacija. Potrebna je tudi popolna psihološka transformacija tistih, ki dejansko pritiskajo na sprožilce. Tukaj pridemo do vprašanja razčlovečenja, procesa, brez katerega bi bila sodobna vojna nemogoča. Kot so v preteklih letih v različnih analizah in dokumentarcih poudarjali mediji, kot je britanski BBC, je ameriški sistem urjenja vojakov in pilotov po drugi svetovni vojni doživel radikalno preobrazbo. Vojaški zgodovinar in psiholog S. L. A. Marshall je po letu 1945 ugotovil osupljivo dejstvo: zgolj 15 do 20 odstotkov ameriških vojakov v neposrednem spopadu je dejansko streljalo z namenom ubiti sovražnika. Ljudje imamo naravni, globoko vsajeni odpor do ubijanja pripadnikov lastne vrste. Da bi ta odpor zlomili, je ameriška vojska razvila vedo o ubijanju in tehnike, s katerimi vojake pripravljajo na uničevanje življenj.
Piloti lovcev, operaterji brezpilotnih letal in vojaki na tleh so danes sistematično pripravljeni, da v sovražniku ne vidijo človeškega bitja, temveč zgolj »tarčo«, »grožnjo« ali – v jeziku preteklih ameriških vojn – »ščurke«.
Uporaba napredne tehnologije to psihološko razdaljo še povečuje. Operaterji brezpilotnikov, ki sedijo v klimatiziranih kontejnerjih nekje v ZDA in sejejo smrt na tisoče kilometrov oddaljenem Bližnjem vzhodu, gledajo na vojno prek zaslonov, kar spominja na videoigre. Strokovnjaki za vojaško etiko že dolgo opozarjajo na fenomen tako imenovanega sindroma playstation, kjer fizična distanca ustvari moralno praznino.
V procesu usposabljanja se z jezikovnimi in vizualnimi manipulacijami nasprotnika reducira na abstrakten koncept. Odvzame se mu obraz, zgodba, družina – odvzame se mu človeškost. Toda ta proces razčlovečenja nasprotnika ima uničujoč učinek bumeranga na tistega, ki ubija. Ko sistematično uničuješ človeškost drugega, nujno razgradiš tudi del lastne človeškosti, kar se kaže v epidemiji posttravmatske stresne motnje in moralnih poškodb, ki uničujejo življenje ameriških veteranov.
Takšen je torej del ozadja pričujoče vojne na Bližnjem vzhodu.
Filozofija smrti
V tem absurdnem gledališču smrti in destrukcije, kjer politiki nastopajo kot brezčutni statistiki in vojskovodje kot lažni preroki, se moramo zateči k veliki humanistični filozofiji, da bi sploh razumeli globino našega padca. Kaj nam o vsem tem sporočajo, denimo, veliki misleci, kot so Jean-Paul Sartre, Albert Camus in Mahatma Gandi, ki so vojno občutili na lastni koži?
Sartre, oče francoskega eksistencializma, bi ob poslušanju izgovorov ameriških in izraelskih politikov o tem, da »ni bilo druge izbire« ali kako »moramo braniti nacionalno varnost ne glede na ceno«, prepoznal klasičen primer slabe vere. Zanj je človek obsojen na svobodo, kar pomeni, da vsako dejanje izbira in za vsako dejanje nosi odgovornost. Trditi, da je vojna neizogibna naravna sila in da so žrtve preprosto tragična nujnost, pomeni beg pred lastno svobodo in odgovornostjo. Vojna ni meteorološki pojav. Ko politik odobri zračni napad na gosto naseljeno območje v Teheranu ali Bejrutu in ga označi za nujnega, se zgolj skriva za abstraktnimi koncepti države, da bi opravičil dejanje, za katero je osebno moralno odgovoren.
Njegov sodobnik in kasnejši intelektualni nasprotnik Albert Camus se je z vprašanjem razčlovečenja in državnega nasilja ukvarjal še bolj neposredno. V svojem slavnem eseju Niti žrtve niti rablji je Camus strastno zavrnil svet, v katerem je uboj legitimen instrument politične moči. Za Camusa je bila najhujša bolezen sodobnega časa ideologija, ki postavlja abstraktne cilje – pa naj gre za božje kraljestvo, popolno varnost, demokracijo ali zgodovinsko pravičnost – pred konkretno človeško življenje. Camus nas uči, da je absurdnost vojne v tem, da v imenu domnevne lepše prihodnosti uničuje tisto edino, kar je zares resnično in dragoceno: otipljivo življenje posameznika.
In tu je, na koncu, še Mahatma Gandi, glasnik nenasilja, ahimse, ki je morda najbolj radikalno od vseh razkril hipokrizijo modernih vojn. Gandi je pogosto opozarjal na utvaro tako imenovanega pravičnega nasilja. Njegovo razumevanje človeškega življenja je temeljilo na globoki medsebojni povezanosti vsega živega. Za Gandija noben politični cilj ne more upravičiti prelitja krvi, saj je pot do cilja enako pomembna kot cilj sam. Z vsako odvrženo bombo država ne potrjuje svoje moči, temveč zgolj svojo nezmožnost, da bi živela v miru.
